Božja beseda za nedeljo, 27. aprila 2025

2. velikonočna nedelja - bela, nedelja Božjega usmiljenja (leto C)

»Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« (Jn 20,27)

Nazaj Koledar Naprej

1. berilo

Število kristjanov raste

Berilo iz apostolskih del (Apd 5,12-16)

Po rokah apostolov se je dogajalo veliko znamenj in čudežev med ljudmi; in vsi so se enodušno zbirali v Salomonovem stebrišču. Od drugih se jim nihče ni upal pridružiti, ljudstvo pa jih je zelo cenilo. Vse bolj je rastlo število mož in žená, ki so verovali v Gospoda. In tako so prinašali bolnike na ceste ter jih polagali na ležišča in nosila, da bi se, kadar je šel Peter mimo, vsaj njegova senca dotaknila koga izmed njih. Tudi iz krajev v okolici Jeruzalema so prihajali ljudje in prinašali bolnike in takšne, ki so jih mučili nečisti duhovi; in vsi so bili ozdravljeni.

Psalm 118

Odpev: »Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober.«

Ps 118,2-4.13-15.22-24

Naj vendar reče Izrael:

»Vekomaj traja njegova dobrota.«

Naj vendar reče Aronova hiša:

»Vekomaj traja njegova dobrota.«

Odpev: »Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober.«

Naj vendar rečejo tisti, ki se bojijo Gospoda:

»Vekomaj traja njegova dobrota.«

Kamen, ki so ga zidarji zavrgli,

je postal vogelni kamen.

Odpev: »Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober.«

To je Gospodovo delo,

v naših očeh je čudovito.

To je dan, ki ga je Gospod narédil,

radujmo se in se ga veselimo.

Odpev: »Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober.«

Daj, Gospod, daj vendar rešitev!

Daj, Gospod, daj vendar srečo!

Blagoslovljèn, ki prihaja v Gospodovem imenu,

blagoslavljamo vas iz Gospodove hiše.

Odpev: »Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober.«

2. berilo

Vstali Kristus živi vekomaj

Berilo iz knjige Razodetja (Raz 1,9-11.12-13.17-19)

Jaz, Janez, vaš brat in z vami soudeležèn pri stiski, kraljestvu in stanovitnosti v Jezusu, sem bil zaradi Božje besede in zaradi Jezusovega pričevanja na otoku, ki se imenuje Pátmos. Na Gospodov dan me je prevzel Duh in za seboj sem zaslišal močan glas kakor glas trobente. Rekel mi je: »Zapiši, kar vidiš, v knjigo in pošlji sedmim Cerkvam: v Éfez, v Smírno, v Pergamon, v Tiatíro, v Sárde, v Filadélfijo in Laodikejo!« Obrnil sem se, da bi videl, čigav glas je govoril z menoj. Ko sem se obrnil, sem zagledal sedem zlatih svečnikov in sredi med svečniki nekoga, ki je bil podoben Sinu človekovemu. Oblečen je bil v haljo do tal in prevezan čez prsi z zlatim pasom. Ko sem ga zagledal, sem se zgrudil k njegovim nogam kakor mrtev. On pa je polóžil name desnico in rekel: »Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja. Zapiši torej, kar si videl, kar je in kar se bo zgodilo poslej!«

Evangelij

Jn 20,29

Aleluja

Aleluja. Ker si me videl, Tomaž, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo! Aleluja.

Čez osem dni je prišel Jezus

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 20,19-31)

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«

Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«

Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu.

2. velikonočna nedelja - bela, nedelja Božjega usmiljenja

Avdio posnetek dnevne Božje besede

Poslušajte kot podkast.

Papežev molitveni namen za junij 2026

ZA VREDNOTE ŠPORTA

Molimo, da bi šport bil orodje miru, srečanja in dialoga med narodi in kulturami, in da bi vsi spodbujali vrednote, spoštovanje, solidarnost in osebno rast.

Papeževi molitveni nameni

Svetnik za vsak dan
Simeon
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Poslušajte kot podkast.

