Božja beseda za ponedeljek, 4. oktobra 4523

Teden za življenje (od prve do druge nedelje v oktobru)

Sv. Frančišek Asiški, obvezni god

Ponedeljek 27. tedna med letom (leto I)

»In Jezus mu je rekel: 'Pojdi in ti delaj prav tako!'« (Lk 10,37b)

Nazaj Koledar Naprej

Berilo

Prerok ne more zbežati pred svojo službo

Berilo iz knjige preroka Jona (Jon 1,1-2,1;2,11)

Gospod je govoril Jonu, Amátijevemu sinu: »Vstani in pojdi v Ninive, veliko mesto, in pridiguj v njem! Zakaj njegova hudobija je prišla prédme.« Jona pa se je dvignil, da bi zbežal pred Gospodom v Tarsis. Šel je v Jafo in našel ladjo, namenjeno v Tarsis; plačal je brodnino in vstopil, da bi se peljal v Tarsis, proč od Gospodovega obličja.

Gospod pa je zagnal močan veter na morje, in nastal je velik vihar na morju. Ladja je bila v nevarnosti, da se razbije. Mornarji so se prestrašili in vsak je vpil k svojemu bogu; metali so ladijsko orodje v morje, da bi se tovor zmanjšal. Jona pa je stopil v notranjost ladje, legel in trdno zaspal. Tedaj pristopi k njemu poveljnik ladje in mu reče: »Kaj je s teboj, da spiš? Vstani, kliči k svojemu Bogu! Morebiti se nas Bog spomni, da ne poginemo.« In drug drugemu rečejo: »Pridite, žrebajmo, da zvemo, zakaj nas je zadela ta nesreča.« Vrgli so kocke in kocka je zadela Jona. Tedaj mu rečejo: »Pojasni nam vendar, zakaj nas je zadela ta nadloga? Kakšno je tvoje opravilo? Od kod si prišel? Katera je tvoja dežela? Iz katerega ljudstva si?« Reče jim: »Hebrejec sem. Častim Jahveja, Boga nebes, ki je naredil morje in kopno.« Tedaj se možje hudo prestrašijo in mu rečejo: »Kaj si vendar storil?«

Vedeli so namreč, da je zbežal spred Gospodovega obličja, ker jim je bil povedal. Vprašajo ga: »Kaj naj storimo s teboj, da se nam morje umiri?« Kajti morje se je vedno huje dvigalo. Odgovori jim: »Vzemite me in me vrzite v morje, in morje se vam umiri, zakaj vem, da je po moji krivdi prišel ta velik vihar nad vas.« Še so možje hrabro veslali, da bi dosegli kopno, a zaman, ker je morje bolj in bolj divjalo proti njim. Zato so zaklicali h Gospodu, rekoč: »Oh, Gospod, ne daj, da poginemo zavoljo življenja tega moža, in ne prištevaj nam nedolžne krvi; zakaj ti, o Gospod, delaš, kakor je tvoja volja.« Nato so vzeli Jona in ga vrgli v morje. In morje je nehalo besneti. Može pa je prevzel velik strah pred Gospodom; opravili so daritev Gospodu in storili obljube.

Gospod je poslal veliko ribo, da je Jona požrla. Jona je ostal v ribjem trebuhu tri dni in tri noči. Tedaj je Gospod ribi ukazal, in vrgla je Jona na kopno.

Spev z odpevom

Odpev: »Gospod rešuje moje življenje.«

Jon 2,2-5.8

V svoji stiski sem klical h Gospodu

in mi je odgovoril;

iz osrčja podzemlja sem vpil,

ti si uslišal moj glas.

Odpev: »Gospod rešuje moje življenje.«

Vrgel si me v globino morja

in obdalo me je vodovje.

Vsi tvoji tokovi in tvoji valovi

so se čezme razlili.

Odpev: »Gospod rešuje moje življenje.«

Že sem dejal: Zavržen sem

izpred tvojih oči,

kako bom še kdaj videl

tvoj sveti tempelj?

Odpev: »Gospod rešuje moje življenje.«

Ko je moja duša v meni medlela,

sem se spomnil Gospoda,

in moja molitev je prišla k tebi

v tvoje svetišče.

Odpev: »Gospod rešuje moje življenje.«

Evangelij

Aleluja

Aleluja. Gospod, úči me svojo pot, vôdi me po ravni stezi. Aleluja.

Kdo je moj bližnji?

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 10,25-37)

Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« – »Prav si odgovoril,« mu je rekel: »to izvršuj in boš živel.«

Ta se je pa hotel opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po isti poti neki duhovnik in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo.

Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ›Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‹

Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«

Sv. Frančišek Asiški (leto I), obvezni god

Nazaj Koledar Naprej

Berilo

Frančišek je kakor sonce svetil v Božji hiši

Berilo iz Sirahove knjige (Sir 50,1.3-7)

Glejte njega, ki je v svojem življenju popravil hišo Božjo in v svojih dneh utrdil tempelj. V njegovem času so izlivali vodnjaki in se kakor morje polnili čez mero. Skrbel je za svoje ljudstvo in ga rešil pogina. Trudil se je, da je razširil mesto, povečal je vhod v hišo in prostor in spoštovali so ga, kadar je stopil med ljudstvo. Kakor se sveti zgodnja danica med oblaki, kakor sveti polna luna ob svojih dneh in kakor sonce (sije) s svojo svetlobo, tako se je on svetil v templju Najvišjega.

Ali

Meni je svet križan in jaz svetu

Berilo iz pisma apostola Pavla Galačanom (Gal 6,14-18)

Bratje in sestre, meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu. Kajti niti obreza nič ne velja niti neobreza, ampak nova stvaritev. Nad vsemi pa, ki bodo živeli po tem pravilu, naj bosta mir in usmiljenje, kakor tudi nad Božjim Izraelom. Odslej naj mi nihče ne povzroča nevšečnosti; jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa naj bo z vašim duhom, bratje! Amen.

Psalm 15

Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«

Ps 15,1-2.5.7-8.11

Varuj me, o Bog, k tebi se zatekam!

Govorim Gospodu: »Ti si moj Gospod,

delež moje dediščine in mojega keliha,

ti vodiš mojo usodo.«

Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«

Slavim Gospoda, da mi svetuje,

in celo ponoči me opominja moje srce.

Vedno imam pred seboj Gospoda;

ker je na moji desni, ne omahnem.

Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«

Pokazal mi boš pot življenja,

polnost veselja pri sebi,

večne radosti na svoji desnici,

večne radosti na svoji desnici.

Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«

Evangelij

Aleluja

Aleluja. Frančišek, ubog in ponižen, gre bogat v nebesa. Častijo ga z nebeškimi slavospevi. Aleluja.

Mali umevajo Božje razodetje

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 11,25-30)

Tisti čas je Jezus spregovóril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.

Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«

Avdio posnetek dnevne Božje besede

Poslušajte kot podkast.

Svetnik za vsak dan
Frančišek Asiski
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Poslušajte kot podkast.

Luč Besede rodi življenje

Berilo

Med nekaterimi Judi se je zavest izvoljenosti prelevila v napuh, da so gledali zviška na druge, zlasti na Asirce. Jona ni hotel v mesto Ninive, da se ne bi spreobrnili, in je šel drugam. Ne bom se izogibal nalogam in nikogar odpisal od oznanila o Božji rešitvi. Gospod, hvala, ker morem uskladiti svoja dejanja po tvojih željah in biti zvest.

Evangelij

Gledam človeka, ki so ga napadli razbojniki. Duhovnik in levit gresta mimo. Tujec, Samarijan, se ustavi in mu pomaga. Jezus v njem pokaže usmiljeno ljubezen. Ob Jezusu bom pomagal ljudem v stiski, ne glede na to, kdo so. Gospod, hvala, ker me učiš ljubezni do človeka, ki jo potrebuje. Kažeš mi, da v njem srečujem tebe.

Primož Krečič

Sv. Frančišek Asiški (4. oktober)

Misli Benedikta XVI.

Kateheza Benedikta XVI. med avdienco v sredo, 27. januarja 2010
Danes bi rad predstavil osebnost sv. Frančiška, »velikana« svetosti, ki še vedno prevzema ljudi vseh starosti in veroizpovedi. »Se svetu je rodilo sonce.« S temi besedami Božanske komedije (Raj, XI) Dante Alighieri namiguje na Frančiškovo rojstvo v Assisiju ob koncu leta 1181 ali v začetku l. 1182. Frančišek je pripadal bogati družini Bernardone in je preživel brezskrbno otroštvo in mladost, ob tem pa gojil viteške ideale. Pri dvajsetih letih se

…

Kateheza Benedikta XVI. med avdienco v sredo, 27. januarja 2010
Danes bi rad predstavil osebnost sv. Frančiška, »velikana« svetosti, ki še vedno prevzema ljudi vseh starosti in veroizpovedi. »Se svetu je rodilo sonce.« S temi besedami Božanske komedije (Raj, XI) Dante Alighieri namiguje na Frančiškovo rojstvo v Assisiju ob koncu leta 1181 ali v začetku l. 1182. Frančišek je pripadal bogati družini Bernardone in je preživel brezskrbno otroštvo in mladost, ob tem pa gojil viteške ideale. Pri dvajsetih letih se je udeležil vojaškega pohoda in bil zajet. Po vrnitvi v Assisi se je v njem začel počasen proces duhovnega spreobrnjenja. V to obdobje segata srečanje z gobavcem, ki mu je Frančišek dal poljub miru, in naročilo Križanega v cerkvici sv. Damijana. Trikrat se je Kristus na križu zganil in mu rekel: »Pojdi, Frančišek, in popravi mojo Cerkev, ki se ruši!«

»Popravi mojo Cerkev«
Ta preprost dogodek skriva globoko simboliko. Sprva je sv. Frančišek poklican, da popravi cerkvico, ruševine te stavbe pa so tudi simbol dramatičnega in zaskrbljujočega stanja Cerkve tistega časa, zaznamovane s površno vero in duhovščino z malo gorečnosti. V tej razrušeni Cerkvi stoji v središču Križani in govori: kliče k prenovi, kliče Frančiška, da popravi cerkvico sv. Damijana. To je simbol klica k prenovi Kristusove Cerkve.

