Božja beseda za nedeljo, 29. avgusta 2077

Dragi bratje in sestre, dober dan! Na nedeljski poti z Matejevim evangelijem smo danes prišli do ključne točke, na kateri Jezus, potem ko je preveril, da so Peter in ostali enajsteri verovali Vanj kot Mesija in Božjega Sina, »začel svojim učencem razlagati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti…, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati« (Mt 16, 21). To je kritičen trenutek, v katerem pride do nasprotja med

Dragi bratje in sestre, dober dan! Na nedeljski poti z Matejevim evangelijem smo danes prišli do ključne točke, na kateri Jezus, potem ko je preveril, da so Peter in ostali enajsteri verovali Vanj kot Mesija in Božjega Sina, »začel svojim učencem razlagati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti…, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati« (Mt 16, 21). To je kritičen trenutek, v katerem pride do nasprotja med Jezusovim načinom razmišljanja ter učencev. Peter celo čuti dolžnost, da Učitelja pograja, saj ne more Mesiju pripisati takšnega bednega konca. Tedaj pa tudi Jezus ostro pograja Petra in ga postavi nazaj v vrsto, ker ne misli na to, »kar je Božje, ampak kar je človeško« (v. 23) Peter niti opazil ni, da je na satanovi, skušnjavčevi strani. Pri tej točki v današnjem bogoslužju, vztraja tudi apostol Pavel, ko piše kristjanom v Rim, pravi: »Nikar se ne prilagajajte temu svetu« ne vstopajte v sheme tega sveta, »ampak se tako preobražajte in prenavljajte svojega duha, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog« (Rim 12,2).

Dejansko živimo kristjani v svetu, popolnoma vključeni v družbeno in kulturno resničnost našega časa, in prav je tako. Toda to prinaša tveganje, da postanemo 'posvetni' in tveganje da »sol izgubi okus«, kot bi rekel Jezus (prim. Mt 5,13), oziroma, da se kristjan razvodeni, izgubi tisto novost, ki prihaja od Gospoda ter Svetega Duha. Moralo pa bi biti ravno nasprotno. Ko v kristjanih ostane živa moč evangelija, ta lahko preoblikuje »kriterije presojanja, določujoče vrednote, skupne interese, miselne tokove, vire navdihov ter vzorce življenja« (Pavel VI. Evangelii nuntiandi, 19). Žalostno je videti razvodenele kristjane, ki so kot vino razredčeno z vodo in se ne ve, če so kristjani ali 'razredčeni', kot se ne ve ali je vino ali voda.

Zato je potrebno nenehno prenavljati se tako, da zajemamo življenjski sok iz evangelija. Kako se to lahko naredi v praksi? Predvsem z vsakodnevnim branjem in premišljevanjem evangelija, da bo Jezusova beseda vedno navzoča v našem življenju. Zatem z udeležbo pri nedeljski maši, kjer Gospoda srečamo v skupnosti, poslušamo njegovo Besedo ter prejmemo evharistijo, ki nas poveže z Njim in med seboj. Za prenovo duha pa so zelo pomembni dnevi duhovne obnove in duhovne vaje. Evangelij, evharistija, molitev. Ne pozabite: evangelij, evharistija, molitev. S pomočjo teh Gospodovih darov se bomo lahko oblikovali, ne po svetu, temveč po Kristusu, mu sledili na njegovi poti, na poti izgube svojega življenja, da bi ga našli. »Izgubiti ga« v smislu »darovati ga«, podariti ga za ljubezen in v ljubezni, kar pa prinaša tudi žrtev, križ, da bi ga ponovno prijeli prečiščenega, rešenega sebičnosti in hipoteke smrti, napolnjenega z večnostjo.

Devica Marija gre na tej poti vedno pred nami. Pustimo ji, da nas vodi in spremlja.

Angel Gospodov, nedelja, 3. september 2017

Dragi bratje in sestre, dober dan. Današnji evangeljski odlomek (prim. Mt 16,21-27) je nadaljevanje tistega iz prejšnje nedelje, v katerem je izstopala izpoved vere Petra, torej »skale«, na kateri želi Jezus sezidati svojo Cerkev. Danes pa nam Matej v kričečem nasprotju predstavi Petrov odziv, ko je Jezus razodel svojim učencem, da bo v Jeruzalemu moral trpeti, biti umorjen in vstati (prim. v. 21).

