Božja beseda za nedeljo, 4. aprila 2027

Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes je osmi dan po veliki noči in Janezov evangelij nam prinaša dve prikazovanji vstalega Jezusa apostolom zbranim v dvorani zadnje večerje, tisto na večer velike noči, ko Tomaža ni bilo in tisto, osem dni zatem, ko je bil Tomaž. Prvič je Gospod učencem pokazal rane na svojem telesu ter dahnil vanje, rekoč: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (Jn 20,21). Z

Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes je osmi dan po veliki noči in Janezov evangelij nam prinaša dve prikazovanji vstalega Jezusa apostolom zbranim v dvorani zadnje večerje, tisto na večer velike noči, ko Tomaža ni bilo in tisto, osem dni zatem, ko je bil Tomaž. Prvič je Gospod učencem pokazal rane na svojem telesu ter dahnil vanje, rekoč: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (Jn 20,21). Z močjo Svetega Duha jim je tako izročil svoje poslanstvo.

Tisti večer pa ni bilo Tomaža, ki ni hotel verjeti pričevanju drugih. »Če ne bom videl in se ne bom dotaknil njegovih ran«, tako je rekel, »ne bom veroval« (prim. Jn 20,25). Osem dni zatem, torej kakor danes, se je Jezus vrnil in se pojavil v sredi med svojimi ter se takoj obrnil na Tomaža s povabilom, naj se dotakne ran njegovih rok in strani. S tem je prišel naproti njegovi nevernosti, da bo lahko preko znamenj trpljenja v polnosti dosegel velikonočno vero, torej vero v Jezusovo vstajenje.

Tomaž je eden tistih, ki niso takoj zadovoljni in išče, hoče osebno preveriti imeti osebno izkušnjo. Po začetnem odporu in nemiru končno tudi on začne, čeprav s težavo verovati, vendar pride do vere. Jezus ga potrpežljivo čaka in zadnjemu prišleku osebno pomaga pri njegovih težavah in negotovostih. Gospod ima za blažene tiste, »ki niso videli, pa so začeli verovati!« (prim. v. 29), prva med njimi je Marija njegova Mati, vendar pa tudi pride naproti zahtevam nevernega učenca: »Daj svoj prst sem in poglej moje roke…« (v. 27). Ob zveličavnem dotiku ran Vstalega Tomaž pokaže svojo rano, svoje brazgotine, svojo bolečino, svoje ponižanje, a v znamenju žebljev najde odločilno potrditev, da je bil ljubljen, pričakovan, razumljen. Stoji pred Mesijom, ki je poln miline, usmiljenja, nežnosti. To je tisti Gospod, ki ga je iskal v skritih globinah lastnega bitja, saj je vedno vedel, da je tako. Koliko od nas išče v globini svojega srca srečanje z Jezusom, s takšnim kot je: mil, usmiljen, nežen! Saj mi globoko v sebi vemo, da je takšen. Ko je ponovno našel stik z ljubečo in potrpežljivo Kristusovo usmiljenostjo, je Tomaž razumel globok pomen Njegovega vstajenja in v svoji notranjosti spremenjen, z vzklikom izpovedal svojo polno ter popolno vero v Njega: »Moj Gospod in moj Bog« (v. 28). Lep, zelo lep je ta Tomažev vzklik.

On se je lahko »dotaknil« velikonočne skrivnosti, ki v polnosti razodeva zveličavno Božjo ljubezen, bogato v usmiljenju (prim. 2,4). Kakor Tomaž smo tudi mi vsi na to drugo velikonočno nedeljo povabljeni v ranah Vstalega zreti Božje usmiljenje, ki gre onkraj vsake človeške omejenosti ter zasveti v temini zla in greha. Bogat in podaljšan čas za sprejem neizmernega bogastva usmiljene Božje ljubezni bo prihodnji izredni jubilej Usmiljenja. Bulo za njegov začetek sem objavil sinoči tu v baziliki sv. Petra. Bula se začne z besedami: »Misericordiae Vultus« »Obličje Usmiljenja je Jezus Kristus«. Ostanimo s pogledom na Njem, ki nas vedno išče, pričakuje, odpušča. Tako zelo je usmiljen, da se ne ustraši naše bede. V svojih ranah nas ozdravlja in odpušča vse naše grehe. Devica Marija naj nam pomaga, da bomo z drugimi usmiljeni, kakor je z nami Jezus.

