Božja beseda za nedeljo, 29. marca 4314

4. postna nedelja (Laetare) (leto C)

»Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.« In začeli so se veseliti (Lk 15,24).

1. berilo

Izraelci obhajajo veliko noč

Berilo iz Jozuetove knjige (Joz 5,9.10-12)

Tiste dni je Gospod rekel Józuetu: »Danes sem z vas izbrisal egiptovsko sramoto.« Zato se ta kraj imenuje Gilgál do tega dne. Izraelovi sinovi so šotorili v Gilgálu in štirinajsti dan prvega meseca zvečer obhajali pasho na jerihonski planjavi. Na dan po pashi pa so še istega dne že jedli od pridelkov dežele: nekvašeni kruh in praženo zrnje. Naslednji dan je mana prenehala, ker so že jedli od pridelkov dežele. Izraelovim sinovom mana ni bila več dana in tisto leto so se hranili s pridelki kánaanske dežele.

Psalm 34

Odpev: »Okusite in poglejte, kako je Gospod dober.«

Ps 34,2-7

Slavil bom Gospoda ob vsakem času,

njegova hvalnica bo vedno v mojih ustih.

Z Gospodom se ponaša moja duša,

ponižni naj to slišijo in se veselijo.

Odpev: »Okusite in poglejte, kako je Gospod dober.«

Poveličujte z menoj Gospoda,

njegovo ime vsi skupaj slavimo.

Iskál sem Gospoda in me je uslišal,

vseh mojih strahov me je rešil.

Odpev: »Okusite in poglejte, kako je Gospod dober.«

Glejte nanj in boste žareli od veselja,

vaši obrazi naj ne zardevajo.

Siromak je klical in Gospod je slišal,

iz vseh njegovih stisk ga je rešil.

Odpev: »Okusite in poglejte, kako je Gospod dober.«

2. berilo

Kristus nas je spravil z Očetom

Berilo iz 2. pisma apostola Pavla Korinčanom (2 Kor 5,17-21)

Bratje in sestre, če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. Vse je od Boga, ki nas je po Kristusu spravil s seboj, nam pa nalóžil službo sprave. Bog je namreč v Kristusu spravil svet s seboj, tako da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave. V Kristusovem imenu smo torej poslani, kakor če bi Bog opominjal po nas; v Kristusovem imenu vas prosimo, spravite se z Bogom. Iz njega, ki ni poznal greha, je za nas narédil greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem.

Evangelij

Lk 15,18

Vrstica pred evangelijem

Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.

Izgubljeni sin se vrne k očetu

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 15,1-3.11-32)

Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje.

Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹

In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naróčil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakôljite ter jejmo in se veselímo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.

Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj pa to pomeni?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹ Razjézil se je in ni hôtel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami potratil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden.‹«

Avdio posnetek dnevne Božje besede

Poslušajte kot podkast.

Spev med berili (M. Grdadolnik)

Papežev molitveni namen za junij 2026

ZA VREDNOTE ŠPORTA

Molimo, da bi šport bil orodje miru, srečanja in dialoga med narodi in kulturami, in da bi vsi spodbujali vrednote, spoštovanje, solidarnost in osebno rast.

Papeževi molitveni nameni

Svetnik za vsak dan
Sv. Bertold
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Poslušajte kot podkast.

4. postna nedelja (Laetare)
(30.3.2025 ob 10^h, dolžina: 13:25)

Radio Ognjišče vsako nedeljo prenaša sv. mašo iz ene izmed slovenskih župnij.

Druge homilije za ta dan »
Vse homilije »

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 6. marec 2016

V petnajstem poglavju Lukovega evangelija najdemo tri prilike usmiljenja: tisto o ponovno najdeni ovci (vv. 4-7); tisto o ponovno najdenem kovancu (vv. 8-10); in veliko priliko o izgubljenem sinu, oziroma bolje o usmiljenem očetu (vv. 11-32). Danes bi bilo lepo, če bi vsakdo vzel evangelij, to 15. poglavje Lukovega evangelija in prebral tri prilike.