Peter je Učitelja vzel vstran ter ga grajal, da se to, Njemu, Kristusu ne sme zgoditi. Vendar pa je Jezus posvaril Petra s težkimi besedami: »Postavi se zadaj, za mano, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško« (v. 23). Trenutek pred tem, ko je prejel razodetje od Očeta, je bil apostol trdna 'skala', na katero bi lahko Jezus sezidal svojo skupnost, takoj zatem pa že postane kamen, a ne kamen za izgradnjo, temveč kamen spotike na Mesijevi poti. Jezus namreč dobro ve, da bodo morali Peter ter ostali prehoditi še mnogo poti, da bodo postali njegovi apostoli!

Na tej točki se Učitelj obrne na vse tiste, ki hodijo za njim in jim zelo jasno predstavi pot, ki jo je potrebno prehoditi: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (v. 24). Vedno, tudi danes je skušnjava, da bi hodili za Kristusom brez križa, še več, da bi Boga poučili o pravi poti, kakor Peter, 'ne Gospod, to se ne sme zgoditi'. Toda Jezus nas spominja, da je njegova pot, pot ljubezni. In resnične ljubezni ni brez žrtvovanja samega sebe. Poklicani smo torej, da se ne pustimo posrkati pogledu tega sveta, ampak da se vedno bolj zavedamo nujnosti in napora nas kristjanov, da hodimo proti toku ter da se vzpenjamo.

Jezus dopolni svoj predlog z besedami, ki izrazijo vedno veljavno veliko modrost, saj izzivajo vase obrnjeno mišljenje in obnašanje. Opominja: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (v. 25). Ta protislovna misel vsebuje zlato pravilo, ki ga je Bog vpisal v človeško naravo ustvarjeno v Kristusu, torej pravilo, da samo ljubezen daje življenju smisel in srečo. Porabljati lastne talente, svojo energijo ter čas samo, da bi rešili, ohranili in uresničili samega sebe, v resnici vodi v to, da se izgubimo, oziroma v žalostno in neplodno bivanje. Če pa nasprotno živimo za Gospoda ter zastavimo svoje življenje na ljubezni, kakor je to storil Jezus, bomo lahko okušali pristno veselje in naše življenje ne bo neplodno temveč rodovitno.

Med obhajanjem evharistije podoživljamo skrivnost križa. Ne, da se samo spominjamo, ampak udejanjamo spomin odrešilne žrtve, v kateri je Božji Sin popolnoma izgubil samega sebe, da bi se ponovno prijel od Očeta in tako našel nas, ki smo bili izgubljeni skupaj z vsemi stvaritvami. Vsakič, ko se udeležimo svete maše, se nam posreduje ljubezen križanega in vstalega Kristusa kot hrana in pijača, da bi lahko vsak dan hodili za Njim v konkretnem služenju bratom in sestram.

Sveta Marija, ki si šla za Jezusom tudi na Kalvarijo, spremljaj tudi nas in nam pomagaj, da nas ne bo strah križa, a z Jezusom pribitim na križ, ne križa brez Jezusa, križa z Jezusom, za trpljenje iz ljubezni do Boga in bratov ter sester ter da bo to trpljenje po Kristusovi milosti polno vstajenja.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek (prim. Mt 16,21-27) je povezan s tistim prejšnje nedelje (prim. Mt 16,13-20). Potem ko je Peter tudi v imenu drugih učencev izpovedal vero v Jezusa kot Mesija in Božjega Sina, jim je Jezus sam začel govoriti o svojem trpljenju.

Med potjo v Jeruzalem (Jezus) odkrito razlaga svojim učencem kaj ga čaka na koncu poti v svetem mestu. Napove svojo skrivnost smrti in vstajenja, ponižanja in slave. Pravi, da bo moral »veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati« (Mt 16,21). Toda njegovih besed ne razumejo, saj imajo učenci še vedno nezrelo vero, preveč navezano na miselnost tega sveta (prim. Rim 12,2). Mislijo na zmago, a preveč zemeljsko in zato ne razumejo govorice križa.