2. velikonočna nedelja - bela, nedelja Božjega usmiljenja
(3.4.2016 ob 11^h, dolžina: 12:58)

br. Miha Sekolovnik, kapucin

Druge homilije za ta dan »
Vse homilije »

Misli papeža Frančiška

Raduj se, Kraljica nebeška, 7. april 2013

Dragi bratje in sestre, dober dan. Z današnjo nedeljo, ko se zaključi velikonočna osmina, ponavljam velikonočno voščilo vsem z istimi besedami vstalega Jezusa: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19.21.26). To ni pozdrav, tudi preprosto voščilo ne, temveč je dar, še več, dragoceni dar, ki ga Kristus daje svojim učencem, potem ko je šel skozi smrt in predpekel. Daruje mir, kakor je obljubil: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam. Jaz vam ga dajem,

…

Raduj se, Kraljica nebeška, 7. april 2013

Dragi bratje in sestre, dober dan. Z današnjo nedeljo, ko se zaključi velikonočna osmina, ponavljam velikonočno voščilo vsem z istimi besedami vstalega Jezusa: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19.21.26). To ni pozdrav, tudi preprosto voščilo ne, temveč je dar, še več, dragoceni dar, ki ga Kristus daje svojim učencem, potem ko je šel skozi smrt in predpekel. Daruje mir, kakor je obljubil: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam. Jaz vam ga dajem, a ne, kakor ga daje svet« (Jn 14,27). Ta mir je sad zmage Božje ljubezni nad zlom, je sad odpuščanja. In ravno tako je: resnični mir, tisti globoki, prihaja iz izkušnje Božjega usmiljenja. Danes je nedelja Božjega usmiljenja, kakor je hotel blaženi Janez Pavel II., ki je zaprl oči na tem svetu ravno na vigilijo tega praznika.

Janezov evangelij poroča, da se je Jezus dvakrat prikazal apostolom zaprtim v dvorani zadnje večerje. Prvič še tisti večer na dan vstajenja, ko pa ni bilo Tomaža, ki je rekel: 'če ne vidim in se ne dotaknem, ne bom veroval. Drugič pa osem dni zatem, ko pa je bil Tomaž. Jezus se je obrnil ravno nanj, ga povabil, da pogleda rane in se jih dotakne, in Tomaž je vzkliknil: »Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28). Tedaj mu je Jezus rekel: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali« (Jn 20,29). In kdo so bili tisti, ki so verovali, ne da bi videli? Drugi učenci, drugi jeruzalemski moški in ženske, ki čeprav niso srečali Jezusa vstalega, so verjeli pričevanju apostolov in žena. To je zelo pomembna beseda glede vere, ki jo lahko imenujemo blagor vere. »Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali«. To je blagor vere. V vsakem času in v vsakem kraju so blaženi tisti, ki po Božji Besedi, oznanjeni v Cerkvi in od kristjanov izpričani, verujejo, da je Jezus Kristus učlovečena Božja ljubezen, učlovečeno Usmiljenje. To velja tudi za vsakega od nas!

Jezus je apostolom skupaj s svojim mirom podaril tudi Svetega Duha, da bodo lahko razširili po svetu odpuščanje grehov, tisto odpuščanje, ki ga lahko da samo Bog in ki ga je stalo Sinove krvi (prim. Jn 20,21-23). Cerkev je od vstalega Kristusa poslana posredovati ljudem odpuščanje grehov in tako s tem dati rast kraljestvu ljubezni, sejati mir v srca, da se bo uveljavil tudi v odnosih, v družbi, v institucijah. Duh vstalega Kristusa je pregnal strah iz src apostolov ter jih priganjal iti ven iz dvorane zadnje večerje, da bi ponesli evangelij. Imejmo tudi mi več poguma pri pričevanju vere v Vstalega Kristusa! Ne smemo se bati biti kristjani in živeti kot kristjani! Imeti moramo ta pogum, da gremo oznanjati Vstalega Kristusa, saj On je naš mir, On je mir ustvaril s svojo ljubeznijo, s svojim odpuščanjem, s svojo krvjo, s svojim usmiljenjem.