Danes, v okviru poti postnega časa, nam evangelij predstavlja ravno to priliko o usmiljenem

…

Več ...

Angel Gospodov, nedelja, 6. marec 2016

Danes, v okviru poti postnega časa, nam evangelij predstavlja ravno to priliko o usmiljenem očetu, katere protagonist je oče z dvema sinova. Pripoved nam daje doumeti nekatere poteze tega očeta: je človek, ki je vedno pripravljen odpustiti in ki upa proti vsakemu upanju.

Predvsem je presunljiva strpnost tega očeta, ko se mlajši sin odloči oditi zdoma. Lahko bi mu ugovarjal, saj je vedel, da še ni dovolj zrel, da je še mlad fant. Ali pa bi poiskal odvetnika in mu ne bi dal dediščine. A namesto tega mu je dovolil odpotovati, četudi je predvideval možna tveganja. Tako Bog ravna z nami: pušča nas svobodne, tudi, da se zmotimo; ko nas je ustvaril, nam je namreč dal veliki dar svobode. Na nas je, da ga dobro uporabljamo. Vendar pa je bila ločitev od sina samo fizična. Oče ga vedno nosi v svojem srcu in poln zaupanja pričakuje njegovo vrnitev. Cesto opazuje v upanju, da ga bo zagledal. In nekega dne ga je zares zagledal, ko je bil še daleč. To pomeni, da se je ta oče vsak dan povzpel na teraso in gledal, če se njegov sin vrača. Ko ga je videl, se mu je zasmilil, tekel mu je naproti, ga objel in ga poljubil. Koliko nežnosti! Ta sin ga je hudo polomil. Toda oče ga je tako sprejel.

Očetova drža je enaka tudi do starejšega sina, ki je bil vedno doma, a je sedaj ogorčen in ugovarja, saj ne razume in se ne strinja z vso tisto dobroto v odnosu do brata, ki se je zmotil. Oče gre naproti tudi temu sinu. Spomni ga, da sta bila vedno skupaj, da jima je vse skupno, a da je potrebno z veseljem sprejeti brata, ki se je končno vrnil domov. To mi da misliti glede ene stvari. Ko se nekdo počuti grešnika, se počuti majhnega, umazanega. Drugače kot tisti, ki se počuti pravičnega in meni, da dela dobro. Oče pa pride in išče tudi te. Saj je tudi ta drža slaba, je napuh in je od hudiča. Oče pričakuje tiste, ki se prepoznajo kot grešnike in gre ter išče tiste, ki se počutijo pravične. To je naš Oče.

V tej priliki lahko zaslutimo še tretjega sina. Tretjega sina? Kje? Skrit je! To je tisti, ki ni štel za privilegij »svoje enakosti z Očetom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika« (Fil 2,6-7). »Ta Sin-Služabnik je Jezus, je razširitev Očetovih rok in srca: On je sprejel izgubljenega in umil njegove umazane noge; On je pripravil gostijo za praznovanje odpuščanja. On, Jezus, nas uči biti 'usmiljeni kakor Oče'.«

Lik očeta iz prilike razodeva srce Boga. On je usmiljeni Oče, ki nas ljubi v Jezusu preko vsake mere; ki vedno, vsakič ko se zmotimo, čaka naše spreobrnjenje; pričakuje našo vrnitev, ko se od Njega oddaljimo misleč, da zmoremo sami; vedno je pripravljen, da za nas odpre svoje roke, karkoli se je zgodilo. Tako kakor oče iz evangelija nas ima tudi Bog še naprej za svoje otroke, kadar smo se izgubili, in nam prihaja naproti z nežnostjo, ko se vrnemo k Njemu. In nam govori z veliko dobroto, kadar se imamo za pravične. Napake, ki jih zagrešimo, četudi velike, ne odgrnejo zvestobe njegove ljubezni. V zakramentu sprave lahko vedno znova nadaljujemo. On nas sprejme, povrne nam dostojanstvo svojih otrok. Reče nam: »Pojdi naprej. Bodi miren. Vstani, pojdi naprej.«

V tem času, ki nas še loči od velike noči, smo poklicani poživiti notranjo pot spreobrnjenja. Pustimo, da nas doseže Očetov pogled, poln ljubezni. Vrnimo se k Njemu z vsem srcem, zavrnimo vsak kompromis z grehom. Devica Marija pa naj nas spremlja vse do poživljajočega objema z Božjim usmiljenjem.

