Božja beseda za soboto, 30. maja 2043

Pojem hvalo in zahvalo in slavim Gospodovo ime. Ko sem bil še mlad, preden sem šel na potovanje, sem hrepenel po modrosti v svoji molitvi. Pred templjem sem prosil zanjo in do konca jo hočem iskati. Vzcvetela je kakor dozorel grozd in moje srce se je tega veselilo; po njeni ravni stezi je hodila moja noga in od mladosti sem se učil modrosti. Malo sem nagnil svoje uho k njej in jo prejel ter našel obilo spoznanja. Napredoval sem v njej, svojemu učitelju hočem dajati čast. Sklenil sem, da se bom ravnal po njej, vneto sem delal dobro in nisem bil osramočen. Moja duša se je z njo bojevala in pri svojem delu sem jo skrbno iskal. Moja roka je odpirala njena vrata, vstopil sem k njej in gledal za njo. K njej sem naravnal svoje želje in v čistosti sem jo našel. Razumnost sem dobil po njej že od začetka, zato je ne bom nikdar zapustil.

Jezus s svojimi učenci spet pride v Jeruzalem. Ko hodi po templju, pridejo k njemu veliki duhovniki, pismouki in starešine in mu rečejo: »S katero oblastjo to delaš in kdo ti je dal to oblast, da to delaš?« Jezus jim pravi: »Vprašal vas bom neko stvar; odgovorite mi in povedal vam bom, s katero oblastjo to delam: Janezov krst – je bil iz nebes ali od ljudi? Odgovorite mi!« In mislili so sami pri sebi: »Ako rečemo: ›Iz nebes,‹ bo dejal: ›Zakaj mu torej niste verjeli?‹ Ali naj rečemo: ›Od ljudi?‹« Obšel jih je strah pred ljudstvom; Janeza so namreč vsi imeli za resničnega preroka. Odgovorijo torej Jezusu: »Ne vemo.« Jezus jim pa reče: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.«