Homilija, 3. april 2016

Evangelij je knjiga Božjega usmiljenja, ki jo je treba brati in ponovno brati, saj je vse, kar je Jezus dejal ali storil, izraz Očetovega usmiljenja, ni pa bilo vse napisano. Evangelij usmiljenja ostaja »odprta knjiga«. Še naprej se morajo pisati znamenja Kristusovih učencev, konkretna dejanja ljubezni, ki so najboljše pričevanje usmiljenja. Vsi smo poklicani postati živeči pisatelji evangelija, prinašalci vesele novice vsakemu moškemu in ženski današnjega dne. To lahko storimo z uresničevanjem telesnih in duhovnih del usmiljenja, ki so stil krščanskega življenja. Preko teh preprostih in močnih gest, ki so včasih celo nevidne, lahko vsem, ki so v potrebi, prinesemo nežnost in tolažbo Boga. Tako pa se nadaljuje tisto, kar je Jezus izpolnil na velikonočni dan, ko je v srca prestrašenih učencev izlil Očetovo usmiljenje, Svetega Duha, ki odpušča grehe in podarja radost.

V evangeljskem odlomku, ki pripoveduje, kako se je Jezus prikazal učencem (Jn 20,19-31), se nam kaže očiten kontrast. Na eni strani je strah učencev, ki so zaklenili vrata. Na drugi strani pa je poslanstvo, ki jim ga da Jezus. In sicer, jih pošilja v svet, da mu prinašajo oznanilo odpuščanja. Ta kontrast je lahko tudi v nas: notranji boj med zaprtostjo srca in klicem ljubezni, da bi zaprta vrata odprli in šli ven iz sebe. Kristus, ki je iz ljubezni vstopil skozi zaprta vrata greha, smrti in predpekla, želi vstopiti k vsakomur, da bi na stežaj odprl tudi zaprta vrata srca. On, ki je z vstajenjem premagal strah in bojazen, ki nas vklepata, želi na stežaj odpreti naša zaprta vrata in nas odposlati.

Pot, ki nam jo kaže vstali Učitelj, je »enosmerna pot«: iti ven iz sebe, da bi pričevali o zdravilni moči ljubezni, ki nas je osvojila. Pred seboj vidimo človeštvo, ki je pogosto ranjeno in bojazljivo, ki nosi brazgotine bolečine in negotovosti. Ko slišimo krik po usmiljenju in miru, slišimo danes Jezusovo zaupanja polno povabilo, namenjeno vsakomur: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (Jn 20,21).

Vsaka bolezen lahko v Božjem usmiljenju najde učinkovito pomoč. Njegovo usmiljenje se namreč ne ustavi na določeni razdalji. Priti želi naproti vsaki revščini in osvoboditi od vseh oblik suženjstva, ki mučijo naš svet. Doseči želi rane vsakogar, da bi jih pozdravil. Biti apostoli usmiljenja pomeni dotakniti se in ljubkovati njegove rane, tudi danes prisotne v telesu in duši mnogih njegovih bratov in sester. Ko zdravimo te rane, izpovedujemo Jezusa, ga napravimo navzočega in živega; tistim, ki se z roko dotaknejo njegovega usmiljenja, omogočimo, da prepoznajo »Gospoda in Boga«, tako kakor apostol Tomaž (glej Jn 20,28). To je poslanstvo, ki nam je zaupano. Mnoge osebe prosijo, da bi bile slišane in razumljene. Evangelij usmiljenja, ki ga je potrebno oznanjati in pisati v življenju, išče ljudi s potrpežljivim in odprtim srcem. Išče »dobre Samarijane«, ki poznajo sočutje in tišino pred skrivnostjo brata in sestre. Tako sprašuje velikodušne in radostne služabnike, ki ljubijo zastonjsko, ne da bi karkoli pričakovali v zameno.

Jezus je svoje učence pozdravil z besedami: »Mir vam bodi« (Jn 20,21). Ta isti mir je tudi tisti, ki ga pričakujejo ljudje današnjega časa. To ni mir, za katerega se pogaja. Ni prekinitev nečesa, kar ni v redu. »Je njegov mir; mir, ki izhaja iz srca Vstalega; mir, ki je premagal greh, smrt in strah. Je mir, ki ne ločuje, temveč združuje; je mir, ki ne pušča samih, ampak nam daje počutiti se sprejete in ljubljene; je mir, ki vzdrži bolečino in daje cveteti upanju.« Tako kot na velikonočni dan se ta mir vedno rodi in ponovno rodi iz Božjega odpuščanja, ki odstrani nemir srca. Na veliko noč je bilo Cerkvi torej zaupano poslanstvo »biti prinašalka njegovega miru«. V Kristusu smo se rodili kot orodja sprave, da bi vsem prinašali Očetovo odpuščanje, da bi v znamenjih usmiljenja razodevali njegovo obličje same ljubezni.

