Božja beseda za nedeljo, 30. aprila 2034

Dragi bratje in sestre, dober dan. Četrto velikonočno nedeljo zaznamuje evangelij o Dobrem Pastirju, ki ga beremo vsako leto. Današnji odlomek prinaša te Jezusove besede: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. In jaz jim dam večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati

Dragi bratje in sestre, dober dan. Četrto velikonočno nedeljo zaznamuje evangelij o Dobrem Pastirju, ki ga beremo vsako leto. Današnji odlomek prinaša te Jezusove besede: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. In jaz jim dam večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno« (Jn 10,27-30). V teh štirih vrsticah je celotno Jezusovo sporočilo, je središče njegovega evangelija. Vabi nas namreč k udeleženosti pri njegovem odnosu z Očetom in to je večno življenje.

Jezus želi s svojimi prijatelji vzpostaviti odnos, ki je odsev odnosa, ki ga ima On z Očetom. Ta je v popolnem zaupanju medsebojne pripadnosti ter v globokem občestvu. Jezus, da bi izrazil to globoko zvezo, ta prijateljski odnos, uporablja podobo pastirja v odnosu do svojih ovac. On jih kliče in one prepoznajo njegov glas, odgovorijo na njegov klic in gredo za njim. Zelo lepa je ta prilika! Nagovarja nas ta skrivnost o glasu. Že v materinem telesu se naučimo prepoznati njen glas in glas očeta. Iz barve glasu zaznamo ljubezen ali zaničevanje, toplino ali hladnost. Jezusov glas pa je edinstven! Če se ga naučimo prepoznati, nas bo On vodil po poti življenja, po poti, ki gre onkraj brezna smrti.

Jezus pa v nekem trenutku reče to, kar se nanaša na njegove ovce: »Moj Oče, ki mi jih je dal« (Jn 10,29). To je zelo pomembno, je globoka skrivnost, ki je ni lahko razumeti. Če čutim, da me Jezus privlači in njegov glas ogreje moje srce, je to zaradi Očeta, ki je v mojo notranjost položil željo po ljubezni, resnici, življenju, lepoti... in Jezus je vse to v polnosti! To nam pomaga razumeti skrivnost poklicanosti, še posebej klica k posebni posvetitvi. Včasih nas Jezus kliče, nas vabi hoditi za njim, pa se mi niti ne zavemo, da je On, kakor se je to zgodilo mlademu Samuelu. Veliko mladih je danes tukaj na trgu. Veliko vas je, a ne? Se vidi! Veliko vas je mladih tu na trgu. Rad bi vas vprašal, če ste že kdaj slišali Gospodov glas, ki vas je po želji, nemiru, vabil hoditi za njim bolj od blizu? Ste ga slišali? Ne slišim. Sedaj da! Ste imeli željo biti Jezusovi apostoli? Mladost je potrebno zastaviti za velike ideale. Mislite tudi vi tako? Se strinjate? Vprašaj Jezusa, kaj želi od tebe in bodi pogumen. Bodi pogumna! Vprašaj Ga! V ozadju in pred vsakim klicem v duhovništvo ali v posvečeno življenje, je vedno močna in intenzivna molitev nekoga: babice, dedka, očeta, matere, skupnosti... Poglejte zakaj je Jezus rekel: »Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Mt 9,38). Poklici se porodijo v in iz molitve in samo z molitvijo se lahko ohranijo in prinašajo sadove. Všeč mi je to poudariti prav danes, ko je Svetovni dan molitve za duhovne poklice. Še posebej molimo za nove duhovnike rimske škofije, ki sem jih dopoldne posvetil.

Prosimo Marijo za priprošnjo. Deset mladih je reklo »da« Jezusu in so bili danes dopoldne posvečeni v duhovnike. Kako lepo je to! Prosimo za priprošnjo Marijo, ki je Žena istega »da«. Marija je izrekala »da« vse svoje življenje. Ona se je naučila prepoznavati Jezusov glas od trenutka, ko ga je začela nositi v svojem telesu. Naj nam Marija, naša Mati, pomaga vedno bolje poznati Jezusov glas in hoditi za njim, da bomo hodili po poti življenja! Hvala! Hvala za pozdrave, toda, pozdravite Jezusa! »Jezus!« Glasno! Vsi skupaj molimo k Mariji.«

Raduj se, Kraljica nebeška, 17. april 2016

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (Jn 10,27-30) nam ponuja nekatere izraze, ki jih je izrekel Jezus med praznikom posvetitve Jeruzalemskega templja, ki so ga obhajali konec decembra. Bil je na področju templja in morda mu je ograjen sveti prostor navdihnil podobo ovčje staje in pastirja. Jezus se je predstavil kot »dobri pastir« rekoč: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. In jaz jim dam večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke« (vv. 27-28). Te besede nam pomagajo razumeti, da se nihče ne more imeti za Jezusovega učenca, če ne posluša njegovega glasu. To »poslušati«, pa ni površno temveč dejavno in sicer do te mere, da je možno resnično medsebojno poznavanje, iz katere pa potem izhaja resnična velikodušna hoja, izražena z besedami: »in hodijo za menoj« (v. 27). Gre torej za poslušanje ne samo ušesa, temveč tudi srca!

