Božja beseda za nedeljo, 27. septembra 4764

Ko vas torej gledam, se sprašujem: kdo je katehet? On je tisti, ki ohranja in goji Božji spomin, ga ohranja pri sebi ter ga zna prebuditi v drugih.

»Gorje vam, lahkomišljenci na Sionu, ki so brezskrbni... , ki poležavajo na posteljah iz slonove kosti« (Am 6,1.4), jedo, pijejo, pojejo, se zabavajo ter jim ni mar za težave drugih.

Trde besede preroka Amosa nas varujejo pred nevarnostmi, v katere vsi hitimo. Kaj torej

Ko vas torej gledam, se sprašujem: kdo je katehet? On je tisti, ki ohranja in goji Božji spomin, ga ohranja pri sebi ter ga zna prebuditi v drugih.

»Gorje vam, lahkomišljenci na Sionu, ki so brezskrbni... , ki poležavajo na posteljah iz slonove kosti« (Am 6,1.4), jedo, pijejo, pojejo, se zabavajo ter jim ni mar za težave drugih.

Trde besede preroka Amosa nas varujejo pred nevarnostmi, v katere vsi hitimo. Kaj torej razkriva ta Božji poslanec, kaj postavlja pred oči svojih sodobnikov, kakor tudi pred naše oči? Nevarnost, da se prepustimo udobju ter mondenosti tako v življenju kot v srcu, da imamo za središče naše blagostanje. To pa je tudi izkušnja bogataša iz današnjega evangelija, ki se je oblačil v dragocena oblačila ter se dan na dan predajal obilnim gostijam. Zanj je bilo to pomembno. In revež, ki je bil pred njegovimi vrati in ni imel, da bi se nasitil? To ga ni brigalo, to se ga ni tikalo. Če stvari, denar in mondenost postanejo središče našega življenja, nas zgrabijo, imajo v oblasti, izgubimo svojo lastno človeško identiteto. Pozorno poglejte, saj bogataš iz evangelija nima imena, je preprosto bogataš. Stvari, ki jih ima, so njegovo obličje, nima drugega.

Poskušajmo se vprašati: kako to, da se to zgodi? Kako to, da ljudje, morda tudi mi, pademo v nevarnost, da se zapremo, da položimo našo gotovost v stvari, ki nam na koncu ukradejo obraz, naše človeško obličje? To se zgodi, ko izgubimo Božji spomin. 'Gorje vam, lahkomišljenci na Sionu' je rekel prerok. Če ni Božjega spomina, se vse izenači na 'jaz', na moje blagostanje. Življenje, svet, drugi več ne obstajajo, nič ne veljajo, vse se zmanjša na eno samo razsežnost: imeti. Če izgubimo Božji spomin, tudi mi prenehamo obstajati, se izpraznimo, izgubimo svoje obličje, kakor bogataš iz evangelija! Kdor teče za ničevostjo, tudi sam postaja ničeven, kot pravi še eden velik prerok, prerok Jeremija (prim Jer 2,5). Mi pa smo ustvarjeni po podobi in sličnosti Boga ter ne po podobi in sličnosti stvari ter idolov!

Ko vas torej gledam, se sprašujem: kdo je katehet? On je tisti, ki ohranja in goji Božji spomin, ga ohranja pri sebi ter ga zna prebuditi v drugih. Zelo lepo je obujati Božji spomin, kakor Devica Marija, ki pred čudovitim Božjim delovanjem v njenem življenju ne misli na čast, ugled, na bogastvo, se ne zapre vase. Nasprotno, kaj je storila potem, ko je sprejela angelovo oznanilo in spočela Božjega Sina? Odpravila se je na pot ter šla k ostareli sorodnici Elizabeti, ki je tudi bila noseča, da bi ji pomagala. V srečanju z njo, je Marijino prvo dejanje spominjanje Božjega delovanja, Božje zvestobe v njenem življenju, v zgodovini njenega ljudstva ter v naši zgodovini: 'Moja duša poveličuje Gospoda... kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle... njegovo usmiljenje traja iz roda v rod' (Lk 1,46.48.50). Marija ima Božji spomin.

