Božja beseda za četrtek, 27. maja 2027
Sveto rešnje telo in kri (leto B), slovesni praznik
»Medtem ko so jedli, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: 'Vzemite, to je moje telo.'« (Mr 14,22)1. berilo
To je kri zaveze, ki jo je Bog sklenil z vami
Berilo iz 2. Mojzesove knjige (2 Mz 24,3-8)
Tiste dni je Mojzes prišel in povedal ljudstvu vse Gospodove besede in odloke. In vse ljudstvo je odgovorilo z enim glasom; rekli so: »Vse besede, ki jih je govóril Gospod, bomo izpolnjevali.« Mojzes je zapisal vse Gospodove besede. Potem je zjutraj zgodaj vstal in postavil oltar pod goro in dvanajst spominskih kamnov za dvanajst Izraelovih rodov. Nato je poslal mladeniče izmed Izraelovih sinov, da so darovali žgalne daritve in žrtvovali junce kot mirovne daritve za Gospoda. Mojzes je vzel polovico krvi in jo vlil v kotliček, polovico krvi pa je poškropil po oltarju. Potem je vzel knjigo zaveze in jo prebral ljudstvu. Tedaj so rekli:
»Vse, kar je govóril Gospod, bomo izpolnjevali; pokorni bomo.« In Mojzes je vzel kri in z njo poškropil ljudstvo in rekel: »Glejte, to je kri zaveze, ki jo je Gospod po vseh teh besedah sklenil z vami.«
Psalm 116
2. berilo
Kristusova kri očiščuje našo vest
Berilo iz pisma Hebrejcem (Heb 9,11-15)
Bratje in sestre, Kristus je prišel kot véliki duhovnik prihodnjih dobrin. Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami, se pravi, ki ni od tega stvarstva, je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo, in dosegel večno odrešenje. Kajti če škropljenje s krvjo kozlov in volov in juničjim pepelom omadeževane posvečuje glede telesne čistosti, koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu, očistila našo vest mrtvih del, da bomo služili živemu Bogu. Zato je srednik nove zaveze, da bi po smrti, ki jo je pretrpel za odrešenje od pregreh v prejšnji zavezi, tisti, ki so poklicani, prejeli obljubljeno večno dediščino.
Pesem slednica
Ni obvezna; lahko jo beremo ali pojemo tudi samo od znaka ‡.
Hvali, Síon, Rešenika,
nam pastirja in vodnika
s himnami in pesmimi.
Naj ga hvali, kar ga hoče,
ni prehvaliti mogoče
ga v nobenih hvalnicah.
Dar posebnega češčenja:
živi kruh in vir življenja
danes nam je predložen.
Pri večerji v živi veri
bil je trumi dvanajstéri
zbranih bratov izročen.
Bodi polna, bodi glasna,
bodi mila, bodi jasna
vernih hvala in radóst.
Dan slovesni se ponavlja,
dan ustanovni se proslavlja,
kar je dana ta skrivnost.
Nov je Kralj pri tem obredu
novo jagnje v novem redu
mesto starega nam dal.
Novo pride, staro mine,
pred resnico sen izgine,
noč premaga dan svetal.
Kar tedaj je Kristus stóril,
to - učencem je govóril -
v moj spomin naj se vrši!
Naročilo se spolnjuje,
kruh in vino se daruje
za rešenje vseh ljudi.
Nauk dan je za kristjane,
kruh tedaj meso postane,
vino pa postane kri.
Vid in um ne izmodruje,
živa vera potrjuje:
nadnaravne so reči.
Te podobe raznolike
skrivajo reči velike
v znamenjih, a ne v stvareh.
Jed, pijača sam postane,
vendar Kristus cel ostane,
pričujoč v podobah dveh.
Kdor uživa, razdeliti
ga ne more, ne zlomiti,
celi Jezus pride vanj.
Kakor eden, tisočéri,
vsak ga prejme v isti méri,
za nikogar ni ga manj.
Dan je dobrim, dan krivičnim,
le z učinkom prav različnim:
za življenje ali smrt.
Je krivičnim v pogubljenje,
dobrim vernim pa v življenje,
dvojen, glej, je vstop odprt.
Če podoba se prelomi,
ne premišljaj in ne dvomi,
delci toliko dadó mi,
kakor v celem skrito je.
Ne deli se Božje Jagnje,
ne spreminja njega stanje,
le deli se, kar je vnanje,
notranjega znamenje.
‡ Angelska je, glejte, hrana
potnikom v popotnjo dana,
kruh resničen za kristjana,
tega ne mečímo psom.
Se v podobah označuje:
ko sin Izak se žrtvuje,
jagnje praznično daruje,
mana daje prednikom.
Ti, pastir, nas s kruhom hrani,
ti nam, Jezus, stoj ob strani,
ti nas pasi, ti nas brani,
ti nam daj med nebeščani
mesto v večnih radostih.
Ti, zaklad močí, modrosti,
tu že vir nam vse sladkosti,
sprejmi nas med svoje gósti
tudi v rajski tam blagósti
v družbi svojih blaženih!
Evangelij
Jn 6,51
Aleluja
Aleluja. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes, govorí Gospod. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Aleluja.
To je moje telo, to je moja kri
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 14,12-16.22-26)
Prvi dan opresnikov, ko so žrtvovali velikonočno jagnje, so rekli Jezusu njegovi učenci: »Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel velikonočno jagnje?« Tedaj je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v mesto in naproti vama bo prišel moški, ki bo nosil vrč vode. Pojdita za njim in tam, kjer bo vstopil, recita hišnemu gospodarju: ›Učitelj pravi: Kje je moj prostor, kjer bi jedel velikonočno jagnje s svojimi učenci?‹ In pokazal vama bo v nadstropju veliko jedilnico, pripravljeno in urejeno; tam nam pripravita.«
Učenca sta odšla. Prišla sta v mesto in našla, kakor jima je povedal, in sta pripravila velikonočno jagnje. Medtem ko so jedli, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlômil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge. Resnično, povem vam: Ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko bom pil novega v Božjem kraljestvu.« In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori.