Berilo

Bog obljubi Davidu v njegovem potomcu večno kraljestvo

Berilo iz 2. Samuelove knjige (2 Sam 7,4-17)

Tedaj je bila Natanu sporočena Gospodova beseda: »Pojdi in povej mojemu služabniku Davidu: ›Tako govori Gospod: Mi boš mar ti zidal hišo za moje stanovanje? Saj nisem prebival v hiši od dne, ko sem Izraelove sinove odpeljal iz Egipta, do tega dne, temveč sem potoval v šotorskem prebivališču. Kjer koli sem hodil med vsemi Izraelovimi sinovi, ali sem rekel kateremu izmed Izraelovih sodnikov, ki sem jim zapovedal, naj vodijo moje ljudstvo Izraela: ›Zakaj mi niste postavili cedrove hiše?‹

Zdaj torej tako povej mojemu služabniku Davidu: ›Tako govori Gospod vesolja: Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice, da bi bil knez mojemu ljudstvu Izraelu. Bil sem s teboj, kjer koli si hodil, in sem iztrebil pred teboj vse tvoje sovražnike. Naredil ti bom veliko ime, enako imenu veljakov na zemlji. Določil bom kraj svojemu ljudstvu Izraelu in ga vanj zasadil, da bo prebivalo na svojem in se mu ne bo treba več bati in ga hudobneži ne bodo več stiskali kakor poprej, od časa, ko sem postavil sodnike čez svoje ljudstvo Izraela. In mir ti bom naklonil pred vsemi tvojimi sovražniki. Gospod ti oznanja, da ti bo Gospod sezidal hišo.

Ko se ti dopolnijo dnevi in pojdeš k svojim očetom, bom določil tvojega telesnega sina za tvojega naslednika in bom utrdil tvoje kraljestvo. Ta bo sezidal hišo mojemu imenu in prestol njegovega kraljestva bom utrdil na veke. Jaz mu bom oče in on mi bo sin. Ako se pregreši, ga bom kaznoval s človeško šibo in s človeškimi udarci. Svoje milosti pa mu ne bom odtegnil, kakor sem jo odtegnil Savlu, ki sem ga odstranil pred teboj. Tvoja hiša in tvoje kraljestvo bosta ostala pred teboj na veke. Tvoj prestol bo utrjen na véke.«

Natančno po vseh teh besedah in po vsej tej prikazni je Natan govoril Davidu.

Psalm 89

Ps 89,4-5.27-28.29-30

Evangelij

Jezus seje seme Božje besede

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 4,1-20)

Tisti čas je Jezus spet začel učiti ob morju. Pri njem se je zbrala zelo velika množica, tako da je moral stopiti v čoln in sedeti na morju, vsa množica pa je bila kraj morja na suhem. Učil jih je mnogo reči v prilikah ter jim v svojem nauku govoril: »Poslušajte! Glejte, sejavec je šel sejat. Ko je sejal, je padlo nekaj semena poleg pota in priletele so ptice ter ga pozobale. Drugo je padlo na kamnito zemljo, kjer ni imelo veliko prsti; hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje; ko je pa vzšlo sonce, je uvenelo in, ker ni imelo korenine, je usahnilo. Drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo in ga zadušilo, da ni obrodilo sadu. Drugo je padlo na dobro zemljo, se razraslo in razvilo ter rodilo in doneslo trideseteren in šestdeseteren in stoteren sad.« Nato je rekel: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša.«

Ko je bil na samem, so ga tisti, ki so bili okrog njega z dvanajsterimi, za priliko vpraševali. Govoril jim je: »Vam je dana skrivnost Božjega kraljestva, onim zunaj pa se daje v prilikah, da z očmi gledajo, pa ne vidijo, in z ušesi poslušajo, pa ne razumejo, da bi se ne spreobrnili in bi jim ne bilo odpuščeno.« Nato jim reče: »Te prilike ne razumete? In kako boste razumeli vse prilike?

Sejavec seje besedo. Ti, pri katerih je beseda vsejana poleg pota, so tisti, pri katerih se beseda seje, a ko jo slišijo, takoj pride satan in vzame vanje vsejano besedo. Ti, pri katerih je seme vsejano na kamnita tla, so tisti, ki besedo, ko jo slišijo, takoj z veseljem sprejmejo, a nimajo v sebi korenine, ampak so nestanovitni; ko pa potem zaradi besede nastane stiska ali preganjanje, se takoj pohujšajo. Zopet drugi so ti, pri katerih je seme vsejano med trnje: to so tisti, ki so besedo slišali, pa se jim prikradejo svetne skrbi in zapeljivost bogastva in želje po drugih rečeh ter besedo zadušijo, da ostane brez sadu. In ti, ki so seme sprejeli v dobro zemljo, so tisti, ki besedo slišijo in sprejmejo ter obrodijo trideseteren in šestdeseteren in stoteren sad.«