Homilija, nedelja, 8. april 2018. Trg sv. Petra

V današnjem evangeliju se večkrat ponovi glagol videti: »Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda.« (Jn 20,20) Potem so rekli Tomažu: »Gospoda smo videli« (v. 25). Vendar pa evangelij ne opiše, kako so ga videli, ne opiše Vstalega, poudari samo eno podrobnost: »Pokazal jim je roke in stran« (v. 20). Zdi se, da nam želi povedati, da so učenci Jezusa prepoznali na ta način: preko njegovih ran. Isto se je zgodilo Tomažu: tudi on je želel videti »na njegovih rokah sledove žebljev« (v. 25) in po tem, ko je videl, je veroval (v. 27).

Kljub njegovi nejevernosti, se moramo Tomažu zahvaliti, saj se ni zadovoljil s tem, da je od drugih slišal, da je Jezus živ, niti s tem, da je videl njegovo telo, ampak je želel videti v notranjost, se z roko dotakniti njegovih ran, znamenj njegove ljubezni. Evangelij imenuje Tomaža »Dvojček« (v. 24) in v tem je resnično naš brat dvojček. Tudi nam namreč ne zadošča, da vemo, da Bog obstaja: življenja nam ne napolni neki Bog, ki je vstal, a je daleč; ne privlači nas neki Bog, ki je oddaljen, pa naj bo še tako pravičen in svet. Ne, tudi mi moramo »videti Boga«, da se z roko dotaknemo tega, da je vstal za nas.

Kako ga lahko vidimo? Kakor učenci: preko njegovih ran. Ko so jih gledali, so razumeli, da jih ne ljubi za šalo in da jim je odpustil, kljub temu, da so bili med njimi tisti, ki so ga zatajili in zapustili. Vstopiti v njegove rane pomeni zreti neizmerno ljubezen, ki izvira iz njegovega srca. Pomeni razumeti, da njegovo srce bije zame, zate, za vsakega izmed nas. Dragi bratje in sestre, lahko se imamo za kristjane in pravimo, da smo kristjani ter govorimo o mnogih lepih vrednotah vere, vendar pa moramo tudi mi, kakor učenci, videti Jezusa tako, da se dotaknemo njegove ljubezni. Le tako gremo v srce vere ter, kakor učenci, najdemo mir in veselje (prim. vv. 29-20), ki sta močnejša od vsakega dvoma.

Tomaž je po tem, ko je videl Gospodove rane, vzkliknil: »Moj Gospod in moj Bog!« (v. 28) Želel bi usmeriti pozornost na pridevnik, ki ga Tomaž ponovi: moj. Gre za svojilni zaimek in če pomislimo, bi se lahko zdelo neprimerno, da ga uporabljamo, ko govorimo o Bogu: kako je lahko Bog moj? Kako lahko Vsemogočnega naredim za svojega? V resnici s tem, ko rečemo »moj« ne onečastimo Boga, ampak počastimo njegovo usmiljenje, saj je on tisti, ki je želel »postati naš«. In kakor v ljubezenski zgodbi, mu recimo: »Ti si zame postal človek, zame si umrl in vstal, torej nisi le Bog; si moj Bog, si moje življenje. V tebi sem našel ljubezen, ki sem jo iskal in mnogo več, kot bi si lahko kdaj koli predstavljal«.

Bog ni užaljen, da je »naš«, saj ljubezen terja domačnost, usmiljenje vprašuje po zaupanju. Že v uvodu v deset zapovedi je Bog rekel: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog« (2 Mz 20,2) ter poudaril: »Jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog« (v. 5). To je ponudba Boga, ljubosumnega ljubimca, ki se predstavi kot tvoj Bog. In iz ganjenega Tomaževega srca privre odgovor: »Moj Gospod in moj Bog!« Ko danes preko ran vstopamo v skrivnost Boga, razumevamo, da usmiljenje ni le ena izmed njegovih lastnosti, ampak utrip njegovega srca. Kakor Tomaž, torej tudi mi ne živimo več kakor negotovi učenci, vdani, vendar omahljivi; tudi mi postanimo resnični zaljubljenci v Gospoda!

