Božja beseda za četrtek, 29. maja 2025

Gospodov vnebohod (leto C), slovesni praznik

»Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se vzdignil v nebo« (Lk 24,51)

1. berilo

Vpričo njih je šel v nebo

Berilo iz apostolskih del (Apd 1,1-11)

V prvi knjigi sem poročal, Teófil, o vsem, kar je Jezus delal in učil do dne, ko je bil vzet v nebesa. Še prej je apostolom, ki si jih je bil izbral, dal naročila po Svetem Duhu. Po svojem trpljenju jim je z mnogimi znamenji dokazal, da živi: štirideset dni se jim je prikazoval in jim govoril o Božjem kraljestvu. Ko je bil z njimi pri jedi, jim je naročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo, »o kateri ste slišali od mene; zakaj Janez je krščeval z vodo, vi pa boste v nekaj dneh krščeni s Svetim Duhom«. Ko so bili zbrani, so ga vprašali: »Gospod, ali boš v tem času obnovil izraelsko kraljestvo?« Rekel jim je: »Ni vaša stvar, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti. Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.« Po teh besedah se je dvignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom. Ko so po njegovem odhódu strmeli v nebo, glej, sta stala pri njih dva moža v belih oblačilih, ki sta rekla: »Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.«

Psalm 47

Odpev: »Bog se dviga med vzklikanjem.«

Ps 47,2-3.6-7.8-9

Vsa ljudstva, ploskajte z rokami,

vzklikajte Bogu z glasnim vriskanjem!

Zakaj Gospod, Najvišji, je vsega spoštovanja vreden,

véliki kralj nad vso zemljo.

Odpev: »Bog se dviga med vzklikanjem.«

Bog se dviga med vzklikanjem,

Gospod se dviga med donenjem roga.

Prepevajte Bogu, prepevajte,

prepevajte našemu kralju, prepevajte.

Odpev: »Bog se dviga med vzklikanjem.«

Zakaj Bog je kralj vse zemlje;

pojte pesem v modrosti.

Bog kraljuje nad narodi,

Bog sedi na prestolu svoje svetosti.

Odpev: »Bog se dviga med vzklikanjem.«

2. berilo

Kristus vstopa v nebeško svetišče

Berilo iz pisma Hebrejcem (Heb 9,24-28; 10,19-23)

Kristus ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila človeška roka in bi bilo le odtis resničnega, ampak v sama nebesa, da se je zdaj za nas prikazal pred Božjim obličjem. Tudi ni sebe večkrat daroval, kakor véliki duhovnik hodi v svetišče vsako leto s tujo krvjo. Ko bi bilo tako, bi moral od začetka sveta večkrat trpeti. Tako pa se je razodel enkrat ob koncu vekov, da je s svojo žrtvijo odpravil greh. Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba, tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih. Drugič pa se bo prikazal brez greha, v odrešenje tistih, ki ga pričakujejo. Bratje, mi zaupamo, da po Jezusovi krvi stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso. Imamo tudi veličastnega duhovnika nad Božjo hišo. Prihajajmo torej z resničnim srcem in v polni gotovosti vere, saj smo v srcih očiščeni slabe vesti in je naše telo umito s čisto vodo. Oklepajmo se neomajne izpovedi upanja, ker je on, ki je dal obljubo, vreden zaupanja.

Ali

Posadil ga je na svojo desnico v nebesih

Berilo iz pisma apostola Pavla Efežanom (Ef 1,17-23)

Bratje in sestre, Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, naj vam da duha modrosti in razodetja, da ga boste spoznali. On naj razsvetlí oči vašega srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih, kakšna je čezmerna veličina njegove mogočnosti do nas, ki verujemo po delovanju njegove silne moči. To moč je uresničil v Kristusu, ko ga je obúdil od mrtvih in ga posádil na svojo desnico v nebesih, nad vsakršno vladarstvo in oblast, nad vsakršno silo in gospostvo ter nad vsakršno ime, ki se ne imenuje samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem. In vse je polóžil pod njegove noge, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi, ki je njegovo telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje.

Evangelij

Mt 28,19a.20b

Aleluja

Aleluja. Pojdite torej in učite vse narode, govorí Gospod. Jaz sem z vami vse dni do konca sveta. Aleluja.