Božje usmiljenje je večno. Nikoli se ne konča, nikoli se ne izčrpa, ne preda se pred zaprtostjo in nikoli se ne utrudi. V tem »vekomaj« najdemo podporo v trenutkih preizkušnje in slabotnosti. Lahko smo prepričani, da nas Bog ne zapusti. Vekomaj ostane z nami. Zahvalimo se za to njegovo tako veliko ljubezen, ki nam jo je nemogoče doumeti. Prosimo za milost, da se ne bi nikoli utrudili zajemati Očetovega usmiljenja in ga prinašati v svet. Prosimo, da bi bili mi sami usmiljeni, da bi povsod širili moč evangelija, da bi napisali tiste strani evangelija, ki jih apostol Janez ni napisal.

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 28. april 2019

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. Jn 20,19-31) pripoveduje, da se je Jezus na velikonočni dan zvečer prikazal svojim učencem v dvorani zadnje večerje ter jim prinesel tri darove: mir, veselje in apostolsko poslanstvo.

Prve besede, ki jim jih je rekel, so: »Mir vam bodi!« (v. 21). Vstali prinaša pristen mir, saj je s svojo žrtvijo na križu uresničil spravo med Bogom in človeštvom ter je premagal greh in smrt. To je mir. Kot prvi so bili učenci, ki so potrebovali ta mir, saj so potem, ko so prijeli Učitelja in ga obsodili na smrt, padli v zmedenost in v strah. Jezus se je živ pojavil med njimi ter jim s tem, ko je pokazal rane – Jezus je hotel ohraniti svoje rane - svojega poveličanega telesa, podaril mir kot sad svoje zmage. Tisti večer pa ni bil navzoč Tomaž. Ko je bil obveščen o tem nenavadnem dogodku, je nejeveren nad pričevanjem drugih apostolov hotel osebno preveriti resnico glede tega, kar so oni trdili. Osem dni potem, torej ravno kot danes, se je ponovilo prikazanje. Jezus je prišel naproti Tomaževi nejeveri tako, da ga je povabil, naj se dotakne njegovih ran. Le-te so vir miru, saj so znamenje neizmerne Jezusove ljubezni, ki je premagala človeku sovražne moči, torej greh in smrt. Povabil ga je naj se dotakne ran. Za nas je to nauk, kakor da Jezus rekel vsem nam: »Če nisi v miru, se dotakni mojih ran.«

Dotakniti se Jezusovih ran, ki so številni problemi, težave, preganjanja in bolezni tolikih ljudi, ki trpijo. Nisi miren? Pojdi, pojdi obiskat nekoga, ki je simbol Jezusove rane. Dotakni se Jezusove rane. Iz te rane izvira usmiljenje. Zato je danes nedelja Usmiljenja. Neki svetnik je rekel, da je telo križanega Jezusa vreča usmiljenja, ki preko ran prihaja do nas. Vsi potrebujemo usmiljenje. To dobro vemo. Približajmo se Jezusu tako, da se dotaknemo ran naših bratov, ki trpijo. Jezusove rane so zaklad, iz katerega izhaja usmiljenje. Bodimo pogumni in se dotaknimo Jezusovih ran. S temi ranami je On pred Očetom. Kaže jih Očetu, kakor da bi mu govoril: »Oče, to je cena, te rane so to, kar sem plačal za svoje brate«. S temi ranami Jezus posreduje pred Očetom. Daje nam usmiljenje, če se mu približamo in posreduje za nas. Ne pozabite na Jezusove rane.

Drugi dar, ki ga vstali Jezus prinaša učencem, je veselje. Evangelist poroča, da so se »učenci razveselili, ko so videli Gospoda« (v. 20). V Lukovi verziji je vrstica, ki pravi, da zaradi veselja niso mogli verjeti. Tudi nam, ko se je zgodilo kaj neverjetnega, lepega, pride da bi rekli: »Ne morem verjeti, to pa ni res!« Takšni so bili učenci, ki zaradi veselja niso mogli verjeti. To je veselje, ki nam ga prinaša Jezus. Če si žalosten, če nisi v miru, glej križanega Jezusa, glej vstalega Jezusa, glej njegove rane in se navzemi tega veselja.