Kako okušati to ljubezen, kako se danes z roko dotakniti Jezusovega usmiljenja? To nam nakazuje evangelij, ko poudari, da je na sam velikonočni večer (prim. v. 19), to je takoj po tem, ko je vstal, Jezus najprej podaril Svetega Duha za odpuščanje grehov. Da bi izkusili ljubezen, je potrebno iti skozi to: pustiti si odpustiti. Iti k spovedi se zdi težko. Skušani smo, da bi pred Bogom storili kakor učenci v evangeliju: da bi se zaprli in zaklenili vrata. Oni so to storili iz strahu in tudi nas je strah, sram nas je, da bi se odprli in povedali svoje grehe. Naj nam Gospod da milost, da bi razumeli sram, da bi ga videli ne kakor zaprta vrata, ampak kot prvi korak srečanja. Ko nas je sram, moramo biti hvaležni: to pomeni, da ne sprejemamo zla in to je dobro. Sram je skrito povabilo duše, ki potrebuje Gospoda, da bi premagala zlo. Dramatično je, kadar se ničesar več ne sramujemo. Ne bojmo se občutiti sramu! In preidimo od sramu k odpuščanju!

Pred Gospodovim odpuščanjem pa obstajajo tudi zaprta vrata in sicer sprijaznjenost. Izkusili so jo učenci, ki so na Veliko noč z grenkobo ugotavljali, da je spet vse tako, kot prej: še vedno so bili tam, v Jeruzalemu, obupani; »poglavje Jezus« se je zdelo zaključeno in po tolikem času z njim se nič ni spremenilo. Tudi mi si lahko mislimo: »Toliko časa sem že kristjan in kljub vsemu se nič ne spremeni, vedno delam iste grehe.« Tedaj, kadar smo obupani, se odpovemo usmiljenju. Vendar pa nas Gospod sprašuje: »Ne veruješ, da je moje usmiljenje večje od tvoje bede? Vedno znova grešiš? Vedno znova prosi usmiljenja in videli bomo, kdo bo zmagal.« In potem – tisti, ki pozna zakrament odpuščanja, to ve – ni res, da vse ostane kakor prej. Vsakič, ko nam je odpuščeno, smo opogumljeni, vzpodbujeni, saj se čutimo vsakič bolj ljubljeni. In takrat ko, kot tisti, ki smo ljubljeni, ponovno pademo, občutimo večjo bolečino kakor prej. To je blagodejna bolečina, ki nas počasi oddaljuje od greha. Odkrijmo torej, da je življenjska moč prejeti Božje odpuščanje, iti naprej, od odpuščanja do odpuščanja.

Za sramom in sprijaznjenostjo pa obstajajo še ena zaprta vrata, ki so včasih blindirana: naš greh. Če si jaz, v vsej iskrenosti, takrat, ko storim velik greh, ne želim odpustiti, zakaj bi mi moral Bog? Vendar pa so ta vrata zaklenjena samo z ene strani, z naše; ta za Boga niso nikoli nepremostljiva. Kakor uči evangelij, rad vstopi prav »pri zaprtih vratih«, ko se zdijo vsi prehodi zapahnjeni. Tam Bog dela čudovite stvari. On se nikoli ne odloči, da se bo ločil od nas, mi smo tisti, ki ga puščamo zunaj. Kadar pa se spovemo, se zgodi nekaj nezaslišanega: odkrijemo, da prav tisti greh, ki nas je oddaljeval od Boga, postane kraj srečanja z Njim. Tam Bog, ki je ranjen zaradi ljubezni, pride naproti našim ranam in naše bedne rane naredi podobne svojim poveličanim ranam. On je namreč usmiljenje in v naši bedi dela čudovite stvari. Kakor Tomaž, prosimo danes za milost, da bi prepoznali našega Boga: da bi v njegovem odpuščanju našli svoje veselje, v njegovem usmiljenju svoje upanje.

Homilija, nedelja, 11. april 2021
Papež Frančišek je na nedeljo Božjega usmiljenja daroval sveto mašo v cerkvi Svetega Duha v Sassiji.