Jezus blagoslavlja apostole in gre v nebo

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 24,46-53)

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči. In glejte, jaz pošiljam na vas obljubo svojega Očeta; vi pa ostanite v mestu, dokler ne boste odeti v moč z višave.« Peljal jih je ven proti Betániji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se dvignil v nebo. Oni pa so se mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem. Bili so ves čas v templju in so slavili Boga.

Avdio posnetek dnevne Božje besede

Poslušajte kot podkast.

Svetnik za vsak dan
Sv. Maksim emonski
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Poslušajte kot podkast.

Komentar cerkvenih očetov

...

Apd 1,1-11
Luka želi v prvih poglavjih Apostolskih del pokazati, kako tisti, ki verujejo v Jezusa sestavljajo nov Božji rod. Prvo poglavje je torej priprava na Binkošti, novo oblikovanje izkušnje iz katere se bo začela Cerkev. ...

Cerkveni očetje so v odlomku iz Apostolskih del o Jezusovem srečanju z učenci videli, da je osredotočen na tri točke: na razpravo o časih in trenutkih dokončne obnovitve, dar Svetega Duha in iz njega izhajajočo moč za pričevanje ter pripoved o vnebohodu. Očetje so tudi opazili, …

Več ...

Kdo so cerkveni očetje?

Misli Benedikta XVI.

...

Več ...

»'Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo?'(Apd 1,11). Odgovor na to vprašanje vsebuje temeljno resnico o življenju in človekovi usodi. Vprašanje vsebuje dve drži, ki sta povezani z dvema resničnostnima, v kateri je vpeto človekovo življenje; torej v zemeljsko in nebeško resničnost. Najprej zemeljska resničnost: 'Kaj stojite?'. Na vprašanje zakaj ste na zemlji, bi odgovorili, da smo na zemlji zato, ker nas je Stvarnik postavil sem kot krono svojega stvariteljskega dela. Vsemogočni Bog je v skladu z svojim neizrekljivim načrtom ljubezni, iz nič ustvaril vesolje. Potem, ko je to naredil, je v bivanje poklical človeka, ki ga je ustvaril po svoji podobi in sličnosti (prim. 1Mz 1,26-27). Dal mu je dostojanstvo Božjega sina in nesmrtnost. Toda vemo, da se je človek zgubil, zlorabil je dar svobode in Bogu rekel 'ne'. S tem je sebe obsodil na bivanje, v katerega vstopijo zlo, greh, trpljenje in smrt. Vemo pa tudi, da Bog ni obupal nad tem stanjem in je neposredno vstopil v človekovo zgodovino in ta je postala zgodovina zveličanja. Smo tukaj na zemlji, smo zakoreninjeni v njej, iz nje rastemo. Tukaj delamo dobro na obširnih področjih vsakodnevnega bivanja, tako na materialnem kakor tudi na duhovnem področju; v medsebojnih odnosih, v izgrajevanju človeške skupnosti ter v kulturi. Tukaj okušamo napor popotnikov na poti proti cilju na pogosto prekrižanih poteh, med obotavljanji, napetostmi, negotovostmi, pa tudi s trdno zavestjo, da bomo slej ko prej prispeli na cilj. Tu pa se pojavi razmišljanje: Torej samo to? Je zemlja, na kateri se nahajamo, naša končna usoda?

Ob tem pa je dobro preiti na drugi del vprašanja, ki se nahaja na prvi strani Apostolskih del: 'Kaj gledate v nebo?' Pred tem namreč beremo, da ko so apostoli skušali pritegniti pozornost Vstalega z vprašanjem o obnovitvi zemeljskega Izraelovega kraljestva, se je On 'vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom'. Oni pa so 'po njegovem odhodu strmeli v nebo' (Apd 1,9-10). Strmeli so torej v nebo, ker so s pogledom spremljali Jezusa Kristusa, križanega in vstalega, ki se je dvignil v višave. Ne vemo, če so se v tistem trenutku zavedali, da se je ravno pred njimi odpiralo čudovito in neskončno obzorje, končni cilj človekovega zemeljskega romanja. Morda so to šele razumeli razsvetljeni od Svetega Duha na binkoštni dan. Za nas je ta dogodek, ki se je zgodil pred dva tisoč leti, dokaj razumljiv. Poklicani smo, ostajajoč na zemlji, da strmimo v nebo in usmerimo pozornost, misel in srce v smeri neizrekljive Božje skrivnosti. Poklicani smo, da gledamo v smeri božjih resničnosti, h katerim je človek usmerjen vse od stvarjenja. Tam je dokončni smisel našega življenja.