V tej Marijini hvalnici je tudi spomin njene osebne zgodovine, zgodovine Boga z njo, njena izkušnja vere. Tako je z vsakim od nas, z vsakim kristjanom. Vera vsebuje spomin zgodovine Boga z nami, spomin srečanja z Bogom, ki prvi da pobudo, ki ustvarja in rešuje ter nas preoblikuje. Vera je spomin njegove Besede, ki ogreva srce, njegovih zveličavnih dejanj, s katerimi nam podarja življenje, nas očiščuje, skrbi za nas ter nas hrani. Katehet je tisti kristjan, ki postavi ta spomin v službo oznanilu, in sicer ne zato, da bi sebe izpostavljal, govoril o sebi, temveč, da bi govoril o Bogu, o njegovi ljubezni, o njegovi zvestobi. Govoriti ter posredovati vse to, kar je Bog razodel, torej nauk v vsej njegovi celoti, ne da bi kaj odvzeli ali dodali.

Sveti Pavel priporoča svojemu učencu ter sodelavcu Timoteju predvsem eno: Spominjaj, spominjaj se Jezusa Kristusa, od mrtvih vstalega..., ki ga oznanjam in za katerega trpim (prim. 2 Tim 2,8-9). Apostol mu to lahko rekel, ker se je tudi sam spominjal Kristusa, ki ga je poklical, ko je še preganjal kristjane, se ga dotaknil ter s svojo milostjo preoblikoval.

Katehet je torej kristjan, ki v sebi nosi Božji spomin, se pusti v vsem svojem življenju voditi temu Božjemu spominu ter ga zna prebuditi v srcih drugih. To je zahtevno! Zahteva vse življenje! Kaj pa je Katekizem, če ne Božji spomin, spomin njegovega delovanja v zgodovini, spomin tega, da nam je postal bližnji v Kristusu, ki je navzoč v svoji Besedi, v zakramentih, v svoji Cerkvi, v svoji ljubezni? Dragi katehisti, sprašjem vas, smo Božji spomin? Smo res jutranja straža, ki prebudi v drugih Božji spomin ter ogreje srce?

»Gorje vam, lahkomišljenci na Sionu«, pravi prerok. Po kateri poti hoditi, da ne bomo postali lahkomišljene osebe, ki svojo gotovost polagajo vase ter v stvari, temveč možje in žene Božjega spomina? V drugem berilu, ko sveti Pavel piše Timoteju, mu da nekatera navodila, ki lahko kažejo pot katehetu, našo pot: 'Prizadevaj si za pravičnost, pobožnost, vero, ljubezen, potrpežljivost, krotkost' (1Tim 6,11).

Katehet je človek Božjega spomina, ki ima z Njim ter bližnjim stalen ter vitalen odnos; je človek vere, ki se resnično zaupa Bogu ter ima v njem svojo gotovost; je človek dejavne ljubezni, ljubezni, s katero gleda na vse kot na brate in sestre; je človek 'hypomene', potrpežljivosti, vztrajnosti, ki se zna z vedrino ter upanjem v Gospoda soočati s težavami, preizkušnjami, z neuspehi, če je seveda krotak človek, sposoben razumevanja in usmiljenja.

Prosimo Gospoda, da bomo vsi možje in žene, ki ohranjajo ter gojijo v svojem življenju Božji spomin in ga znajo prebujati v srcih drugih. Amen.

Homilija med sveto mašo na Trgu sv. Petra, 25. septembra 2016

Apostol Pavel v drugem berilu nameni Timoteju in tudi nam nekatera priporočila, ki mu ležijo na srcu. Med temi naproša, 'da ohraniš zapoved brez madeža, brez graje' (1Tim 6,14). Govori preprosto o eni zapovedi. Zdi se, da hoče, naj stalno ohranimo pogled na tem, kar je bistveno za vero. Sveti Pavel namreč ne priporoča več točk ali vidikov, temveč poudarja središče vere. To središče okoli katerega se vse vrti, to utripajoče srce, ki daje življenje vsemu velikonočnemu oznanilu je prvotno oznanilo: Gospod Jezus je vstal, Gospod Jezus te ljubi, zate je dal življenje, vstal je in živi, ob tebi je in te vsak dan čaka. Tega ne smemo nikoli pozabiti.