To daje misliti tudi na sanje papeža Inocenca III., ko je videl, da se bazilika sv. Janeza v Lateranu podira in da majhen in nepomemben redovnik z ramo podpre cerkev. Inocenc III. je bil mogočen papež, teološko izobražen, z veliko politično močjo, a vendar naloga, da prenovi Cerkev, ni pripadla njemu. Po drugi strani pa moramo omeniti, da sv. Frančišek ne prenavlja Cerkve brez papeža ali proti njemu, ampak samo v občestvu z njim.

Vrnimo se k Frančiškovemu življenju. Ker mu je oče očital, da je preveč velikodušen do revežev, se je Frančišek pred asiškim škofom slekel in s tem dejanjem pokazal, da se odpoveduje dediščini. Kot v trenutku stvarjenja Frančišek nima ničesar razen življenja, ki mu ga daje Bog, v čigar roke se izroča. Potem je živel kot puščavnik, dokler ni leta 1208 doživel drugega preobrata. Ko je poslušal Jezusov govor o pošiljanju apostolov iz Matejevega evangelija, je Frančišek začutil klic k življenju v uboštvu in predanosti oznanjevanju. Pridružili so se mu tovariši in leta 1209 se je odpravil v Rim, da bi papežu Inocencu III. predložil načrt za novo obliko krščanskega življenja. Papež ga je očetovsko sprejel in uvidel božji izvor gibanja. Asiški ubožec je razumel, da je potrebno vsako karizmo, ki jo daje Sveti Duh, postaviti v službo Kristusovega telesa, Cerkve. V življenju svetnikov ni nasprotja med preroško karizmo in karizmo oblasti.

Frančišek in njegovi vedno številnejši bratje so se naselili pri Porciunkuli, na nadvse svetem kraju za frančiškansko duhovnost. Tudi Klara, mlada Asižanka iz plemenite družine, je zakorakala po njegovih stopinjah. Tako se je začel drugi red sv. Frančiška, red klaris.

Evharistija pri sv. Frančišku
Pri Frančišku se je ljubezen do Kristusa še posebej izrazila v češčenju presvetega zakramenta evharistije. V Frančiškovih spisih beremo ganljive izraze, kot na primer: »Vsak človek naj bo v strahu, ves svet naj trepeče in nebo naj se raduje, kadar je na oltarju v duhovnikovih rokah Kristus, Sin živega Boga. O čudovita visokost in pretresljiva ljubeznivost! O vzvišena ponižnost! O ponižna vzvišenost, da se Gospod vesoljstva, Bog in Božji Sin tako poniža, da se zaradi našega zveličanja skrije pod neznatnim koščkom kruha!«

Frančišek je duhovnikom vedno izkazoval veliko spoštovanje in je priporočal, naj jih vedno spoštujejo, tudi če bi bili osebno tega malo vredni. Kot razlog za to je navajal dejstvo, da so prejeli dar posvečevati evharistijo. Dragi bratje v duhovništvu, nikoli ne pozabimo tega nauka: svetost evharistije zahteva od nas, da smo čisti, da živimo skladno s skrivnostjo, ki jo obhajamo. Iz ljubezni do Kristusa se rojeva ljubezen do ljudi in tudi do vseh božjih ustvarjenin. To je še ena značilna poteza Frančiškove duhovnosti: čut vesoljnega bratstva in ljubezen do stvarstva.

Dragi prijatelji, Frančišek je bil velik svetnik in vesel človek. Njegova preprostost, ponižnost, vera, njegova ljubezen do Kristusa, njegova dobrota do vsakega človeka, zaradi vsega tega je bil vesel v vsakem položaju. Med svetostjo in veseljem obstaja globoko razmerje, ki ga ni moč razdreti.

Naj nam Devica Marija, ki jo je Frančišek nežno ljubil, izprosi ta dar. Njej se izročamo z besedami asiškega Ubožca: »Sveta Devica Marija, ni tebi enake med vsemi ženami sveta, hči in dekla vzvišenega in najvišjega Kralja, Očeta v nebesih, mati najsvetejšega Gospoda našega Jezusa Kristusa, nevesta Svetega Duha; prosi za nas ... svojega presvetega ljubljenega Sina, Gospoda in Učenika.«