Torej, podoba pastirja in ovac nakazuje na tesen odnos, ki ga želi Jezus vzpostaviti z vsakim od nas. On je naš voditelj, naš učitelj, naš prijatelj, naš zgled, predvsem pa naš Zveličar. Kar potrjuje naslednji stavek evangeljskega odlomka: »In jaz jim dam večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke« (v. 28). Kdo lahko tako govori? Samo Jezus, kajti Jezusova »roka« je eno z Očetovo »roko«, in Oče je večji od vseh (prim. v. 29).

Te besede nam sporočajo občutje popolne gotovosti in neizmerne nežnosti. Naše življenje je popolnoma varno v Jezusovih in Očetovih rokah, ki so eno; ena ljubezen, eno usmiljenje, razodeti enkrat za vselej v daritvi na križu. Da bi rešil izgubljene ovce, ki smo vsi mi, je Pastir postal jagnje in se je pustil zaklati, da bi vzel nase in tako odvzel greh sveta. Na ta način nam je On podaril življenje, življenje v obilju (prim. Jn 10,10). Ta skrivnost se obnavlja s presenetljivo ponižnostjo na evharistični mizi. Tam se ovce zbirajo, da se nahranijo, tam postajajo eno med sabo in z Dobrim Pastirjem.

Zato nas ni več strah. Naše življenje je že rešeno pogubljenja. Nič in nihče nas ne more iztrgati iz Jezusovih rok, saj nič in nihče ne more premagati njegove ljubezni. Jezusova ljubezen je vidna. Hudič, velik sovražnik Boga in njegovih stvaritev, nas skuša na različne načine iztrgati od večnega življenja. Toda hudič ne more nič, razen če mu mi odpremo vrata svoje duše, ko sledimo njegovemu varljivemu dobrikanju.

Devica Marija je poslušala in ubogljivo sledila glasu Dobrega Pastirja. Naj nam ona pomaga, da bomo z veseljem sprejeli Jezusovo povabilo ter postali njegovi učenci in tako vedno živeli v gotovosti, da smo v očetovskih rokah Boga.

Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju (prim. Jn 10,27-30) se Jezus predstavi kot pravi Pastir Božjega ljudstva. Govori o odnosu, ki ga veže na ovce iz črede, torej na svoje učence in vztraja pri dejstvu, da je to odnos medsebojnega poznavanja. »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. In jaz jim dam večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile« (vv. 27-28). Če bomo pozorno brali ta stavek, bomo videli, da se Jezusovo delo izraža v nekaterih dejanjih: On govori, pozna, da večno življenje, varuje.

Dobri Pastir Jezus je pozoren na vsakega od nas, išče nas in nas ljubi, namenja nam svojo besedo, v globine pozna naše srce, naše želje in naša upanja, kakor tudi naše polome ter naša razočaranja. Sprejema nas in ljubi takšne kot smo, z vsemi našimi odlikami in našimi pomanjkljivostmi. Vsakemu od nas On »da večno življenje«, ponudi nam torej možnost, da živimo polno življenje brez konca. Nadalje nas z ljubeznijo varuje in vodi ter nam pomaga prekoračiti neprehodne steze in tvegajoče poti, ki se pojavijo na poti našega življenja.

H glagolom in dejanjem, ki opisujejo način, s katerim je Jezus Dobri Pastir v odnosu s svojimi, so dodani glagoli, ki se tičejo ovac, nas: »poslušajo moj glas«, »hodijo za menoj«. To sta dejanji, ki kažeta, kako moramo mi odgovoriti na Gospodovo nežno in skrbno držo do nas. Poslušati in prepoznati njegov glas namreč vključuje domačnost z Njim, ki se utrjuje v molitvi, med srečanjem iz srca do srca z božjim Učiteljem in Pastirjem naših duš. Ta domačnost v nas, ko smo odprti zanj, povečuje željo, da bi hodili za njim in izšli iz labirinta zgrešenih poti, opustili sebično obnašanje ter se tako napotili po novih poteh bratstva in darovanja samega sebe v posnemanju njega.