Med tem jubilejem katehistov in katehistinj, je bilo zaprošeno, naj se ne utrudimo postavljati na prvo mesto temeljno oznanilo vere, da je Gospod vstal. Ni bolj pomembne vsebine in nič ni bolj trdno ter aktualno. Vsaka vsebina vere postane lepa, če ostane povezana s tem središčem, če gre skozi njo velikonočno oznanilo. Če se osami, izgubi smisel in moč. Poklicani smo vedno živeti in oznanjati novost Gospodove ljubezni: »Jezus te resnično ljubi takšnega kot si. Napravi mu prostor. Navkljub razočaranjem in ranam življenja mu dopusti možnost, da te ljubi. Ne bo te razočaral.«

Ob zapovedi, o kateri govori sveti Pavel, pomislimo tudi na novo Jezusovo zapoved: »da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). Samo s tem, ko ljubimo, oznanjamo Boga – Ljubezen, ne z močjo prepričevanja, nikoli z vsiljevanjem resnice, niti ne s togim vztrajanjem glede kakšne verske ali moralne obveznosti. Boga se oznanja s srečevanjem z ljudmi, s pozornostjo do njihove življenjske zgodovine in njihove poti, kajti Gospod ni neka ideja, temveč živa Oseba in njegovo sporočilo se posreduje s preprostim in živim pričevanjem, s poslušanjem in sprejemanjem, z veseljem, ki se širi. Z žalostjo se ne govori dobro o Jezusu, prav tako se Božje lepote ne prenaša samo z lepimi pridigami. Bog upanja se oznanja tako, da se živi danes evangelij dejavne ljubezni, ne da bi se pri tem bali pričevati zanj z novimi oblikami oznanjevanja.

Evangelij današnje nedelje nam pomaga razumeti, kaj pomeni ljubiti, predvsem pa, da se izognemo nekaterim nevarnostim. V priliki je bogatin, ki ne opazi Lazarja, reveža, ki je »ležal pri njegovih vratih« (Lk 16,20). Ta bogatin v resnici ne dela nikomer nič hudega, o njem ni rečeno, da je hudoben. Ima pa bolezen, ki je hujša od Lazarjeve, ki je bil poln ran. Ta bogatin trpi za hudo slepoto, saj ne uspe videti onkraj svojega sveta praznovanj in oblek. Ne vidi onkraj svojih vrat, kjer leži Lazar, saj ga ne zanima to, kar se dogaja zunaj. Ne vidi z očmi zato, ker ne čuti s srcem. V njegovo srce je vstopila posvetnost, ki je omrtvičila dušo. Posvetnost je kot 'črna luknja', ki požira dobro, ki ugaša ljubezen, saj vse vključuje v lastni jaz. Tedaj se vidijo le prividi in ni moč opaziti drugih, saj se postane do vsega ravnodušen. Kdor trpi za to hudo slepoto, pogosto prevzame 'škilaste' drže, saj s spoštovanjem gleda na slavne osebe visokega ranga, tiste, ki jih svet obožuje in odvrača pogled od tolikih današnjih Lazarjev, revežev ter trpečih, ki pa so Gospodovi ljubljenci.

Toda Gospod gleda na tistega, ki ga je prezrl in zavrgel svet. Lazar je edina osebnost v vseh Jezusovih prilikah, ki je imenovan po imenu. Njegovo ime namreč pomeni Bog pomaga. Bog ga ne pozabi, sprejel ga bo na gostijo bogato s prijateljskimi čustvi v svojem kraljestvu skupaj z Abrahamom. Bogatin v priliki pa nasprotno nima niti imena, njegovo življenje pade v pozabo, saj tisti, ki živi le zase, ne piše zgodovine. Neobčutljivost danes skoplje nepremostljive prepade za vedno.

Še ena podrobnost je v priliki: nasprotje. Bujno življenje tega človeka brez imena je opisano kot razkazovalno, saj vse v njem zahteva uresničitev potreb in pravic. Tudi ko je že mrtev, vztraja pri tem, da se mu pomaga in to zahteva v svojo korist. Lazarjeva revščina pa je nasprotno izražena z velikim dostojanstvom. Iz njegovih ust ni slišati pritožb, protestov ali zaničevalnih besed. To je zares pomemben nauk, saj smo kot služabniki Jezusove besede poklicani, da ne poudarjamo navideznosti in ne iščemo slave. Prav tako ne smemo biti žalostni ter se pritoževati. Nismo preroki nesreče, ki uživajo pri iskanju nevarnosti ali stranpoti, niti ljudje, ki so si v svojem okolju utrdili okope in izrekajo grenke sodbe o družbi, Cerkvi, o vsem ter o vseh in tako onesnažujejo svet z negativnostjo. Tarnajoči skepticizem ne sme biti lasten tistemu, ki je domač z Božjo Besedo.