Slišali pa smo tudi Jezusove besede: 'Toda prejeli boste moč Svetega Duha, ki bo prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta' (Apd 1,8). Te besede so in ostajajo izziv vsem tistim, ki pripadajo Kristusu in je to za njih v življenju najpomembnejše. Moramo biti priče Jezusa, ki živi v Cerkvi in v srcih ljudi. On nam je dal to poslanstvo. Na dan svojega vnebohoda je namreč rekel apostolom: 'Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!... Oni pa so šli in povsod oznanjali in Gospod je deloval z njimi ter besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala' (Mr 16,15.20).«

S Kristusom, ki je šel v nebo, je človeško bitje na nezaslišan in nov način vstopilo v Božjo bližino, s tem je človek za vedno dobil prostor v Bogu. Nebo, ta beseda ne označuje nekega kraja nad zvezdami, temveč nekaj bolj izvirnega in veličastnega. Označuje namreč Kristusa samega, Božjo osebo, ki v polnosti in za vedno sprejema človeštvo, Njega v katerem sta Bog in človek za vedno neločljivo združena. Nebo je torej to, da je človek v Bogu. Mi se toliko približujemo nebesom oziroma vstopamo v nebesa, kolikor se približamo Jezusu in vstopimo v občestvo z Njim. Zato nas današnji praznik Gospodovega Vnebohoda uvaja v globoko povezanost z umrlim in vstalim Jezusom, ki je nevidno navzoč v življenju vsakega od nas. Tako sedaj razumemo, da je evangelist Luka po Vnebohodu zapisal, da so se učenci vrnili v Jeruzalem»polni veselja«.

»Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). S temi besedami se je Jezus poslovil od apostolov, kakor je opisano na začetku Apostolskih del. Takoj zatem pa sveti pisatelj doda: »Po teh besedah se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom« (Apd 1,9). To je skrivnost Vnebohoda, ki ga danes slovesno obhajamo. Toda kaj nam hočeta sporočiti Sveto pismo in liturgija, ko pravita, da se je Jezus»vzdignil«? Smisel tega bomo razumeli, če bomo pozorno prisluhnili, ne samo temu tekstu ali Novi zavezi, temveč celotnemu Svetemu pismu. Izvor glagola»vzdigniti« je pravzaprav starozavezni in se nanaša na kraljevsko ustoličenje. Kristusov vnebohod torej naprej pomeni ustoličenje križanega in vstalega Sina človekovega v kraljevanje Boga nad svetom.

Je pa še globlji pomen, ki ni takoj zaznan. V apostolskih delih je naprej zapisano, da se je Jezus vzdignil (prim Apd 1,9), nato pa je dodano, da je »bil vzet v nebo«. Dogodek torej ni opisan, kot potovanje v višave, temveč kot delovanje Božje moči, ki uvede Jezusa v prostor Božje bližine. Navzočnost oblaka, ki je »zastrl njihov pogled« prikliče v spomin starodavno podobo starozavezne teologije, ter tako postavi pripoved Vnebohoda v zgodovino Boga z Izraelom, od oblaka na Sinaju, nad šotorom zaveze v puščavi, do svetlega oblaka na gori spremenjenja. Predstaviti Gospoda obdanega z oblakom izrazi z podobo isto, kar bi rekli z besedami: »sedeti na Božji desnici«. S Kristusom, ki je šel v nebo, je človeško bitje na nezaslišan in nov način vstopilo v Božjo bližino, s tem je človek za vedno dobil prostor v Bogu. Nebo, ta beseda ne označuje nekega kraja nad zvezdami, temveč nekaj bolj izvirnega in veličastnega. Označuje namreč Kristusa samega, Božjo osebo, ki v polnosti in za vedno sprejema človeštvo, Njega v katerem sta Bog in človek za vedno neločljivo združena. Nebo je torej to, da je človek v Bogu. Mi se toliko približujemo nebesom oziroma vstopamo v nebesa, kolikor se približamo Jezusu in vstopimo v občestvo z Njim. Zato nas današnji praznik Gospodovega Vnebohoda uvaja v globoko povezanost z umrlim in vstalim Jezusom, ki je nevidno navzoč v življenju vsakega od nas. Tako sedaj razumemo, da je evangelist Luka po Vnebohodu zapisal, da so se učenci vrnili v Jeruzalem»polni veselja«.

Manj ...

Benedikt XVI.