Maroko, sveta maša, nedelja, 31. marec 2019

»In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« (Lk 15,20). Evangelij nam s temi besedami vnese v srce priliko, ki izraža držo očeta, ko vidi vračanje svojega sina. Ganjen do globine ne čaka, da pride v hišo, ampak preseneti in mu steče naproti. Sin, ki je pričakovan in zaželen. Oče, ki je ganjen, ko ga vidi, da se vrača.

A to ni bil edini trenutek, ko je Oče tekel. Njegovo veselje bi bilo nepopolno brez navzočnosti drugega sina. Zato gre ven in stopi tudi k njemu, da bi ga povabil, naj se udeleži praznovanja. A zdi se, da starejšemu sinu niso všeč zabave ob dobrodošlici. Ne prenese očetovega veselja in ne prizna vrnitve svojega brata: »ta tvoj sin«, pravi. Zanj njegov brat ostaja izgubljen, saj ga je že izgubil v svojem srcu.

V svoji nezmožnosti, da bi se udeležil praznovanja, ne le da ne prizna svojega brata, ampak tudi ne prizna svojega očeta. Raje ima osirotelost kot bratstvo, izoliranost kot srečanje, zagrenjenost kot praznovanje. Nima le težav z razumevanjem in odpuščanjem bratu, niti mu ne uspe sprejeti očeta, ki je zmožen odpustiti, pripravljen čakati in bdeti, da ne bi nihče ostal izključen, skratka očeta, ki je zmožen čutiti usmiljenje.

Na pragu tiste hiše se zdi, da se kaže skrivnost naše človeškosti: na eni strani imamo zabavo ob sinovi vrnitvi, na drugi strani pa določen občutek izdajstva in ogorčenosti nad praznovanjem njegove vrnitve. Na eni strani gostoljubnost do tistega, ki je izkusil bedo in bolečino, ki je prišel celo do tega, da je smrdel in se hotel hraniti s tistim, kar so jedli prašiči; na drugi strani pa jeza in bes, ker se je dalo prostor nekomu, ki ga ni bil vreden in si ni zaslužil takšnega objema.

Napetost med nami in v nas

Tako se ponovno pojavi napetost, ki se živi med našimi ljudmi in v naših skupnostih, celo znotraj nas samih. Napetost, ki nas, začenši s Kajnom in Abelom, naseljuje in ki smo ji poklicani pogledati v obraz. Kdo ima pravico, da ostane med nami, da ima mesto za našo mizo in pri naših srečanjih, v naših skrbeh in zaskrbljenostih, na naših trgih in v mestih? Zdi se, da še naprej odmeva tisto bratomorno vprašanje: Sem mar jaz varuh svojega brata? (prim. 1 Mz 4,9).

Na pragu tiste hiše se pojavijo ločitve in spori, agresivnost in konflikti, ki bodo vedno tolkli po vratih naših velikih želja, naših bojev za bratstvo, da bi vsaka oseba lahko že zdaj doživela svoje sinovsko stanje in dostojanstvo.

A na pragu tiste hiše bo z vso jasnino žarela, brez tuhtanja in izgovorov, ki ji jemljejo moč, Očetova želja, da bi vsi njegovi otroci bili deležni njegovega veselja, da nobeden ne bi živel v nečloveških razmerah kakor njegov mlajši sin in ne v osirotelosti, izoliranosti in bridkosti kakor starejši sin. Njegovo srce hoče, da se vsi ljudje rešijo in dosežejo spoznanje resnice (glej 1 Tim 2,4).