Vstali Jezus se večkrat prikaže učencem. Potrpežljivo tolaži njihova potrta srca. Po svojem vstajenju tako Jezus udejanja »vstajenje učencev«. In oni potem, ko jih Jezus ponovno dvigne, spremenijo življenje. Pred tem jih mnoge Gospodove besede in zgledi niso mogli preoblikovati. Zdaj, na veliko noč, se dogodi nekaj novega. In zgodi se v znamenju usmiljenja. Jezus jih ponovno dvigne z usmiljenjem. In oni, ki so prejeli usmiljenje, postanejo usmiljeni. Zelo težko je biti usmiljen, če se nekdo ne zaveda, da je prejel usmiljenje.

1. Usmiljenje prejmejo predvsem preko treh darov: najprej jim Jezus podari mir, nato Duha, na koncu rane. Na začetku jim podari mir. Učenci so bili zaskrbljeni. Zaprli so se v hišo iz strahu, ker so se bali, da bi jih aretirali in bi končali tako kot Učitelj. Vendar pa niso bili zaprti samo v hiši, ampak so bili zaprti tudi v svojih krivdah. Zapustili in zatajili so Jezusa. Čutili so se nesposobne, za nobeno rabo, zgrešene. Jezus pride in jim dvakrat ponovi: »Mir vam bodi!« Ne prinese miru, ki odvzame zunanje težave, ampak mir, ki vlije zaupanje znotraj. Ne zunanji mir, ampak mir srca. Pravi: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« (Jn 20,21) Kot da bi rekel: »Pošiljam vas, ker verjamem v vas.« Tisti potrti učenci se spravijo s samimi seboj. Jezusov mir stori, da preidejo od krivde k poslanstvu. Jezusov mir namreč vzbudi poslanstvo. Ni brezskrbnost, ni lagodnost, je izstopiti iz sebe. Jezusov mir osvobaja zaprtosti, ki hromijo, pretrga verige, ki zasužnjujejo srce. In učenci čutijo, da so prejeli usmiljenje: čutijo, da jih Bog ne obsoja, jih ne ponižuje, ampak verjame vanje. Da, v nas verjame bolj kot mi verjamemo sami vase. »Ljubi nas bolj kot mi ljubimo same sebe.« (prim. J. H. Newman, Meditations and Devotions, III,12,2). Za Boga ni nihče zgrešen, nihče nekoristen, nihče izključen. Jezus danes ponovno ponavlja: »Mir tebi, ki si dragocen v mojih očeh. Mir tebi, ki si pomemben zame. Mir tebi, ki imaš poslanstvo. Nihče ga ne more opraviti namesto tebe. Si nenadomestljiv. In jaz verjamem vate.«

Nadalje Jezus učencem podeli usmiljenje s tem, da jim podeli Svetega Duha. Podari jim ga v odpuščanje grehov (prim. v. 22-23). Učenci so bili krivi, pobegnili so in zapustili Učitelja. In greh muči, zlo ima svojo ceno. Naš greh, pravi Psalm (prim. 51,5) je vedno pred nami. Sami ga ne moremo izbrisati. Le Bog ga odstrani, le On s svojim usmiljenjem stori, da izstopimo iz svoje najgloblje bede. Kakor tisti učenci, moramo dopustiti, da nam odpusti in reči iz srca: »Odpusti Gospod«. Odpreti srce, da nam je lahko odpuščeno. Odpuščanje v Svetem Duhu je velikonočni dar, da bi notranje vstali. Prosimo za milost, da bi ga sprejeli, da bi objeli zakrament odpuščanja. In da bi razumeli, da v središču spovedi nismo mi s svojimi grehi, ampak Bog s svojim usmiljenjem. Ne spovemo se zato, da bi se zrušili, ampak da bi bili ponovno dvignjeni. To zelo potrebujemo, vsi. To potrebujemo tako kot majhni otroci, ki jih mora očka vsakič, ko padejo, ponovno dvigniti. Tudi mi pogosto pademo. In Očetova roka je pripravljena, da nas postavi na noge, da lahko gremo naprej. Ta gotova in zanesljiva roka je spoved. Je zakrament, ki nas ponovno dvigne, ki nas ne pusti na tleh, da bi jokali na trdih podih naših padcev. Gre za zakrament vstajenja, je čisto usmiljenje. Tisti, ki sprejema spovedi ljudi, mora dati čutiti sladkost usmiljenja. To je pot tistih, ki sprejemajo spovedi ljudi, da dajo čutiti sladkost Božjega usmiljenja, ki vse odpušča. Bog vse odpušča.