Tisti, ki oznanja Jezusovo upanje, je prinašalec veselja ter vidi daleč, saj zna gledati onkraj zla ter težav. Istočasno pa vidi dobro tudi od blizu, saj je pozoren na bližnjega ter na njegove potrebe. Gospod danes od nas zahteva ravno to, saj smo pred številnimi Lazarji, ki jih vidimo, poklicani vznemiriti se, najti poti za srečanje z njimi ter pomagati jim, ne da bi prelagali to na druge ali rekli: 'Jutri ti bom pomagal'. Čas, ko priskočimo na pomoč, je čas podarjen Jezusu, je ljubezen, ki ostane, je naš zaklad v nebesih, ki si ga pa pridobimo tu na zemlji.

Skratka, Gospod naj nam da milost, da nas bo vsak dan prenovilo veselje prvotnega oznanila, da nas Jezus osebno ljubi! Naj nam podari moč, da bomo živeli ter oznanjali zapoved ljubezni ter tako premagali slepoto navideznega in posvetno žalost. Naj nas naredi občutljive za reveže, ki niso dodatek evangeliju, temveč njegova osrednja stran, ki je vedno pred nami odprta.

Psalm nas je spomnil, da Gospod podpira tujce, skupaj z vdovami in sirotami ljudstva. Psalmist eksplicitno omenja tiste kategorije ljudi, ki so posebej ranljive, pogosto pozabljene in izpostavljene nasilju. Tujci, vdove in sirote so brez pravic, izključeni, potisnjeni na rob, za katere Gospod posebej skrbi. Zato Bog od Izraelcev zahteva, naj bodo nanje posebej pozorni.

V tem smislu je potrebno razumeti trde besede preroka Amosa, ki smo jih slišali v prvem berilu (6,1.4-7). Gorje lahkomišljencem in veseljakom na Sionu, ki jih ne skrbi propad Božjega ljudstva, čeprav je le-ta pred očmi vseh. Ne zavedajo se propada Izraela, saj so preveč zaposleni s tem, da bi si zagotovili dobro življenje, okusno hrano in izbrane pijače. Pretresljivo je, kako po 28 stoletjih ti opomini ohranjajo nedotaknjeno svojo aktualnost. Tudi danes »nas kultura blagostanja

V današnjem nedeljskem evangeliju Jezus pripoveduje priliko o bogatašu in o ubogem Lazarju. Prvi živi v obilju in sebičnosti in ko umre gre v pekel. Reveža, ki se hrani z ostanki iz bogatinove mize, pa ob smrti angeli prenesejo v večno bivališče Boga in svetnikov. »Blagor vam, ubogi«, je rekel Jezus svojim učencem, »kajti vaše je Božje kraljestvo«. Toda sporočilo te prilike nam pove še več, spomni nas, da dokler smo še na tem svetu, moramo poslušati Gospoda, ki nam

V današnjem nedeljskem evangeliju Jezus pripoveduje priliko o bogatašu in o ubogem Lazarju. Prvi živi v obilju in sebičnosti in ko umre gre v pekel. Reveža, ki se hrani z ostanki iz bogatinove mize, pa ob smrti angeli prenesejo v večno bivališče Boga in svetnikov. »Blagor vam, ubogi«, je rekel Jezus svojim učencem, »kajti vaše je Božje kraljestvo«. Toda sporočilo te prilike nam pove še več, spomni nas, da dokler smo še na tem svetu, moramo poslušati Gospoda, ki nam govori po Svetem pismu in živeti po njegovi volji, sicer bo po smrti prepozno za kesanje. Ta prilika nam torej pove dvoje: prvič, da ima Bog rad uboge in jih dviguje iz njihovega ponižanja, drugič pa, da je naša večna usoda odvisna od našega ravnanja. Na nas je, da hodimo po poti, ki nam jo je Bog pokazal, da dosežemo večno življenje. Ta pot je ljubezen, ne kot čustvo, temveč kot služenje drugim v Kristusovi ljubezni.