Pred vizijo, da bi Jezus lahko neuspel in umrl na križu, se isti Peter upre in pravi: »Samo tega ne, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« (v. 22). Veruje v Jezusa. Peter je tak. Ima vero, veruje v Jezusa in hoče hoditi za njim, toda ne sprejema, da gre njegova slava preko trpljenja. Za Petra in druge učence, pa tudi za nas, je križ nekaj nelagodnega, pohujšanje, medtem ko je za Jezusa pohujšanje bežanje pred križem, kar pomeni odreči se Očetovi volji, poslanstvu, ki mu ga je On zaupal zaradi našega zveličanja. Zaradi tega Jezus odgovori Petru: »Postavi se zadaj, za mano, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško!« (v. 23). Pred desetimi minutami je Jezus hvalil Petra. Obljubil mu je, da bo osnova njegove Cerkve, temelj. Deset minut zatem mu reče Satan. Kako lahko to razumemo? To se zgodi vsem nam. Med trenutki pobožnosti, gorečnosti, dobre volje, bližine bližnjemu gledamo Jezusa in gremo naprej. V trenutkih ko pride naproti križ, bežimo. Hudič, Satan, kot je rekel Jezus Petru, nas skuša. Ravno hudobni duh, ravno hudič nas oddaljuje od križa, od Jezusovega križa.

Potem se je Jezus obrnil k vsem in dodal: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (v. 24). Na ta način nakaže pot pravega učenca in mu pokaže dve drži. Prva je »odpovedati se sebi«, kar pa ne pomeni površne spremembe, temveč spreobrnjenje, preobrat miselnosti in vrednot. Druga drža pa je vzeti svoj križ. Ne gre samo za potrpežljivo prenašanje vsakodnevnih nadlog, temveč prenašati z vero ter odgovornostjo tisti del napora in trpljenja, ki ga boj proti zlu prinaša. Življenje kristjanov je vedno boj. Sveto pismo pravi, da je življenje vernikov trdo disciplinirano delo, torej bojevanje proti zlobnemu duhu, bojevanje proti zlu.

Tako prizadevanje »vzeti križ« postane udeležba s Kristusom za zveličanje sveta. Ko mislimo na to, storimo tako, da bo križ viseč na steni doma, ali majhen križ, ki ga nosimo okoli vratu, bil znamenje naše želje pridružiti se Kristusu v služenju z ljubeznijo našim bratom in sestram, še posebej najmanjšim in najbolj ranljivim. Križ je sveto znamenje Božje ljubezni in je znamenje Jezusove žrtve, zato naj se ga ne poniža na raven čarobnega predmeta ali okrasnega nakita. Vsakič ko se zazremo v podobo križanega Kristusa, pomislimo, da je On kot resnični Gospodov služabnik uresničil svoje poslanstvo tako, da je daroval življenje in prelil svojo kri za odpuščanje grehov. Ne pustimo se v Zlobneževi skušnjavi prevesti na drugo stran. Posledično, če hočemo biti njegovi učenci, smo poklicani posnemati ga tako, da brez zadržkov potrošimo svoje življenje za ljubezen do Boga in do bližnjega.

Devica Marija, ki je bila združena s svojim Sinom vse do Kalvarije, naj nam pomaga, da se ne bomo umikali preizkušnjam in trpljenju, ki jih pričevanje za evangelij prinaša.

Homilija, Mongolija, nedelja, 3. september 2023
Z besedami psalma smo molili: »O Bog, […] mojo dušo žeja po tebi; moje telo koprni po tebi na suhi, izčrpani zemlji brez vode« (Ps 63,2). Ta čudovit vzklik spremlja potovanje našega življenja, sredi puščav, ki smo jih poklicani prehoditi. In prav na tej suhi zemlji nas doseže vesela novica: na naši poti nismo sami; naše suše nimajo moči, da bi za vedno naredile naše življenje neplodno; krik naše žeje ne ostane neuslišan. Bog Oče je poslal svojega Sina, da bi nam podaril živo vodo Svetega Duha, da bi potešil žejo naše duše (prim. Jn 4,10). In kot smo pravkar slišali v evangeliju, nam Jezus kaže pot, na kateri se lahko odžejamo: to je pot ljubezni, ki jo je On prehodil do konca, vse do križa, in po kateri nas vabi, naj mu sledimo tako, da »izgubimo svoje življenje, da bi ga ponovno našli« (prim. Mt 16,24-25). Skupaj se zaustavimo ob teh dveh vidikih: žeja, ki je v nas in ljubezen, ki poteši našo žejo.