Po miru, ki ponovno usposobi, in odpuščanju, ki ponovno dvigne, je tukaj tretji dar, s katerim Jezus izkaže usmiljenje učencem: On jim podari rane. Po tistih ranah smo ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,24; Iz 53,5). Vendar pa kako nas lahko rana ozdravi? Z usmiljenjem. V tistih ranah se, kakor Tomaž, z roko dotaknemo, da nas Bog ljubi do konca, da je naše rane storil za svoje, da je na svojem telesu nosil naše slabosti. Rane so odprti kanali med Njim in nami, ki razlivajo usmiljenje na našo bedo. Rane so poti, ki nam jih je Bog na široko odprl, da bi vstopili v njegovo nežnost ter z roko otipali, kdo je On. In da ne bi več dvomili o njegovem usmiljenju. Ko častimo, poljubimo njegove rane, odkrijemo, da je vsaka naša slabost sprejeta v njegovo nežnost. To se zgodi pri vsaki maši, kjer nam Jezus podari svoje ranjeno in vstalo telo. Dotaknemo se Ga in On se dotakne našega življenja. In stori, da se v nas spustijo nebesa. Njegove blesteče rane razparajo temo, ki jo nosimo v sebi. In mi, kakor Tomaž, najdemo Boga, odkrijemo ga v notranjosti in blizu, ter mu ganjeni rečemo: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28) Vse se začne tukaj, iz milosti, da nam je bilo izkazano usmiljenje. Tukaj se začne krščanska pot. Če pa se opiramo na svoje sposobnosti, na učinkovitost naših struktur in naših načrtov, ne bomo prišli daleč. Le če sprejmemo Božjo ljubezen, bomo lahko dali svetu kaj novega.

2. Tako so storili učenci: ker jim je bilo izkazano usmiljenje, so postali usmiljeni. To vidimo v prvem berilu. Apostolska dela pripovedujejo, da »nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, ampak jim je bilo vse skupno.« (4,2) Ne gre za komunizem, ampak za neokrnjeno krščanstvo. In to je toliko bolj presenetljivo, če pomislimo, da so se ti tisti učenci malo prej prepirali glede nagrad in časti, o tem, kdo med njimi je največji (prim. Mr 10,37; Lk 22,24). Zdaj si delijo vse, imajo »eno srce in eno dušo« (prim. Apd 4,32). Kako so se lahko tako spremenili? V drugem so videli isto usmiljenje, ki je preoblikovalo njihovo življenje. Odkrili so, da jim je skupno Jezusovo poslanstvo, odpuščanje in Telo. Podelitev zemeljskih dobrin se je zdela naravna posledica. Besedilo nato pravi, da »nihče med njimi ni trpel pomanjkanja.« (v. 34) Njihovi strahovi so se razblinili, ko so se dotaknili Gospodovih ran, sedaj se ne bojijo zdraviti ran pomoči potrebnih. Ker tam vidijo Jezusa. Ker je tam Jezus, torej v ranah pomoči potrebnih.

Sestra, brat, ali želiš dokaz za to, da se je Bog dotaknil tvojega življenja? Preveri, če se sklanjaš nad rane drugih. Danes je dan, v katerem se je potrebno vprašati: »Ali sem jaz, ki sem tolikokrat prejel mir od Boga, njegovo odpuščanje, njegovo usmiljenje, usmiljen z drugimi? Ali jaz, ki sem se tolikokrat hranil z Jezusovim Telesom, naredim kaj, da bi nasitil tistega, ki je reven?« Ne ostanimo brezbrižni. Ne živimo polovičarske vere, ki prejema, vendar ne daje, ki sprejme dar, vendar pa se ne podarja. Izkazano nam je bilo usmiljenje, postanimo usmiljeni. Saj če se ljubezen konča pri nas samih, se vera posuši v nerodovitno intimnost. Brez del usmiljenja umre (prim. Jak 2,17). Bratje in sestre, dopustimo, da nas mir, odpuščanje in rane usmiljenega Jezusa obudijo v življenje. In prosimo za milost, da bi postali priče usmiljenja. Le tako bo vera živa. In življenje bo poenoteno. Le tako bomo oznanjali Božji evangelij, ki je evangelij usmiljenja.

