Božja beseda za nedeljo, 31. decembra 4643

Angel Gospodov, nedelja, 27. december 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan! Kako lepo pojejo ti otroci! V ozračju veselja značilnega za božič, obhajamo na to nedeljo praznik Svete Družine. Pri tem pomislim na veliko srečanje v Filadelfiji septembra letos, na številne družine, ki sem jih srečal med apostolskimi potovanji in na družine z vsega sveta. Z naklonjenostjo in ljubeznijo jih želim pozdraviti še posebej v tem današnjem času, v katerem je družina podvržena nerazumevanju in raznim težavam, ki

Angel Gospodov, nedelja, 27. december 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan! Kako lepo pojejo ti otroci! V ozračju veselja značilnega za božič, obhajamo na to nedeljo praznik Svete Družine. Pri tem pomislim na veliko srečanje v Filadelfiji septembra letos, na številne družine, ki sem jih srečal med apostolskimi potovanji in na družine z vsega sveta. Z naklonjenostjo in ljubeznijo jih želim pozdraviti še posebej v tem današnjem času, v katerem je družina podvržena nerazumevanju in raznim težavam, ki jo skušajo oslabiti.

Današnji evangelij vabi družine, da zaznajo luč upanja, ki prihaja iz nazareškega doma, v katerem se je med veseljem odvijalo Jezusovo otroštvo, o katerem sveti Luka pravi, da je »napredoval v modrosti, starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh« (Lk 2,52). Družinska celica Jezusa, Marije in Jožefa je za vsakega vernika, še posebej za družine, pristna šola evangelija. V tem občudujemo izpolnitev božanskega načrta, da družino napravi kot posebno skupnost življenja in ljubezni. Od tu razumemo, da je vsaka krščanska družinska celica poklicana biti 'domača cerkev', da bi zasvetile evangeljske kreposti in bi postale kvas za dobro družbe. Značilne poteze Svete Družine so zbranost in molitev, medsebojno razumevanje in spoštovanje, duh žrtvovanja, delo in solidarnost.

Iz zgleda in pričevanja Svete Družine lahko vsaka družina potegne dragocene smernice za način in izbire življenja, lahko zajema moč in modrost za svojo vsakodnevno pot. Marija in Jožef učita sprejemati otroke kot Božji dar, jih roditi in vzgajati sodelujoč tako na čudovit način s Stvarnikovim delovanjem ter tako darujoč svetu z vsakim otrokom nov nasmeh. V tako povezani družini otrok zori v svoji osebnosti, ko živi pomembno in učinkovito izkušnjo zastonjske ljubezni, nežnosti, medsebojnega spoštovanja in razumevanja, odpuščanja in veselja.

Rad bi se zaustavil ob veselju. Resnično veselje, ki ga doživljamo v družini, ni nekaj naključnega in slučajnega. Veselje je namreč sad globokega soglasja med osebami in daje okušati, da je lepo biti skupaj in se medsebojno podpirati na poti življenja. Vendar pa je tista osnova veselja vedno le Božja navzočnost, njegova sprejemajoča, usmiljena in potrpežljiva ljubezen do vseh. Če vrata družine ne odpremo Božji navzočnosti in njegovi ljubezni, družina izgubi skladnost, prevlada samoljubje in ugasne veselje. Medtem ko pa družina, ki živi veselje življenja, veselje vere in to sporoča spontano naprej, je sol zemlje in luč sveta, je kvas za vso družbo.

Naj Jezus, Marija in Jožef blagoslavljajo in varujejo vse družine po svetu, da bi v njih vladala vedrina in veselje, pravičnost in mir, ki ga je novorojeni Kristus prinesel kot dar človeštvu.

Homilija med sveto mašo za družine, nedelja, 27. december 2015
Svetopisemski berili, ki smo ju slišali, sta nam predstavili podobo dveh družin, ki sta romali v Božjo hišo. Elkaná in Ana sta peljala dečka Samuela s seboj v tempelj v Silu in ga posvetila Gospodu (prim. 1Sam 1,20-22.24-28). Enako sta Jožef in Marija za velikonočne praznike poromala v Jeruzalem in s sabo vzela Jezusa (prim. Lk 2,41-52).