Nedvomno so mnoge okoliščine, ki lahko povzročijo ločitve in konflikte; očitne so situacije, ki nas lahko pripeljejo v spore in nas ločijo. Vedno nas ogroža skušnjava, da bi verjeli v sovraštvo in maščevanje kot upravičeni obliki za doseganje pravičnosti na hiter in učinkovit način. A izkušnja nam pravi, da sovraštvo, maščevanje in izdajstvo ne povzročijo drugega, kakor da ubijejo dušo naših ljudi, zastrupljajo upanje naših otrok, uničujejo in odstranjujejo vse, kar ljubimo.

Jezus nas zato vabi, naj gledamo in motrimo Očetovo srce. Samo tako se bomo lahko vsak dan prepoznali kot bratje. Samo začenši pri tem prostranem obzorju, ki nam lahko pomaga presegati naše kratkovidne ločitvene logike, bomo zmožni doseči pogled, ki ne zatemnjuje ali zanikuje naših razlik, s tem pa morda hoče doseči prisilno edinost ali tiho marginalizacijo. Samo če zmoremo vsak dan dvigniti oči v nebo in reči 'Oče naš', bomo lahko vstopili v dinamiko, ki nam omogoča gledati in drzniti si živeti ne kot sovražniki, ampak kot bratje.

»Vse, kar je moje, je tvoje« (Lk 15,31), pravi oče starejšemu sinu. In ne govori samo o materialnih dobrinah, ampak o svoji ljubezni in sočutju. To sta kristjanovo največja dediščina in bogastvo. Kajti namesto da se ocenjujemo ali klasificiramo na osnovi moralnega, socialnega, etničnega ali verskega položaja, lahko vidimo, da obstaja neko drugo stanje, ki ga ne bo nihče mogel ne odstraniti ne uničiti, saj je čisti dar: to je stanje otrok, ki so ljubljeni, pričakovani in praznovani s strani Očeta.

»Vse, kar je moje, je tvoje«, tudi moja zmožnost sočustvovanja, pravi Oče. Ne padimo v skušnjavo, da bi svojo pripadnost otrok zvedli na vprašanje zakonov in prepovedi, dolžnosti in izpolnitev. Naša pripadnost in naše poslanstvo ne bosta vzklila iz volontarizmov, legalizmov, relativizmov ali integrizmov, ampak iz vernih oseb, ki bodo vsak dan s ponižnostjo in vztrajnostjo prosile 'Pridi tvoje kraljestvo'.

Evangeljska prilika nam pušča odprti konec. Vidimo očeta, kako prosi starejšega sina, naj vstopi in se pridruži praznovanju usmiljenja. Evangelist nič ne pove o tem, kako se je odločil. Se je pridružil zabavi? Lahko si predstavljamo, da je namen tega odprtega konca, da ga vsaka skupnost, vsak med nami lahko zapiše s svojim življenjem, s svojim pogledom in s svojo držo do drugih. Kristjan ve, da je v Očetovi hiši mnogo bivališč. Zunaj pa ostanejo samo tisti, ki nočejo biti del njegovega veselja.

Dragi bratje, želim sem vam zahvaliti za način, kako pričujete evangelij usmiljenja na teh tleh. Hvala za trud, ki ste ga vložili, da bi vaše skupnosti bile oaze usmiljenja. Spodbujam in bodrim vas, da še naprej pomagate rasti kulturi usmiljenja, kulturi, kjer nihče ne gleda drugega z brezbrižnostjo in ne obrne pogleda stran, ko vidi njegovo trpljenje. Ostanite blizu malim in revnim, tistim, ki so zavrnjeni, zapuščeni in spregledani, še naprej bodite znamenje Očetovega objema in srca. Naj vas Usmiljeni in Milostljivi – kot ga pogosto kličejo naši bratje in sestre muslimani – krepi in daje rodovitnost delom svoje ljubezni.

Manj ...

Papež Frančišek

Komentar cerkvenih očetov

…

Več ...