Najprej smo poklicani prepoznati žejo, ki je v nas. Psalmist vpije k Bogu zaradi svoje žeje, saj njegovo življenje spominja na puščavo. Njegove besede posebej odmevajo v deželi, kot je Mongolija: prostrano področje, bogato z zgodovino in kulturo, pa tudi zaznamovano s sušo step in puščav. Mnogi izmed vas ste navajeni na lepoto in napor hoje, ki spominja na bistveni vidik svetopisemske duhovnosti, ki jo predstavlja Abrahamov lik, bolj v splošnem pa je lastna izraelskemu ljudstvu in vsakemu Gospodovemu učencu: vsi, mi vsi smo namreč »Božji nomadi«, romarji, ki iščejo srečo, popotniki, žejni ljubezni. Puščava, o kateri piše psalmist, se torej nanaša na naše življenje: mi smo tista suha zemlja, ki hrepeni po bistri vodi, po vodi, ki poteši žejo v globini; naše srce je tisto, ki želi odkriti skrivnost resničnega veselja, tistega, ki nas lahko spremlja in podpira tudi sredi bivanjskih suš. Da, v sebi nosimo neusahljivo žejo po sreči; iščemo pomen in smer svojega življenja, razlog za dejavnosti, ki jih vsak dan opravljamo; predvsem pa smo žejni ljubezni, ker je samo ljubezen tista, ki nas resnično poteši, zaradi nje se dobro počutimo, odpira nas za zaupanje in nam daje okušati lepoto življenja. Dragi bratje in sestre, krščanska vera odgovarja na to žejo; jemlje jo resno; ne odstrani je, ne poskuša je potešiti z blažili ali nadomestki: ne. V tej žeji je namreč naša velika skrivnost: odpira nas živemu Bogu, Bogu Ljubezni, ki nam prihaja naproti, da bi nas naredil za svoje otroke ter brate in sestre med nami.

In tako pridemo do drugega vidika: ljubezen, ki poteši našo žejo. Prvi je bil naša žeja, bivanjska, globoka, in sedaj razmišljajmo o ljubezni, ki poteši našo žejo. To je vsebina krščanske vere: Bog, ki je ljubezen, je v svojem Sinu Jezusu postal blizu tebi, meni, nam vsem in želi podeliti tvoje življenje, tvoje napore, tvoje sanje, tvojo žejo po sreči. Res je, včasih se počutimo kot suha, izčrpana zemlja brez vode, vendar pa je prav tako res, da Bog skrbi za nas in nam ponuja bistro vodo, ki poteši žejo, živo vodo Duha, ki izvira v nas in nas prenavlja tako, da nas osvobaja nevarnosti suše. To vodo nam podarja Jezus. Kakor pravi sv. Avguštin, »če se bomo prepoznali v tistem, ki je žejen, se bomo prepoznali tudi v tistem, ki je odžejan« (O Psalmu 62, 3). Tudi če v svojem življenju večkrat doživljamo puščavo, osamljenost, napor, nerodovitnost, pa ne smemo pozabiti naslednjega: »Da v tej puščavi ne bi omagali – dodaja Avguštin –, nas Bog škropi z roso svoje Besede […]. Res je, da nam daje občutiti žejo, vendar pa potem pride in jo poteši. […] Bog se nas je usmilil in je za nas odprl novo pot v puščavi: to je Gospod Jezus Kristus. In v puščavi nam je priskrbel tolažbo: pridigarje njegove Besede. V puščavi nam je ponudil vodo, svoje pridigarje je napolnil s Svetim Duhom, da bi v njih nastal izvir vode, ki teče v večno življenje« (ibid., 3.8). Te besede, predragi, spominjajo na vašo zgodovino: v puščavah življenja in v naporu dejstva, da ste majhna skupnost, vam Gospod zagotavlja vodo svoje Besede, zlasti po pridigarjih in misijonarjih, ki so maziljeni s Svetim Duhom in sejejo njeno lepoto. In Beseda nas vedno vrača k bistvu vere: dopustiti, da nas Bog ljubi, da bi iz svojega življenja naredili daritev ljubezni. Kajti samo ljubezen resnično poteši našo žejo. Ne pozabimo: samo ljubezen resnično poteši žejo.

