Božja beseda za ponedeljek, 31. avgusta 3908

Ko sem jaz prišel k vam, bratje, nisem prišel z visokostjo besede ali modrosti vam oznanjat Božje pričevanje. Sklenil sem bil namreč nič drugega ne vedeti med vami ko za Jezusa Kristusa, in to križanega. Prišel sem k vam slaboten in v strahu in velikem trepetu, in moja beseda in moja pridiga ni bila v prepričevalnih besedah modrosti, ampak v skazovanju Duha in moči, da bi vaša vera ne slonela na človeški modrosti, ampak na Božji moči.

Tisti čas je Jezus prišel v Nazaret, kjer je bil vzrejen; po svoji navadi je šel sobotni dan v shodnico in je vstal, da bi bral. Dali so mu knjigo preroka Izaija. Odprl je knjigo ter našel mesto, kjer je bilo pisano: »Gospodov duh je nad menoj; ker me je mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim; da naznanim jetnikom oproščenje in slepim pogled, da izpustim zatirane v prostost in oznanim leto Božjega usmiljenja.« Zaprl je knjigo, jo dal služabniku in sédel; vseh oči v shodnici so bile vanj uprte.

Začel jim je govoriti: »Danes se je to pismo spolnilo, kakor ste slišali.« Vsi so mu pritrjevali in so se čudili besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust – pa so govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« Rekel jim je: »Kajpada mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sam sebe!‹ Kar smo slišali, da si storil v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v svojem kraju.« Rekel je pa: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v njegovem kraju.

V resnici vam povem: Mnogo vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dnevih, ko se je zaprlo nebo za tri leta in šest mesecev in je nastala velika lakota po vsej deželi: pa k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. In mnogo gobavih je bilo v Izraelu ob času preroka Elizeja, pa nobeden izmed njih ni bil očiščen razen Naamána, ki je bil Sirec.«

Vsi v shodnici so se razsrdili, ko so to slišali. Vstali so, ga vrgli iz mesta ter odvedli na rob hriba, na katerem je bilo njih mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad. Toda on je šel po sredi med njimi – in je odhajal.