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi, da »ta prilika poziva farizeje in pismouke, naj se razveselijo nad kesanjem in ponovno vključitvijo grešnikov.« Sv. Ciril Aleksandrijski in sv. Peter Krizolog nadaljujeta: »Poistovetenje teh dveh sinov je problematična. Številne so namreč domneve, vključno s tisto, da starejši brat predstavlja Jude in izgubljeni sin pogane.« Sv. Peter Krizolog še dodaja: »Mlajši sin si je prislužil izgubo sinovskih privilegijev.« Sv. Ambrož pravi: »Zapustiti hišo svojega očeta pomeni, oddaljiti se od nas samih v neki tuj kraj. Podobno je kot zapustiti Cerkev, ločiti se od Kristusa in oditi v temačno deželo, kjer bo dotični ob vse svoje imetje.« Sv. Avguštin nadaljuje: »Privoščiti si kraljevsko razkošnost strasti, je enako, kot predati se kraljestvu teme.« Ponovno pravi sv. Ambrož: »Lakota, ki jo on okuša, je lakota po Božji besedi in to, da je lačen, izhaja iz tega, ker ni prejel duhovne hrane, ki vodi k polnemu in obilnemu življenju.« Sv. Peter Krizolog dodaja: »Ironija je, da je dal blišč hiše svojega očeta za ležišče med prašiči.« Sv. Ambrož nadaljuje: »Kot da ne bi bilo že vsega dovolj, je postal še tako obupan zaradi lakote, da si je želel hrane prašičev, ki je neužitna in nenasitljiva hrana, kakor je to 'hrana', ki jo ponudi hudič.« Filoksen Mabugški pravi: »Navkljub njegovemu grehu se Sveti Duh ni oddaljil od njega, tako da je še vedno sin, ki pozna ljubezen in usmiljenje svojega očeta.« Sv. Efrem Sirski pravi: »Vrniti se v očetovo hišo pomeni, vrniti se v raj ter biti pridružen svojim najdražjim.« Sv. Ambrož pravi: »To je prva spoved, v kateri nekdo išče spravo s svojim očetom. On ni več vreden, da bi se imenoval sin, zato želi iti ter postati delavec v očetovem vinogradu. Eno je biti sin po rojstvu, drugo prijatelj na podlagi kreposti, služabnik zaradi dela in suženj iz strahu.« Sv. Atanazij pravi: »Oče je ponovno sprejel svojega izgubljenega sina na božansko praznovanje kot svojega sina.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Čeprav nekateri razlagalci za starejšega brata pravijo, da predstavlja Izrael, ga je težko poistovetiti s tem.« Sv. Peter Krizolog pa pravi: »Starejši brat se je postavil zunaj Cerkve poganov, kakor Judje, ki poslušajo zveličavno glasbo, a nočejo vstopiti v Cerkev. Ta starejši sin je vedno z očetom, saj pripada rodu svetih iz Stare zaveze. In Kristus se je rodil ravno za starejšega sina.«

Manj ...

Kdo so cerkveni očetje?

Misli Benedikta XVI.

…

Več ...

Na četrto postno nedeljo oznanjamo evangelij o očetu in dveh sinovih, bolj znan kot prilika o 'izgubljenem sinu' (Lc 15,11-32). Ta odlomek svetega Luka predstavlja vrhunec duhovnosti ter literature vseh časov. Dejansko, kaj bi bila naša kultura, umetnost, še več, kaj bi bila naša civilizacija, brez razodetja Boga Očeta, ki je poln usmiljenja? Ta prilika nas vedno gane in vsakič, ko jo poslušamo ali prebiramo, nam ponuja vedno nove pomene. Predvsem ima to evangeljsko besedilo v sebi moč, da nam spregovori o Bogu, nam da spoznati njegovo obličje, oziroma še bolje, njegovo srce. Potem ko nam je Jezus spregovoril o usmiljenem Očetu, ni več tako kot je bilo, saj namreč poznamo Boga. On je naš Oče, ki nas je iz ljubezni ustvaril svobodne ter nam dal vest, ki trpi, če se izgubimo in praznuje, ko se vrnemo.

