Božja beseda za soboto, 29. aprila 2079

Ko so poglavarji, starešine in pismouki videli Petrovo in Janezovo srčnost in opazili, da sta neuka in preprosta človeka, so se čudili. Spoznali so ju, da sta bila z Jezusom, videli so pa tudi, da stoji ozdravljeni človek pri njih in niso mogli nič ugovarjati.

Ukazali so jima, naj gresta iz zbora in so se posvetovali med seboj: »Kaj naj storimo s tema človekoma? Vsem jeruzalemskim prebivalcem je znano, da se je po njima zgodil očiten čudež in tega ne moremo tajiti. Da se pa to še bolj ne raznese med ljudstvo, jima zagrozimo, naj nikomur več ne govorita v tem imenu.«

Poklicali so ju torej in jima zabičali, naj nikakor več ne govorita in učita v Jezusovem imenu. Toda Peter in Janez sta jim odgovorila: »Sodite, ali je pred Bogom prav, vas poslušati bolj ko Boga. Ne moremo namreč, da bi ne govorili, kar smo videli in slišali.« Ti so jima ponovno zagrozili, nato ju pa izpustili, kajti nič niso mogli najti, kako bi ju kaznovali, in sicer zaradi ljudstva, ker so vsi poveličevali Boga za to, kar se je zgodilo.

Ko je Jezus prvega dne v tednu zjutraj vstal, se je najprej prikazal Mariji Magdaleni, (iz katere je bil izgnal sedem hudih duhov). Ta je šla in sporočila tistim, ki so bili prej z njim in ki so žalovali in jokali. Ko so ti slišali, da živi in da ga je ona videla, niso verjeli. Nato se je prikazal v drugi podobi dvema izmed njih na poti, ko sta šla na deželo. Tudi onadva sta šla in sporočila drugim, pa tudi njima niso verjeli.

Pozneje se je prikazal enajsterim, ko so bili pri mizi; grajal je njih nevero in trdosrčnost, da niso verjeli tistim, ki so ga po vstajenju videli. Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu!«

Preljubi, to je oznanilo, ki smo ga slišali od Jezusa Kristusa in ga vam oznanjamo: Bog je luč in nikakršne teme ni v njem. Če rečemo, da smo z njim združeni, pa hodimo v temi, se lažemo in ne ravnamo po resnici. Če pa hodimo v luči, kakor je v luči on sam, smo med seboj združeni in kri njegovega Sina Jezusa Kristusa nas očiščuje vsakega greha. Če rečemo, da nimamo greha, sami sebe varamo in v nas ni resnice. Če svoje grehe priznamo, je zvest in pravičen, da nam naše grehe odpusti in nas očisti vse krivičnosti. Če rečemo, da nismo grešili, ga postavljamo na laž in njegove besede ni v nas. Otroci moji, to vam pišem, da bi ne grešili. Če se pa kdo pregreši, imamo zagovornika pri Očetu, Jezusa Kristusa, Pravičnega. On je sprava za naše grehe; pa ne samo za naše, temveč tudi za ves svet.

Tisti čas je povedal Jezus svojim učencem to priliko: »Nebeško kraljestvo bo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle naproti ženinu. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet pametnih. Nespametne so vzele svetilke, niso pa vzele s seboj olja; pametne pa so vzele olje v posodicah s svetilkami vred. Ker se je pa ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa nastane vpitje: ›Glejte, ženin gre, pojdite mu naproti!‹ Tedaj vstanejo vse tiste device in napravijo svoje svetilke. Nespametne pa rečejo pametnim: ›Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo.‹ Toda pametne odgovorijo: ›Da morda ne poide nam in vam, pojdite rajši k prodajalcem in si ga kupite.‹

Medtem ko so šle kupovat, pride ženin; tiste, ki so bile pripravljene, gredo z njim na svatbo in vrata se zaprejo. Pozneje pridejo tudi druge device in pravijo: ›Gospod, gospod, odpri nam!‹ On jim pa odgovori: ›Resnično, povem vam: Ne poznam vas.‹ Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure.«