Ne pozabimo, da je Jezus edini Pastir, ki nam govori, nas pozna, nam da večno življenje in nas varuje. Mi smo njegova čreda in se moramo samo potruditi prisluhniti njegovemu glasu, ko z ljubeznijo preiskuje iskrenost naših src. In iz te stalne domačnosti z našim Pastirjem izvira veselje hoje za njim, v tem pogovoru z Njim in to da se pustimo voditi k polnosti večnega življenja.

Obrnimo se sedaj na Marijo, Mater Kristusa Dobrega Pastirja. Ona, ki je brez odlašanja odgovorila na Božji klic, naj pomaga še posebej tistim, ki so poklicani v duhovništvo ter v posvečeno življenje, da bi z veseljem in razpoložljivostjo sprejeli Kristusovo povabilo biti njegovi tesnejši sodelavci pri oznanjevanju evangelija in v službi Božjega kraljestva v tem našem času.

Na četrto velikonočno nedeljo, imenovano nedelja 'Dobrega Pastirja', obhajamo svetovni dan molitve za duhovne poklice. V pridiganju apostolov in njihovih naslednikov odmeva Kristusov glas, ki kliče k občestvu z Bogom in k polnosti življenja, kakor to beremo v današnjem Janezovem evangeliju: 'Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. In jaz jim dam večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke' (Jn 10,27-28). Samo Dobri Pastir z neizmerno

Na četrto velikonočno nedeljo, imenovano nedelja 'Dobrega Pastirja', obhajamo svetovni dan molitve za duhovne poklice. V pridiganju apostolov in njihovih naslednikov odmeva Kristusov glas, ki kliče k občestvu z Bogom in k polnosti življenja, kakor to beremo v današnjem Janezovem evangeliju: 'Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. In jaz jim dam večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke' (Jn 10,27-28). Samo Dobri Pastir z neizmerno nežnostjo varuje svojo čredo in jo brani pred zlom in samo njemu lahko verniki popolnoma zaupajo.

Jezus govori o sebi kot o Dobrem Pastirju, ki da večno življenje svojim ovcam (prim. Jn 10,28). Podoba pastirja je precej zakoreninjena v Stari zavezi in je priljubljena tudi v krščanskem izročilu. Naziv 'pastir Izraela' so preroki pripisovali bodočemu Davidovemu potomcu ter je zato nedvomno mesijansko opredeljen (prim. Ez 34,23). Jezus je pravi Pastir Izraela, saj je Sin človekov, ki je hotel z ljudmi deliti človeško pogojenost, da bi jim podaril novo življenje in jih popeljal v zveličanje. Pomenljivo je, da evangelist k besedi 'pastir' doda pridevnik kalós, torej lep, ki ga uporablja samo za Jezusa ter za njegovo poslanstvo. Tudi v  pripovedi o svatbi v Kani, uporabi ta pridevnik dvakrat, ko z njim označi vino, ki ga je Jezus dal. V tem vinu z lahkoto vidimo simbol za dobro vino mesijanskih časov (prim. Jn 2,10).

'Jaz jim dam (torej svojim ovcam) večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile' (Jn 10,28). Tako je zatrdil Jezus kmalu za tem, ko je dejal: 'Dobri pastir da svoje življenje za ovce' (Jn 10,11).  Janez uporabi glagol tithénai- dati, ki ga ponovi v 15., 17. in 18. vrstici. Na isti glagol naletimo v pripovedi o zadnji večerji, ko je Jezus 'odložil' svoja oblačila in jih je potem 'spet vzel'' (prim. Jn 13,4.12). Povsem jasno se želi na ta način potrditi, da Odrešenik popolnoma svobodno razpolaga s svojim življenjem tako, da ga lahko daruje in ga ponovno svobodno prejme. Kristus je resnični Dobri Pastir, ki je dal svoje življenje za svoje ovce, za nas, ko se je žrtvoval na križu. On pozna svoje ovce in one poznajo njega, kakor ga Oče pozna in On pozna Očeta (prim. Jn 10, 14-15). Ne gre za intelektualno poznavanje, temveč za globok oseben odnos, gre za poznavanje srca, lastno tistemu, ki ljubi in ki je ljubljen, ki je zvest in ki ve, da mu lahko zaupa. To je poznavanje v ljubezni, v moči katere Pastir vabi svoje, naj hodijo za njim in ki jo v polnosti razodene, ko jim podari večno življenje (prim. Jn 10,27-28).