»Ko Jezus v svojih prilikah govori o pastirju, ki išče izgubljeno ovco, o ženi, ki išče drahmo, o očetu, ki gre naproti izgubljenemu sinu in ga objame, potem to niso le besede, ampak razlage njegovega lastnega bitja in delovanja« (CD 112). Resnično, pastir, ki najde izgubljeno ovco, je Gospod sam, ki sprejme nase s križem celotno grešno človeštvo z namenom, da bi ga odrešil. Izgubljeni sin je mladenič, ki je od očeta dosegel dediščino in »odpotoval v daljno deželo, kjer je z razuzdanim življenjem zapravil svoje premoženje« (Lk 15,13). Ko ga je zajela revščina, je bil prisiljen delati kot suženj in sprejeti to, da je jedel hrano namenjeno živalim. »Tedaj je šel vase« (v. 17), pravi evangelij. »Besede, ki jih je pripravil za vrnitev, nam omogočijo spoznati pomembnost notranjega romanja, ki ga uresničuje... vrne se 'domov', k sebi, k očetu« (Benedikt XVI., Jezus iz Nazareta, str. 216-207). »Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov« (vv. 18-19). Sveti Avguštin je zapisal: »Beseda sama je, ki ti vpije, da se vrneš« (Izpovedi IV, 11). »In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« (v. 20) in poln veselja naročil gostijo.

V priliki o sinu, ki se vrne 'domov', opazimo, da ko se pojavi starejši sin in sicer ogorčen zaradi prazničnega sprejema namenjenega bratu, je ponovno oče, ki mu gre naproti ter ga prosi: »Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje« (v. 31). Samo vera lahko spremeni sebičnost v veselje ter vzpostavi prave odnose z bližnjim ter z Bogom. »Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden« (v. 35).

V teh zgoraj opisanih obdobjih lahko razberemo trenutke poti človeka v odnosu z Bogom. Lahko je obdobje, ki je kot otroštvo; vera, ki jo vodi potreba in odvisnost. Ko človek odrašča in se osamosvaja, se hoče osvoboditi te podrejenosti ter postati svoboden, odrasel, sposoben sam sebe kontrolirati ter se samostojno odločati, misleč pri tem tudi, da ne potrebuje Boga. To je torej zelo kočljivo obdobje, ki lahko tudi pripelje do ateizma. Vendar pa ateizem zelo pogosto skriva v sebi potrebo po odkritju resničnega Božjega obličja. Na našo srečo, se Bog nikoli ne odpove svoji zvestobi. Tudi ko se mi oddaljimo ter se izgubimo, hodi v svoji ljubezni za nami, odpušča naše napake ter nas v naši notranjosti po vesti kliče in vabi nazaj k sebi. V današnji priliki je obnašanje sinov popolnoma si nasprotno. Mlajši odide ter vedno globlje zabrede, medtem ko starejši ostane doma, a tudi on še nima zrelega odnosa do Očeta, saj takrat, ko se brat vrne, ni srečen, kot je oče, še več, se razjezi in se noče vrniti domov. Dva sina predstavljata dva nezrela načina odnosov do Boga; uporništvo in otroško ubogljivost. Obe ti obliki lahko prerastemo preko izkušnje usmiljenja. Samo, ko okusimo odpuščanje in spoznamo, da smo brezpogojno ljubljeni z ljubeznijo, ki presega našo bedo, pa tudi našo pravičnost, lahko končno vstopimo v resničen sinovski ter svoboden odnos z Bogom.

Dragi prijatelji, premišljujmo to priliko. Glejmo se v obeh sinovih, predvsem pa se zazrimo v Očetovo srce. Vrzimo se v njegovo naročje ter pustimo, da nas prenovi njegova usmiljena ljubezen. Naj nam pri tem pomaga Devica Marija, Mati usmiljenja.

Manj ...

Benedikt XVI.