Večkrat vidimo romarje, ki hodijo proti svetiščem in k priljubljenim krajem ljudske pobožnosti. V teh dneh so se številni podali na pot, da bi prišli do svetih vrat, odprtih po vseh stolnicah sveta in tudi po številnih svetiščih. Tisto najlepše, kar danes poudari Božja Beseda pa je, da je poromala vsa družina. Oče, mati in otroci so se skupaj napotili v Gospodovo hišo, da bi praznik posvetili s molitvijo. To je pomemben nauk, ponujen tudi našim družinam. Lahko rečemo, da je življenje skupek velikih in majhnih romanj.

Na primer, dobro nam bo delo pomisliti, da sta Marija in Jožef učila Jezusa moliti. In to je romanje, romanje vzgoje za molitev. Prav tako je dobro vedeti, da so čez dan skupaj molili ter šli v soboto v shodnico poslušat pisma Postave in Prerokov ter hvaliti skupaj z vsem ljudstvom Boga. Prav gotovo pa so med romanjem v Jeruzalem s petjem molili besede psalma: »Veselil sem se, ko so mi rekli: 'V Gospodovo hišo pojdemo!' Naše noge so se ustavile ob tvojih vratih, Jeruzalem!« (Ps 122,1-2).

Kako pomembno je za naše družine romati skupaj, hoditi skupaj in skušati doseči isti cilj! Tako vemo, da bomo skupaj prehodili pot, na kateri se bomo srečali tako s težavami kakor s trenutki veselja in tolažbe. Na tem življenjskem romanju delimo skupaj tudi trenutke molitve. Kaj je lahko lepše za očeta ali mamo kot da na začetku ali na koncu dneva blagoslovita svoje otroke tako, da naredita na njihovem čelu znamenje križa kot na dan krsta. Mar ni to ta najpreprostejša molitev staršev do svojih otrok? Blagosloviti jih, zaupati jih Gospodu, kakor so to storili Elkaná, Ana, Jožef in Marija, da bo On njihovo varstvo in podpora skozi različne trenutke dneva. Kako pomembno je za družino, da najde trenutek molitve pred skupnim obedom in se zahvali Gospodu za te darove ter se uči podeliti to, kar smo prejeli s tistim, ki to bolj potrebuje. Vse to so majhna dejanja, ki pa izrazijo, kako pomembno vzgojno vlogo ima družina med vsakodnevnim romanjem.

Na koncu tega romanja se je Jezus vrnil v Nazaret in je bil pokoren svojima staršema (prim. Lk 2,51).Tudi ta podoba vsebuje lep nauk za naše družine. Romanje se namreč ne konča, ko smo prispeli do svetišča, temveč ob vrnitvi domov, ko se ponovno začne vsakdanje življenje ter se skuša uresničevati duhovne sadove preživele izkušnje. Vemo, kaj je tistikrat Jezus storil. Namesto, da bi se s svojimi vrnil domov, se je ustavil v jeruzalemskem templju ter tako povzročil Mariji in Jožefu veliko žalost, ko ga nista več našla. Za to svojo 'lahkomiselnost' se je verjetno moral tudi Jezus opravičiti svojim staršem. Evangelij sicer tega ne pravi, vendar pa mislim, da to lahko predpostavimo. Marijino vprašanje sicer izraža nek očitek, ko razodene svojo in Jožefovo zaskrbljenost in tesnobo. Ob povratku domov je Jezus prav gotovo šel tesno ob njima, da bi pokazal vso svojo naklonjenost in poslušnost. K romanju družine spadajo tudi takšni trenutki, ki se z Gospodom spremenijo v priložnost za rast, v priložnost, da se prosi za opuščanje in se ga prejme, za izražanje ljubezni in pokorščine.

V letu Usmiljenja lahko vsaka krščanska družina postane privilegira kraj, kjer se okuša veselje odpuščanja. Odpuščanje je bistvo ljubezni, ki zmore razumeti napako in dati k temu zdravilo. Ubogi mi, če nam Bog ne bi odpuščal. In znotraj družine se vzgaja za odpuščanje, saj obstaja gotovost, da te razumejo in podpirajo kljub napakam, ki jih lahko storiš.