In potem, poleg miru in veselja Jezus podarja svojim učencem tudi poslanstvo. Pravi jim: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (v. 21). Jezusovo vstajenje je začetek novega dinamizma ljubezni, ki je sposobna z navzočnostjo Svetega Duha spremeniti svet.

Na to drugo velikonočno nedeljo smo povabljeni z vero približati se Kristusu in odpreti svoje srce miru, veselju ter poslanstvu. Toda ne pozabimo Jezusovih ran, kajti od tam izhajajo mir, veselje in moč za poslanstvo. Izročimo to molitev materinski priprošnji Device Marije, Kraljice nebes in zemlje.

Papež Frančišek

Misli Benedikta XVI.

Benedikt XVI. je začel homilijo med beatifikacijo Janeza Pavla II. z besedami: »Danes je druga velikonočna nedelja, ki jo je papež Janez Pavel II. poimenoval nedeljo Božjega usmiljenja. Zato je bil izbran ta datum za današnje slavje, ker je po načrtu Previdnosti moj predhodnik izročil duha Bogu prav na predvečer tega praznika.

'Blagor tistim, ki niso videli in so verovali!' (Jn 20,29). V današnjem evangeliju Jezus izreka ta blagor: blagor vere. Zelo znan in skoraj pregovoren je prizor nevernega Tomaža,

…

Benedikt XVI. je začel homilijo med beatifikacijo Janeza Pavla II. z besedami: »Danes je druga velikonočna nedelja, ki jo je papež Janez Pavel II. poimenoval nedeljo Božjega usmiljenja. Zato je bil izbran ta datum za današnje slavje, ker je po načrtu Previdnosti moj predhodnik izročil duha Bogu prav na predvečer tega praznika.

'Blagor tistim, ki niso videli in so verovali!' (Jn 20,29). V današnjem evangeliju Jezus izreka ta blagor: blagor vere. Zelo znan in skoraj pregovoren je prizor nevernega Tomaža, ki se je dogodil osem dni po veliki noči. V prvem trenutku Tomaž ni veroval, da se je v njegovi odsotnosti prikazal Jezus in je zato rekel:'Če ne vidim na njegovih rokah sledov žebljev in ne vtaknem prsta v sledove žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval' (Jn 20,25). V bistvu izhaja iz teh besed prepričanje, da Jezusa zdaj ni več mogoče spoznati toliko po njegovem obličju, marveč bolj po njegovih ranah. Tomaž meni, da so za Jezusovo istovetnost zdaj odločilne predvsem njegove rane, po katerih se razodeva, kako zelo nas je ljubil. V tem se apostol ne moti. Kakor vemo, se je Jezus osem dni pozneje spet pojavil med svojimi učenci in takrat je bil Tomaž navzoč. Jezus mu je zapovedal: 'Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren' (Jn 20,27). Tomaž se je odzval z najlepšo veroizpovedjo Nove zaveze:'Moj Gospod in moj Bog' (Jn 20,28). K temu pripominja sv. Avguštin: Tomaž 'je videl in se dotaknil človeka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl niti se ga ni dotaknil. To, kar pa je videl in česar se je dotaknil, ga je pripeljalo do tega, da je veroval, v kar je do tedaj dvomil' (In Ioann. 121,5).

Evangelist Janez nadaljuje z zadnjo Jezusovo besedo Tomažu: 'Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali.' Ta stavek moremo postaviti tudi v sedanjik: 'Blagor tistim, ki ne vidijo in vendar verujejo' (Jn 20,29). Na vsak način izreka Jezus bistveno načelo za kristjane, ki bodo prišli za Tomažem, torej za nas vse. Zanimivo je videti, da neki drugi Tomaž, srednjeveški teolog Tomaž iz Akvina, temu blagrovanju postavlja ob bok tisto navidez nasprotno blagrovanje, ki ga posreduje evangelist Luka: 'Blagor očem, ki vidijo, kar vi vidite!' (Lk 10,23). Toda akvinec razlaga: 'Veliko večjo zaslugo ima tisti, ki veruje, ne da bi videl, kakor tisti, ki vidi in veruje' (In Ioann. XX lectio VI §2566').

