Božja beseda za sredo, 27. aprila 2044

Tiste dni je vstal veliki duhovnik in vsi, ki so bili z njim, bila je to ločina saducejev, in so bili polni zavisti; prijeli so apostole ter jih vrgli v mestno ječo. Gospodov angel pa je ponoči odprl vrata ječe, jih peljal ven in rekel: »Pojdite, stopite v tempelj in govorite ljudstvu vse besede tega življenja!« Ko so to slišali, so ob jutranjem svitu stopili v tempelj in učili.

Medtem je prišel veliki duhovnik in njegovi privrženci in so sklicali veliki zbor in vse starešine Izraelovih sinov ter poslali v ječo, da bi jih privedli. Služabniki so prišli, pa jih v ječi niso našli; vrnili so se in sporočili: »Ječo smo našli z vso varnostjo zaprto in stražnike stoječe pri vratih; ko smo pa odprli, nismo v njej našli nikogar.«

Ko so te besede slišali poveljnik tempeljske straže in veliki duhovniki, so bili zaradi njih v veliki zadregi, kaj bi to utegnilo biti. Takoj je prišel nekdo in jim sporočil: »Glejte! Možje, ki ste jih bili vrgli v ječo, so v templju in učijo ljudstvo.« Tedaj je odšel poveljnik s služabniki in jih pripeljal, a ne s silo; bali so se namreč ljudstva, da bi jih ne kamnalo.

Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor veruje vanj, ampak imel večno življenje. Bog namreč ni poslal Sina na svet, da bi svet obsodil, marveč, da bi svet po njem zveličal. Kdor vanj veruje, ne bo obsojen; kdor pa ne veruje, je že v obsodbi, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Obsodba pa je v tem, da je prišla luč na svet, pa so ljudje bolj vzljubili temo ko luč, zakaj njih dela so bila hudobna. Kajti vsak, kdor dela hudo, sovraži luč in ne hodi k luči, da bi se ne spričala njegova dela; kdor pa vrši resnico, prihaja k luči, da se njegova dela razodenejo, ker so storjena v Bogu.