V družinah ne izgubimo zaupanja! Tako lepo je vedno odpreti srce drug drugemu, ne da bi karkoli prikrivali. Kjer je ljubezen, tam je tudi razumevanje in odpuščanje. Vsem vam drage družine, izročam to domače vsakodnevno romanje, to tako pomembno poslanstvo, ki ga svet in Cerkev tako zelo potrebujeta.

Angel Gospodov, 30. december 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo praznik Svete družine in bogoslužje nas vabi, da razmišljamo o Marijini, Jožefovi in Jezusovi izkušnji, ki so bili povezani med seboj z neizmerno ljubeznijo ter poživljeni z velikim zaupanjem v Boga.

Današnji evangeljski odlomek (prim. Lk 2,41-52) pripoveduje o potovanju nazareške družine v Jeruzalem, da bi obhajali veliko noč. Toda med povratkom, sta starša opazila, da njun dvanajstletni sin ni v karavani. Po treh dneh iskanja in strahu sta ga našla v templju, kjer je sedel med učitelji zatopljen v razpravo z njimi. Ko sta Marija in Jožef zagledala Jezusa, sta bila začudena« (v. 48) in njegova mati mu je izrazila njuno bojazen, rekoč: »Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala« (ibid.). Čudenje, ostala sta začudena in tesnoba, tvoj oče in jaz sva bila v tesnobi, sta dva elementa, glede katerih bi hotel prebuditi vašo pozornost. Začudenje in tesnoba.

V nazareški družini ni nikoli zmanjkalo začudenja, niti v dramatičnem trenutku, kot je bilo Jezusovo izginotje, saj gre za sposobnost čudenja postopnemu razodevanju Božjega Sina. Enako so bili začudeni tempeljski učitelji, ki so strmeli »nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori« (v. 47). Kaj je začudenje, kaj je čuditi se? Čuditi se in strmeti je nasprotno od samoumevnosti in je nasprotno od razlaganja resničnosti, ki nas obdaja in dogodkov zgodovine samo z našimi kriteriji. Takšna oseba ne ve, kaj je občudovanje, kaj je čudenje. Čuditi se, pomeni odpreti se drugim, razumeti razloge drugih. Ta drža je pomembna pri zdravljenju ogroženih odnosov med osebami, prav tako pa je tudi nepogrešljiva pri zdravljenju odprtih ran v družinskem okolju. Ko so težave v družinah, nam je samoumevno, da imamo prav mi in s tem zapremo vrata drugim. Nasprotno, potrebno je pomisliti: »Kaj vse dobro je v tej osebi?«, ter se čuditi za to dobro. To pomaga k enotnosti v družini. Če imate težave v družini, mislite na dobre stvari pri osebi vaše družine, s katero imate težave in se čudite nad tem. To bo pomagalo ozdraviti družinske rane.

Drugi element, ki ga hočem izluščiti iz evangelija, je tesnoba, ki sta jo doživljala Marija in Jožef, ko nista uspela najti Jezusa. Ta tesnoba izraža Jezusovo središčnost v Sveti družini. Devica in njen ženin sta sprejela tega Sina, ga varovala in ga videla med sabo odraščati, zoreti v modrosti in milosti. Predvsem pa je On rastel v njunih srcih. Korak za korakom se je večala njuna ljubezen do njega in njuno razumevanje. Poglejte zakaj je nazareška družina sveta? Zato, ker je bila usmerjena na Jezusa, njemu je bila namenjena vsa Marijina in Jožefova pozornost ter skrb.

Ta tesnoba, ki sta ju izkusila v treh dneh Jezusovega izginotja, mora biti tudi naša tesnoba, ko smo daleč od Njega, ko smo daleč od Jezusa. Tesnobo moramo izkusiti, ko za več kot za tri dni pozabimo na Jezusa tako, da ne molimo, ne beremo evangelija, ne da bi čutili potrebo po njegovi navzočnosti in njegovemu tolažečemu prijateljstvu. Večkrat lahko minejo dnevi, ne da se spomnim na Jezusa. Toda to je grdo, to je zelo grdo. Tesnobo bi morali začutiti, ko se dogajajo te stvari. Marija in Jožef sta ga iskala in ga našla v templju, medtem ko je učil. Tudi mi lahko predvsem v Božji hiši najdemo božanskega Učitelja in sprejmemo njegovo sporočilo zveličanja. V evharističnem obhajanju imamo živo izkušnjo Kristusa, saj nam govori, ponuja nam svojo Besedo, ki razsvetljuje našo pot. V evharistiji nam daje svoje Telo, iz katerega zajemamo moč za soočanje z vsakodnevnimi težavami.

