Božja beseda za soboto, 27. januarja 2029
Sobota 3. tedna med letom (leto I)
»Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: 'Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?'« (Mr 4,41)Berilo
Abraham pričakuje Božje kraljestvo
Berilo iz pisma Hebrejcem (Heb 11,1-2.8-19)
Bratje, vera je trdno prepričanje o tem, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Po njej so namreč stari dosegli hvalo. Po veri je bil poslušen Abraham, ko je bil poklican, naj gre v deželo, ki naj bi jo prejel v delež; in odšel je, ne vedoč, kam gre. Po veri se je naselil v obljubljeni deželi kakor v tujini ter se z Izakom in Jakobom, ki sta bila z njim deležna iste obljube, nastanil v šotorih. Kajti pričakoval je mesta s trdnimi temelji, katerega graditelj in stvaritelj je Bog.
Po veri je tudi Sara dobila moč, da je vkljub starosti spočela, ker je verovala, da je zvest, kateri je bil to obljubil. Zato je tudi bilo od enega, in to od omrtvelega, toliko potomcev, kakor je zvezd na nebu in kakor je brezštevilnega peska ob kraju morja. V veri so vsi ti pomrli, ne da bi bili dosegli obljube; toda od daleč so jih gledali ter so pozdravljali in priznavali, da so tujci ter priseljenci na zemlji. Kateri namreč tako govorijo, razodevajo, da iščejo domovino. In ko bi bili mislili na tisto, iz katere so prišli, bi bili imeli priliko, se vrniti. Tako pa hrepenijo po boljši, to je po nebeški. Zato se Bog ne sramuje imenovati se njihov Bog; zakaj mesto jim je pripravil.
Po veri je Abraham, ko je bil skušan, v dar prinesel Izaka; in hotel je edinorojenca darovati on, ki je bil prejel obljube in ki mu je bilo rečeno: »Po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo.« Pomislil je namreč, da more Bog tudi od mrtvih obujati. Zato ga je tudi prejel kot podobo.
Spev z odpevom
Evangelij
Aleluja
Aleluja. Gospod, odpri nam srce, da bomo pazili na besede tvojega Sina. Aleluja.
Kristus ima oblast nad vso naravo
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 4,35-41)
Ko se je tisti dan zvečerilo, je rekel Jezus svojim učencem: »Prepeljimo se na drugo stran.« Pustili so množico ter ga odpeljali s seboj v čolnu, kakor je bil; in še drugi čolni so bili z njim. In nastal je silen vihar, in valovi so pljuskali v čoln, tako da je čoln že zalivalo. On pa je bil na krmi in je na vzglavnici spal. Zbudijo ga ter mu rečejo: »Učenik, ti ni mar, da se potapljamo?« In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: »Utihni, umiri se!« In veter je ponehal in nastala je velika tišina. Rekel jim je: »Kaj ste tako boječi? Kako da še nimate vere?« In prevzel jih je velik strah in so govorili med seboj: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna veter in morje?«