To je tisto, kar Jezus v današnjem evangeliju odločno pove apostolu Petru. Ta ne sprejme dejstva, da bo moral Jezus trpeti, da ga bodo voditelji ljudstva obtožili, da bo bil mučen in bo nato umrl na križu. Peter se odzove, Peter ugovarja, Jezusa bi rad prepričal, da se moti, saj po njegovem mnenju – in pogosto tako mislimo tudi mi – Mesija ne more biti poražen in nikakor ne more umreti na križu, kot hudodelec, ki ga je Bog zapustil. Toda Gospod Petra ošteje, ker razmišlja »po človeško« in ne po Božje (prim. Mt 16,21-23). Če mislimo, da uspeh, moč in materialne stvari zadoščajo, da potešijo suše našega življenja, je to posvetna miselnost, ki ne vodi k ničemur dobremu, ampak nas pušča še bolj suhe kot prej. Jezus pa nam kaže pot: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ in hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,24-25).

Bratje in sestre, najboljša pot je naslednja: objeti Kristusov križ. V središču krščanstva je ta osupljiva in izjemna novica: ko izgubiš svoje življenje, ko ga velikodušno podariš v služenju, ko ga tvegaš s tem, da ga vložiš v ljubezen, ko iz njega narediš zastonjski dar za druge, tedaj se ti vrne v izobilju, v tvojo notranjost vlije veselje, ki ne mine, mir v srcu, notranjo moč, ki te podpira. In notranji mir potrebujemo ...

Jezus nas vabi, da bi odkrili to resnico, Jezus želi vsem vam, tej deželi Mongoliji, razkriti: ni treba biti veliki, bogati ali močni, da bi bili srečni, ne. Samo ljubezen poteši žejo srca, samo ljubezen ozdravi naše rane, samo ljubezen nam daje resnično veselje. In to je pot, ki nas jo je Jezus naučil in odprl za nas.

Tudi mi, bratje in sestre, prisluhnimo torej besedi, ki jo Gospod pravi Petru: »Postavi se zadaj, za mano« (Mt 16,23), to pomeni: postani moj učenec, hodi po isti poti kot jaz in ne misli več po človeško. S Kristusovo milostjo in z milostjo Svetega Duha bomo torej lahko hodili po poti ljubezni. Tudi takrat, kadar ljubiti pomeni odpovedati se sebi, se boriti proti osebnim in posvetnim egoizmom, tvegati, da bi živeli bratstvo. Kajti če je res, da vse to terja napor in žrtev in včasih pomeni, da se je treba povzpeti na križ, je še bolj res, da nam Gospod tedaj, ko izgubimo življenje zaradi evangelija, podarja življenje v obilju, polno ljubezni in veselja, za večnost.

V današnjem evangeliju Jezus razlaga svojim učencem, 'da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen' (Mt 16,21). Zdi se, da se je v srcih učencev vse obrnilo na glavo. Kako je mogoče, da bo 'Mesija, Sin živega Boga' (v. 16) moral trpeti vse do smrti. Apostol Peter se je uprl, saj ni mogel sprejeti te poti. Prevzel je besedo in rekel Učitelju: 'Bog ne daj, Gospod! To

V današnjem evangeliju Jezus razlaga svojim učencem, 'da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen' (Mt 16,21). Zdi se, da se je v srcih učencev vse obrnilo na glavo. Kako je mogoče, da bo 'Mesija, Sin živega Boga' (v. 16) moral trpeti vse do smrti. Apostol Peter se je uprl, saj ni mogel sprejeti te poti. Prevzel je besedo in rekel Učitelju: 'Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!' (v. 22). S tem se je pokazala zelo jasna razlika med Očetovim načrtom ljubezni, ki se izrazi vse do darovanja Edinorojenega Sina na križu za zveličanje človeštva ter med pričakovanji, željami in načrti učencev. To nasprotje se ponavlja tudi danes. Kadar je uresničitev lastnega življenja usmerjena samo v uspeh v družbi, v materialno in ekonomsko blaginjo, se ne misli več na to, 'kar je Božje, ampak kar je človeško' (v. 23). Misliti kakor svet, pomeni postaviti na stran Boga, ne sprejeti njegovega načrta ljubezni, skoraj preprečiti mu, da bi izpolnil svojo razumno hotenje. Zato je Jezus namenil Petru še posebej trdo besedo: 'Za menoj, satan! V spotiko si mi' (v. 23). Gospod namreč uči, da je 'pot učencev, hoja za njim, postaviti se za Njim, Križanim. V vseh treh evangelijih pa tudi razlaga, da je ta hoja za njim v znamenju križa..., nujna pot človeka, da izgublja samega sebe, saj brez tega ni mogoče najti samega sebe' (prim. Jezus iz Nazareta I. Str. 293).