Danes se vrnimo domov s tema dvema besedama: čudenje in tesnoba. Znam biti začuden, ko vidim dobre stvari pri drugih in tako rešujem družinske težave? Čutim tesnobo, ko sem se oddaljil od Jezusa?

Molimo za vse družine po svetu, posebej za tiste, v katerih zaradi različnih vzrokov ni miru in soglasja. Izročimo jih v varstvo sveti nazareški družini.

Angel Gospodov, nedelja, 26. december 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo Sveto Družino iz Nazareta. Bog je izbral ponižno in preprosto družino, da je prišel med nas. Zrimo lepoto te skrivnosti ter poudarimo dva konkretna vidika za naše družine.

Prvi: družina je zgodovina, iz katere izhajamo. Vsakdo med nami ima lastno zgodovino. Nihče se ni rodil magično, s čarobno paličico. Vsakdo ima svojo zgodovino in družina ima svojo zgodovino, iz katere izhajamo. Evangelij današnjega bogoslužja nas spominja, da je tudi Jezus sin zgodovine neke družine. Vidimo ga, kako z Marijo in Jožefom za veliko noč potuje v Jeruzalem. Potem povzroči skrbi mami in očetu, ki ga ne najdeta; ko ga najdeta, se z njima vrne domov (prim. Lk 2,41-52). Lepo je videti Jezusa, vključenega v splet družinske ljubezni, ki se rodi in raste v objemu in skrbi svojih. To je pomembno tudi za nas. Prihajamo iz neke zgodovine, stkane iz vezi ljubezni. Oseba, kakršna smo danes, se ne rodi toliko iz materialnih dobrin, ki smo jih uživali, ampak iz ljubezni, ki smo jo prejeli, iz ljubezni znotraj družine. Morda nismo bili rojeni v izjemni družini brez težav, a to je naša zgodovina, vsakdo mora misliti na svojo zgodovino, to so naše korenine. Če jih porežemo, se življenje posuši! Bog nas ni ustvaril, da bi bili osamljeni vojskovodje, ampak da bi hodili skupaj. Zahvalimo se mu in molimo za naše družine. Bog misli na nas in želi, da smo skupaj: hvaležni, združeni, sposobni varovati korenine. Misliti moramo na to, na lastno zgodovino.

Drugi vidik: biti družina, se učimo vsak dan. V evangeliju vidimo, da tudi v Sveti Družini ni vedno vse dobro. Pridejo nepričakovane težave, tesnoba, trpljenje. Svete Družine s pobožnih podobic ni. Marija in Jožef izgubita Jezusa in ga v stiski iščeta ter ga po treh dneh najdeta. Ne razumeta ga, ko sedi med učitelji v Templju in jima odgovori, da mora skrbeti za to, kar je njegovega Očeta. Potrebujeta čas, da se naučita spoznavati svojega otroka. Tako je tudi z nami: vsak dan se moramo v družini učiti poslušati se in razumeti drug drugega, hoditi skupaj ter se soočati s konflikti in težavami. To je vsakodnevni izziv, ki ga premagamo s pravim odnosom, z majhnimi pozornostmi, s preprostimi gestami, ko skrbimo za podrobnosti v naših odnosih. To nam zelo pomaga za pogovor v družini. Pogovor za mizo, pogovor med staršema in otroci, pogovor med brati in sestrami nam pomaga živeti to družinsko korenino, ki izhaja od starih staršev, iz pogovora s starimi starši.

Toda kako naj to storimo? Poglejmo Marijo, ki v današnjem evangeliju reče Jezusu: »Tvoj oče in jaz sva te iskala« (v. 48). Tvoj oče in jaz, ne jaz in tvoj oče: pred jazom je ti! Naučimo se tega: pred jazom je ti. V mojem jeziku je pridevnik za ljudi, ki najprej rečejo jaz in potem ti. »Jaz, meni in z mano in zame ter moj profit.« Takšni so ti ljudje, najprej jaz in potem ti. Ne, v Sveti družini je naprej ti in potem jaz.