Protest zoper Boga v imenu pravičnosti je nesmisel. Svet brez Boga je svet brez upanja (Ef 2,12). Samo Bog more ustvariti pravičnost. In vera nam daje gotovost: Bog to stori. Podoba o poslednji sodbi najprej ni podoba groze, marveč je podoba upanja, za nas morda celo odločilna podoba upanja. Toda ali ni tudi podoba strahu? Rekel bi: podoba odgovornosti. Torej podoba za tisti strah, o katerem sv. Hilarij pravi, da ima ves naš strah svoje mesto v ljubezni. Bog je pravičnost in ustvarja pravičnost. To je naša tolažba in naše upanje. A v svoji pravičnosti je hkrati milost. To vemo s pogledom na križanega in vstalega Kristusa. Oboje, pravičnost in milost, je treba gledati v pravilni notranji povezanosti. Milost ne izključuje pravičnosti. Milost krivice ne naredi za pravico. Milost ni goba, ki vse pobriše, tako da na koncu postane vse enako veljavno, kar je kdo na zemlji storil. Jezus nam je v svarilo v priliki o bogatem potratnežu in ubogem Lazarju (Lk 16,19–31) pokazal podobo duše, uničene z objestnostjo in bohotnostjo, ki si je sama ustvarila nepremostljiv jarek med seboj in ubožcem: jarek zaprtosti v materialno uživanje, jarek pozabljanja drugega, nesposobnost ljubiti, ki zdaj postane pekoča žeja, ki je ni več mogoče ozdraviti.

Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega sta v evharistiji zares združeni: učlovečeni Bog nas vse pritegne k sebi. Samo na tej kristološko-zakramentalni podlagi lahko prav razumemo Jezusov nauk o ljubezni. Prehod od postave in prerokov k dvojni zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega, k čemur nas Jezus vodi, kakor tudi dejstvo, da je vsa verska eksistenca osredotočena na to zapoved, ni samo morala (nravnost), ki bi mogla obstajati samostojno poleg vere v Kristusa in poleg njegovega ponavzočenja v samem zakramentu: vera, bogočastje in etos se prepletajo kot enotna stvarnost, ki se oblikuje v srečanju z Božjo agape.

Evharistija, ki ni usmerjena v dejanska dela ljubezni, je sama v sebi okrnjena. Nasprotno pa postane – kot bomo morali o tem še natančneje razmisliti –'zapoved' ljubezni mogoča le, ker ni zgolj zahteva: ljubezen je lahko'zapovedana' le zato, ker je najprej podarjena. V zvezi s tem lahko razumemo tudi velike Jezusove prilike. Bogatin (prim. Lk 16,19-31) milo prosi iz kraja pogubljenja, da bili njegovi bratje obveščeni, kaj se zgodi s tistim, ki je prezrl v stiski trpečega reveža. Jezus uporabi tako rekoč klic na pomoč in nam ga predstavi, da bi nas posvaril oziroma nas pripeljal na pravo pot.

V petek smo obhajali god svetega Vincencija Pavelskega, zavetnika katoliških dobrodelnih ustanov. V Franciji šestnajstega stoletja se je živo soočil z velikim nasprotjem med bogatimi in revnimi, saj je kot duhovnik obiskoval področja kjer so prebivali višji sloji, obiskoval pa je tudi podeželje in zanemarjene mestne četrti. Gnan od Kristusove ljubezni, je Vincencij Pavelski znal organizirati redne oblike pomoči obrobnim osebam in tako ustanovil tako imenovane 'Charitées', skupine gospa krščanske ljubezni, ki so darovale svoj čas in svoje dobrine za te najbolj obrobne. Med temi prostovoljkami so nekatere izbrale, da se bodo popolnoma posvetile Bogu in ubogim in tako je sveti Vincencij Pavelski skupaj z Ludoviko de Marijak ustanovil Hčere krščanske ljubezni, prvo žensko družbo, ki naj živi posvečeno življenje 'v svetu' med ljudmi, z bolnimi in pomoči potrebnimi. Zahvalimo se Bogu, ker je njegova ljubezen močnejša od zla in smrti.