Primer apostola Tomaža je za nas pomemben vsaj iz treh razlogov: prvič, ker nas tolaži v naših negotovostih; drugič, ker nam kaže, da more vsak dvom onkraj vseh negotovosti voditi k luči; in končno, ker nam Jezusove besede, izrečene Tomažu, kličejo v spomin pravi smisel zrele vere in nas spodbujajo, da ne glede na težave hodimo naprej po poti zvestobe do Jezusa.

Tudi današnje drugo berilo govori o veri; piše sveti Peter, poln duhovnega navdušenja, ko novokrščenim kaže na razloge njihovega upanja in veselja: 'V tem se veselite', in dodaja: 'Čeprav ga niste videli, ga ljubite. Čeprav ga še ne vidite, verujete vanj in se veselite v neizrekljivem in veličastnem veselju, ko dosegate namen svoje vere: odrešenje duš' (1Pt 1,6.8-9). Vse je v povednem naklonu, ker gre za novo resničnost, ki jo je porodilo Kristusovo vstajenje, resničnost, ki je dostopna veri. 'To je Gospod naredil', pravi psalm (118,23) – čudovito je v naših očeh, očeh vere.

Vsako leto, ko obhajamo veliko noč, podoživljamo izkušnjo prvih Jezusovih učencev, izkušnjo srečanja z Njim, ki je vstal. Evangelij po Janezu pripoveduje, da so ga videli, ko se je prikazal med njimi v dvorani zadnje večerje, zvečer na dan vstajenja, 'prvega v tednu' in nato 'čez osem dni' (prim Jn 20,19.26). Ta dan, ki so ga potem poimenovali 'Gospodov dan', je dan zborovanja krščanske skupnosti, ki se zbere k svojemu lastnemu obredu, torej k evharistiji, ki je nov obred ter se že od vsega začetka razlikuje od sobotnega judovskega obreda. Dejansko je obhajanje Gospodovega dne močan dokaz Kristusovega vstajenja, saj je lahko samo tako nenavaden in pretresljiv dogodek pripravil kristjane do tega, da so začeli z obredom, ki je drugačen od tistega na hebrejsko soboto.

Kakor takrat, tako tudi danes, krščanski obred ni samo praznovanje preteklih dogodkov, še manj posebna notranja mistična izkušnja, temveč je predvsem srečanje z vstalim Gospodom, ki živi v Božji razsežnosti, onkraj časa in prostora, a kljub temu postane navzoč v skupnosti, nam govori po Svetem pismu in lomi za nas kruh večnega življenja. Po teh znamenjih mi živimo to, kar so izkusili učenci, torej dejstvo, da so videli Jezusa, a ga istočasno niso prepoznali, da so se dotikali njegovega telesa, resničnega telesa, čeprav osvobojenega zemeljskih vezi.

Zelo pomenljivo je to, kar navaja evangelij, da je Jezus med svojimi prikazovanji apostolom zbranim v dvorani zadnje večerje večkrat ponovil pozdrav 'Mir vam bodi!' (Jn 20,19.21.26). Tradicionalni pozdrav, s katerim se zaželi mir 'shalom', postane tukaj nekaj novega. Postane dar tistega miru, ki ga lahko samo Jezus da, saj je sad njegove korenite zmage nad zlom. 'Mir', ki ga Jezus ponuja svojim prijateljem, je sad Božje ljubezni, ki ga je pripeljala do smrti na križu, do prelitja svoje krvi, kot ponižnega in krotkega Jagnjeta,'polnega milosti in resnice' (Jn 1,14). Sedaj je jasno, zakaj je sveti Janez Pavel II. hotel imenovati to prvo nedeljo po veliki noči, nedeljo Božjega usmiljenja in to s točno določeno podobo Kristusove prebodene strani, iz katere prihajata kri in voda, kakor to pričuje apostol Janez, ki je to videl (prim Jn 19,34-37). Jezus je vstal in od Njega živega izvirata velikonočna zakramenta krst in evharistija. Kdor k njima pristopi z vero, prejme dar večnega življenja.

Dragi bratje in sestre, sprejmimo dar miru, ki nam ga ponuja vstali Jezus ter pustimo, da nam napolni srce s svojim usmiljenjem! Na ta način, torej z močjo Svetega Duha, Duha, ki je Kristusa obudil od mrtvih, bomo lahko tudi mi prinašali drugim te velikonočne darove. Sveta Marija, Mati usmiljenja naj jih izprosi za nas.