Da bi ohranili harmonijo v družini, se je treba boriti proti diktaturi jaza. Nevarno je, ko se jaz napihuje, kadar drug drugemu očitamo napake, namesto da bi se poslušali; kadar se zapičimo v svoje potrebe, namesto da bi skrbeli za druge; kadar se izoliramo z mobilnim telefonom. Žalostno je videti družino pri kosilu vsakega s svojim mobilnim telefonom, ne da bi se pogovarjali. Vsakdo se pogovarja s svojim telefonom. Kadar drug drugega obtožujemo, ko stalno ponavljamo običajne fraze in uprizarjamo že videno komedijo, v kateri hoče vsak imeti prav, na koncu pa zavlada leden molk. Ostra tišina po družinski razpravi.
Žalostno je to, zelo žalostno. Ponavljam nasvet: zvečer se po vsem pomirite. Nikoli ne pojdite spat, ne da bi sklenili mir, sicer bo naslednji dan »hladna vojna«! In ta je zelo nevarna, saj se bo ponovno začela zgodba z očitki, zgodba z zamerami. Kolikokrat se žal med domačimi zidovi iz predolgih tišin in nezdravljene sebičnosti rodijo in rastejo konflikti! Včasih pride celo do fizičnega in moralnega nasilja. To ruši harmonijo in ubija družino. Spreobrnimo se od jaz k ti. To, kar je v družini najpomembnejše, si ti. In prosim vas, vsak dan molite malo skupaj, da boste prosili Boga za dar miru v družini. In vsi – starši, otroci, Cerkev, civilna družba – si prizadevajmo, da bomo podpirali, branili in varovali družino, ki je naš zaklad! Devica Marija, Jožefova nevesta in Jezusova mama, naj varuje naše družine.

Letos nam bogoslužje predstavlja znamenit evangeljski dogodek o dvanajstletnem Jezusu, ki je ostal v jeruzalemskem templju, ne da bi starša za to vedela. Ona sta ga začudena in zaskrbljena po treh dneh našla, ko je  razpravljal z učitelji postave. Materi, ki je zahtevala pojasnilo, je Jezus odgovoril, da mora 'biti v tem, kar je', torej v hiši, od njegovega Očeta, Boga (prim. Lk 2,49). V tem dogodku je videti deček Jezus poln gorečnosti do Boga in templja. Vprašajmo se, od

Letos nam bogoslužje predstavlja znamenit evangeljski dogodek o dvanajstletnem Jezusu, ki je ostal v jeruzalemskem templju, ne da bi starša za to vedela. Ona sta ga začudena in zaskrbljena po treh dneh našla, ko je  razpravljal z učitelji postave. Materi, ki je zahtevala pojasnilo, je Jezus odgovoril, da mora 'biti v tem, kar je', torej v hiši, od njegovega Očeta, Boga (prim. Lk 2,49). V tem dogodku je videti deček Jezus poln gorečnosti do Boga in templja. Vprašajmo se, od koga je Jezus prevzel ljubezen do tega, kar je njegovega Očeta? Gotovo je imel kot sin notranje spoznanje svojega Očeta, Boga in nenehen globok osebni odnos z Njim. Pa vendar se je v konkretni kulturi, v kateri je živel, od svojih staršev naučil molitev, ljubezni do templja in izraelskih institucij. Torej lahko trdimo, da je bila Jezusova odločitev, ostati v templju, sad njegovega osebnega odnosa z Očetom, a tudi sad vzgoje, ki jo je prejel od Marije in Jožefa. Tukaj lahko zaslutimo resničen pomen krščanske vzgoje, ki je vedno sad sodelovanja med vzgojitelji in Bogom. Krščanska družina se zaveda, da so otroci dar in načrt Boga. Zaradi tega jih ne morejo imeti za svojo last, ampak so starši s tem, da so v službi Božjega načrta, poklicani vzgajati jih za večjo svobodo, ki je v tem, da bodo lahko rekli 'da'Bogu za izpolnjevanje njegove volje. Devica Marija je popoln zgled tega 'da'. Njej izročimo vse družine ter še posebej prosimo za njihovo dragoceno vzgojno poslanstvo.