Benedikt XVI. je začel homilijo med beatifikacijo Janeza Pavla II. z besedami: »Danes je druga velikonočna nedelja, ki jo je papež Janez Pavel II. poimenoval nedeljo Božjega usmiljenja. Zato je bil izbran ta datum za današnje slavje, ker je po načrtu Previdnosti moj predhodnik izročil duha Bogu prav na predvečer tega praznika.

'Blagor tistim, ki niso videli in so verovali!' (Jn 20,29). V današnjem evangeliju Jezus izreka ta blagor: blagor vere. Zelo znan in skoraj pregovoren je prizor nevernega Tomaža,

Benedikt XVI. je začel homilijo med beatifikacijo Janeza Pavla II. z besedami: »Danes je druga velikonočna nedelja, ki jo je papež Janez Pavel II. poimenoval nedeljo Božjega usmiljenja. Zato je bil izbran ta datum za današnje slavje, ker je po načrtu Previdnosti moj predhodnik izročil duha Bogu prav na predvečer tega praznika.

'Blagor tistim, ki niso videli in so verovali!' (Jn 20,29). V današnjem evangeliju Jezus izreka ta blagor: blagor vere. Zelo znan in skoraj pregovoren je prizor nevernega Tomaža, ki se je dogodil osem dni po veliki noči. V prvem trenutku Tomaž ni veroval, da se je v njegovi odsotnosti prikazal Jezus in je zato rekel:'Če ne vidim na njegovih rokah sledov žebljev in ne vtaknem prsta v sledove žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval' (Jn 20,25). V bistvu izhaja iz teh besed prepričanje, da Jezusa zdaj ni več mogoče spoznati toliko po njegovem obličju, marveč bolj po njegovih ranah. Tomaž meni, da so za Jezusovo istovetnost zdaj odločilne predvsem njegove rane, po katerih se razodeva, kako zelo nas je ljubil. V tem se apostol ne moti. Kakor vemo, se je Jezus osem dni pozneje spet pojavil med svojimi učenci in takrat je bil Tomaž navzoč. Jezus mu je zapovedal: 'Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren' (Jn 20,27). Tomaž se je odzval z najlepšo veroizpovedjo Nove zaveze:'Moj Gospod in moj Bog' (Jn 20,28). K temu pripominja sv. Avguštin: Tomaž'je videl in se dotaknil človeka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl niti se ga ni dotaknil. To, kar pa je videl in česar se je dotaknil, ga je pripeljalo do tega, da je veroval, v kar je do tedaj dvomil' (In Ioann. 121,5).

Evangelist Janez nadaljuje z zadnjo Jezusovo besedo Tomažu: 'Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali.' Ta stavek moremo postaviti tudi v sedanjik: 'Blagor tistim, ki ne vidijo in vendar verujejo' (Jn 20,29). Na vsak način izreka Jezus bistveno načelo za kristjane, ki bodo prišli za Tomažem, torej za nas vse. Zanimivo je videti, da neki drugi Tomaž, srednjeveški teolog Tomaž iz Akvina, temu blagrovanju postavlja ob bok tisto navidez nasprotno blagrovanje, ki ga posreduje evangelist Luka: 'Blagor očem, ki vidijo, kar vi vidite!' (Lk 10,23). Toda akvinec razlaga: 'Veliko večjo zaslugo ima tisti, ki veruje, ne da bi videl, kakor tisti, ki vidi in veruje' (In Ioann. XX lectio VI §2566').

Primer apostola Tomaža je za nas pomemben vsaj iz treh razlogov: prvič, ker nas tolaži v naših negotovostih; drugič, ker nam kaže, da more vsak dvom onkraj vseh negotovosti voditi k luči; in končno, ker nam Jezusove besede, izrečene Tomažu, kličejo v spomin pravi smisel zrele vere in nas spodbujajo, da ne glede na težave hodimo naprej po poti zvestobe do Jezusa.