Da je moral zaradi našega zveličanja Božji Sin trpeti in umreti na križu, gotovo ni zaradi morebitne krute zamisli nebeškega Očeta. Vzrok je bila zelo težka bolezen, od katere nas je moral ozdraviti; tako težka in smrtna, da je zahtevala vso njegovo kri. S svojo smrtjo in vstajenjem je namreč Jezus premagal greh in smrt ter tako ponovno vzpostavil Božje gospodovanje. Toda boj še ni končan. Zlo obstaja in ostaja v vsaki generaciji, tudi v današnji. Kaj so grozote vojne, nasilje nad nedolžnimi, revščina ter krivičnost, ki jo trpijo slabotni, če ne nasprotovanje zla Božjemu kraljestvu. In kako odgovoriti na vso to podlost, če ne z neoboroženo močjo ljubezni, ki premaga sovraštvo, z življenjem, ki se ne boji smrti. To je ista skrivnostna moč, ki jo je uporabil Jezus in bil zaradi tega nerazumljen in od mnogih bližnjih zavržen.

Kakor na svoje učence, tako se tudi na nas Jezus obrača s povabilom: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj' (Mt 16,24). Kristjan hodi za Gospodom takrat, ko z ljubeznijo sprejme svoj križ, ki pa je v očeh sveta poraz in 'izguba življenja' (prim. Mt 16,25-26). Kristjan namreč ve, da ga ne nosi sam, temveč z Jezusom ter tako deli z njim isto pot podaritve. Božji služabnik Pavel VI. je zapisal: 'Na skrivnosten način je Kristus sam, da bi izkoreninil iz človekovega srca greh napuha ter pokazal Očetu popolno in sinovsko poslušnost, sprejel, da bo umrl na križu' (Es. ap. Gaudete in Domino (9. maj, 1975), AAS 67, [1975], 300-301). S tem, ko je prostovoljno sprejel smrt, Jezus nosi križ vseh ljudi ter je tako postal vir zveličanja za vse človeštvo.

Dragi bratje in sestre, da bi lahko Odrešenik dopolnil delo zveličanja, še vedno pridružuje svojemu poslanstvu može in žene, ki so pripravljeni sprejeti križ in hoditi za njim. Kakor za Kristusa, tako tudi za kristjane nositi križ, ni nekaj obrobnega, temveč je poslanstvo, ki ga je treba objeti z ljubeznijo. Tudi sedanjemu svetu, za katerega se zdi, da mu vladajo sile, ki ločujejo in uničujejo, Kristus ponuja vsem jasno povabilo: kdor hoče biti moj učenec, naj se odpove lastni sebičnosti in z menoj nosi križ. Prosimo za pomoč Sveto Devico, ki je prva ter do konca hodila po poti križa za Jezusom. Naj nam pomaga, da bomo odločno šli za Gospodom, ter že sedaj kljub preizkušnjam okušali slavo vstajenja.

Tudi v današnjem evangeliju je v ospredju apostol Peter. Če smo ga prejšnjo nedeljo občudovali zaradi njegove odkrite izpovedi vere v Jezusa kot Mesija in Božjega Sina, pa je v tokratnem dogodku, ki je neposredno po izpovedi, pokazal svojo nezrelo vero, še preveč vezano 'na miselnost tega sveta' (prim. Rim 12,2). Ko je začel Jezus odkrito govoriti o tem, kar ga je čakalo v Jeruzalemu, da bo moral veliko trpeti, da bo umorjen in bo potem vstal, ga je Peter začel grajati z besedami: »Samo tega ne, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« (Mt 16,22). Zelo jasno je, da imata Učitelj in učenec nasprotna si načina razmišljanja. Peter je bil po človeški logiki prepričan, da Bog ne bi nikoli dopustil, da bi njegov Sin končal svoje poslanstvo s smrtjo na križu. Nasprotno pa je Jezus vedel, da ga je Oče v svoji brezmejni ljubezni do ljudi poslal, da da za njih življenje in da to vključuje trpljenje in križ, ter da je prav, da se to zgodi. Prav tako pa je tudi vedel, da bo imelo zadnjo besedo vstajenje. Petrovo grajanje, čeprav izgovorjeno v dobri veri in iskreni ljubezni do Učitelja, je za Jezusa zvenelo kot skušnjava, kot povabilo, da bi rešil samega sebe. Dejansko pa bo samo s tem, da življenje izgubi, prejel za vse novo in večno življenje.