Na zadnjo nedeljo leta obhajamo praznik Svete nazareške družine. Z veseljem pozdravljam vse družine na svetu ter jim voščim mir in ljubezen, ki nam ju je podaril Jezus, ko je za Božič prišel med nas. V evangeliju ne najdemo govorov o družini, temveč dogodek, ki je vreden več kot beseda: Bog se je hotel roditi in odraščati v človeški družini. S tem jo je posvetil kot prvo in redno pot svojega srečanja s človeštvom. Med življenjem v Nazaretu je izkazal čast Devici Mariji in pravičnemu Jožefu tako, da jima je bil podložen ves čas otroštva in odraščanja (prim. Lk 2,51-52). S tem je poudaril osnovni pomen družine pri vzgoji človeške osebe.

Sveto Marijo in svetega Jožefa prosimo sedaj za varstvo vsake družine, še posebej za tiste, ki so v težavah. Naj jih podpirata, da se bodo lahko uprli razdiralnim sunkom določene sodobne kulture, ki spodjeda temelje ustanovi družine. Naj pomagata družinam, da bodo v vseh delih sveta žive podobe Božje ljubezni.

Bogoslužje nam z evangeljskim odlomkom predstavi Devico Marijo in svetega Jožefa, ki se, zvesta izročilu, skupaj z dvanajstletnim Jezusom povzpneta za velikonočne praznike v Jeruzalem. Jezus je prvič vstopil v Gospodov tempelj štirideset dni po svojem rojstvu, ko sta njegova starša zanj darovala 'dve grlici ali dva mlada goloba' (Lk 2,24), torej daritev revnih. 'Luka, katerega celotni evangelij je prežet s teologijo ubogih in uboštva, da razumeti, ... da je bila Jezusova družina prišteta med uboge v Izraelu. S tem nam da tudi razumeti, da je lahko ravno med njimi zorela izpolnitev obljube' (Benedikt XVI., Jezusovo otroštvo). Jezus je danes ponovno v templju, a tokrat v drugačni vlogi, saj je osebno vpleten. On je skupaj z Marijo in Jožefom, kot je predpisovala postava, opravil romanje v Jeruzalem (prim. Es 23,17: 34,23sl.), čeprav še ni dopolnil trinajstega leta starosti, kar je znak globoke pobožnosti svete družine. Ko pa sta se starša odpravila nazaj v Nazaret, se je dogodilo nekaj nepričakovanega. On je, ne da bi kaj rekel, ostal v mestu. Tri dni sta ga Marija in Jožef iskala in našla v templju med pogovorom z učitelji postave (prim. Lc 2,46-47). Ko sta ga vprašala za pojasnilo, jima je Jezus odgovoril, da se ne bi smela čuditi, saj je tu njegovo mesto, to je njegova hiša, pri Očetu, ki je Bog. 'On je izpovedal', piše Origen, 'da je v templju svojega Očeta, tistega Očeta, ki nam ga je razodel in za katerega je rekel, da je njegov Sin'.

Marijina in Jožefova zaskrbljenost za Jezusa, je zaskrbljenost vsakega starša, ki vzgaja otroka, ga uvaja v življenje in v razumevanje resničnosti. Danes moramo še posebej moliti h Gospodu za vse družine sveta. Da bi starši s posnemanjem svete nazareške družine, resnično skrbeli za rast in vzgojo svojih otrok, da bi ti zoreli v odgovorne in poštene državljane in da ne bi pri tem pozabili, da je potrebno vero, kot dragocen dar, gojiti pri svojih otrocih z osebnim zgledom. Hkrati pa tudi molimo, da bo vsak otrok sprejet kot Božji dar in ga po podpirala ljubezen očeta in matere, da bo lahko rastel kot Gospod Jezus 'v modrosti, starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh' (Lk 2,52). Naj bo Marijina in Jožefova ljubezen, zvestoba ter prizadevanje, zgled vsem krščanskim zakoncem, ki nikakor niso prijatelji svojih otrok ali gospodarji nad njihovimi življenji, temveč varuhi tega neprecenljivega Božjega daru.

Naj po molku Jožefa, pravičnega moža in zgledu Marije, ki je vse ohranila v svojem srcu, vstopimo v skrivnost svete družine, polne vere in človeškosti. Vsem krščanskim družinam želim, da bi živele v Božji navzočnosti z isto ljubeznijo ter istim veseljem kot Jezusova, Marijina in Jožefova družina.