Tudi današnje drugo berilo govori o veri; piše sveti Peter, poln duhovnega navdušenja, ko novokrščenim kaže na razloge njihovega upanja in veselja: 'V tem se veselite', in dodaja: 'Čeprav ga niste videli, ga ljubite. Čeprav ga še ne vidite, verujete vanj in se veselite v neizrekljivem in veličastnem veselju, ko dosegate namen svoje vere: odrešenje duš' (1Pt 1,6.8-9). Vse je v povednem naklonu, ker gre za novo resničnost, ki jo je porodilo Kristusovo vstajenje, resničnost, ki je dostopna veri. 'To je Gospod naredil', pravi psalm (118,23) – čudovito je v naših očeh, očeh vere.

 Vsako leto, ko obhajamo veliko noč, podoživljamo izkušnjo prvih Jezusovih učencev, izkušnjo srečanja z Njim, ki je vstal. Evangelij po Janezu pripoveduje, da so ga videli, ko se je prikazal med njimi v dvorani zadnje večerje, zvečer na dan vstajenja, 'prvega v tednu' in nato 'čez osem dni' (prim Jn 20,19.26). Ta dan, ki so ga potem poimenovali 'Gospodov dan', je dan zborovanja krščanske skupnosti, ki se zbere k svojemu lastnemu obredu, torej k evharistiji, ki je nov obred ter se že od vsega začetka razlikuje od sobotnega judovskega obreda. Dejansko je obhajanje Gospodovega dne močan dokaz Kristusovega vstajenja, saj je lahko samo tako nenavaden in pretresljiv dogodek pripravil kristjane do tega, da so začeli z obredom, ki je drugačen od tistega na hebrejsko soboto.

Kakor takrat, tako tudi danes, krščanski obred ni samo praznovanje preteklih dogodkov, še manj posebna notranja mistična izkušnja, temveč je predvsem srečanje z vstalim Gospodom, ki živi v Božji razsežnosti, onkraj časa in prostora, a kljub temu postane navzoč v skupnosti, nam govori po Svetem pismu in lomi za nas kruh večnega življenja. Po teh znamenjih mi živimo to, kar so izkusili učenci, torej dejstvo, da so videli Jezusa, a ga istočasno niso prepoznali, da so se dotikali njegovega telesa, resničnega telesa, čeprav osvobojenega zemeljskih vezi.

Zelo pomenljivo je to, kar navaja evangelij, da je Jezus med svojimi prikazovanji apostolom zbranim v dvorani zadnje večerje večkrat ponovil pozdrav 'Mir vam bodi!' (Jn 20,19.21.26). Tradicionalni pozdrav, s katerim se zaželi mir 'shalom', postane tukaj nekaj novega. Postane dar tistega miru, ki ga lahko samo Jezus da, saj je sad njegove korenite zmage nad zlom. 'Mir', ki ga Jezus ponuja svojim prijateljem, je sad Božje ljubezni, ki ga je pripeljala do smrti na križu, do prelitja svoje krvi, kot ponižnega in krotkega Jagnjeta,'polnega milosti in resnice' (Jn 1,14). Sedaj je jasno, zakaj je sveti Janez Pavel II. hotel imenovati to prvo nedeljo po veliki noči, nedeljo Božjega usmiljenja in to s točno določeno podobo Kristusove prebodene strani, iz katere prihajata kri in voda, kakor to pričuje apostol Janez, ki je to videl (prim Jn 19,34-37). Jezus je vstal in od Njega živega izvirata velikonočna zakramenta krst in evharistija. Kdor k njima pristopi z vero, prejme dar večnega življenja.

Dragi bratje in sestre, sprejmimo dar miru, ki nam ga ponuja vstali Jezus ter pustimo, da nam napolni srce s svojim usmiljenjem! Na ta način, torej z močjo Svetega Duha, Duha, ki je Kristusa obudil od mrtvih, bomo lahko tudi mi prinašali drugim te velikonočne darove. Sveta Marija, Mati usmiljenja naj jih izprosi za nas.