Božja beseda za nedeljo, 26. marca 3893

4. postna nedelja (Laetare) (leto B)

»Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,17)

Nazaj Koledar Naprej

1. berilo

Bog razodeva svojo jezo in usmiljenje

Berilo iz 2. kroniške knjige (2 Krn 36,14-16.19-23)

Tiste dni so vsi vodilni duhovniki in ljudstvo kopičili nezvestobo, posnemali vse gnusobe narodov in oskrunili Gospodovo hišo, ki si jo je dal posvetiti v Jeruzalemu. Gospod, Bog njihovih očetov, jim je po svojih poslancih spet in spet pošiljal opomine, ker se mu je smililo njegovo ljudstvo in njegovo prebivališče. Toda zasmehovali so Božje poslance, zaničevali njegove opomine in zasramovali njegove preroke, dokler ni Gospodov srd na ta narod tako vzkípel, da ni bilo več ozdravljenja. Kaldejci so zažgali Božjo hišo, podrli jeruzalemsko obzidje in požgali z ognjem vse palače v njem, da so pokončali vso dragoceno opremo v njih. Kar jih je ušlo meču, so odpeljali v ujetništvo v Babilon. Bili so sužnji kralju in njegovim sinovom do začetka perzijskega kraljestva, da se je izpolníla Gospodova beseda v Jeremijevih ustih: Dokler dežela ni zadostila za svoje sobote, je morala vse dni, ko je bila opustošena, počivati, dokler se ni dopolnílo sedemdeset let. V prvem letu perzijskega kralja Kira je Gospod – da se je izpolnila Gospodova beseda v Jeremijevih ustih – obúdil duha perzijskega kralja Kira, da je razglásil po vsem svojem kraljestvu in tudi pisno naznanil: »Tako govori perzijski kralj Kir: ›Vsa kraljestva na zemlji mi je dal Gospod, Bog nebes, in mi naróčil, naj mu sezidam hišo v Jeruzalemu, ki je v Judeji. Kdor med vami je iz vsega njegovega ljudstva, naj bo z njim Gospod, njegov Bog, in naj odide.‹«

Psalm 137

Odpev: »Gorje mi, če se te ne bom spominjal.«

Ps 137,1-2.3.4-5.6

Ob babilonskih rekah smo sedeli in jokali,

ko smo se spominjali Siona.

Na vrbe sredi tuje dežele

smo obesili svoje citre.

Odpev: »Gorje mi, če se te ne bom spominjal.«

Kajti tam so zahtevali od nas, da pojemo,

tisti, ki so nas odvedli v sužnost.

Naši mučitelji so zahtevali od nas veselo rajanje:

»Zapójte nam katero sionskih pesmi!«

Odpev: »Gorje mi, če se te ne bom spominjal.«

Kako bi mogli peti Gospodovo pesem,

ko smo na tuji zemlji?

Če pozabim tebe, Jeruzalem,

naj se posuši moja desnica.

Odpev: »Gorje mi, če se te ne bom spominjal.«

Jezik naj se mi prilepi k nebu,

če se te ne bom spominjal,

če ne bom postavil Jeruzalema

nad vse svoje veselje.

Odpev: »Gorje mi, če se te ne bom spominjal.«

2. berilo

Mrtvi smo bili zaradi grehov, a rešeni smo z milostjo

Berilo iz pisma apostola Pavla Efežanom (Ef 2,4-10)

Bratje in sestre, Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom ožívil – po milosti ste bili namreč rešeni – in z njim nas je obúdil in nas posádil v nebesa v Kristusu Jezusu, da bi v prihajajočih vekih pokazal v svoji dobrosrčnosti do nas v Kristusu Jezusu čezmerno bogastvo svoje milosti. Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli.

Evangelij

Jn 3,16

Vrstica pred evangelijem

Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina. Vsak, kdor vanj veruje, bo imel večno življenje.

Bog je poslal svojega Sina, da bi svet odrešil

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 3,14-21)

Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temò kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.«

4. postna nedelja (Laetare)

Avdio posnetek dnevne Božje besede

Poslušajte kot podkast.

Papežev molitveni namen za junij 2026

ZA VREDNOTE ŠPORTA

Molimo, da bi šport bil orodje miru, srečanja in dialoga med narodi in kulturami, in da bi vsi spodbujali vrednote, spoštovanje, solidarnost in osebno rast.

Papeževi molitveni nameni

Svetnik za vsak dan
Sv. Evgenija
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Poslušajte kot podkast.

4. postna nedelja (Laetare)
(10.3.2024 ob 10^h, dolžina: 15:01)

Radio Ognjišče vsako nedeljo prenaša sv. mašo iz ene izmed slovenskih župnij.

Druge homilije za ta dan »
Vse homilije »

Komentar cerkvenih očetov

Sveti Avguštin razlaga takole: »Zdravnik, kolikor je to od njega odvisno, pride, da ozdravi bolnika. Če kdo ne upošteva zdravnikovih navodil, si sam škodi. Zveličar je prišel na svet... Če ne želiš, da te reši, boš sodil samega sebe«. Sveti Andrej Kretski pravi: »Kako čudovito je imeti križ! Kdor ga ima, ima zaklad!« K temu sv. Avguštin dodaja: »Da bomo ozdravljeni od greha, glejmo na križanega Kristusa.« Sv. Maksim Torinski to podrobneje razloži: »Vedno glejmo na

…

Kdo so cerkveni očetje?

Misli Benedikta XVI.

Na naši poti proti veliki noči smo prišli do 4. postne nedelje. Ta pot z Jezusom vodi skozi 'puščavo', torej skozi čas, v katerem bolj prisluhnemo Božjemu glasu in razkrinkamo skušnjave, ki nas v nas nagovarjajo. Na obzorju te puščave se izrisuje križ. Jezus ve, da je to višek njegovega poslanstva. Dejansko je Kristusov križ višek ljubezni, ki nam podarja zveličanje. To pravi On sam v današnjem evangeliju: 'In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen

…

Na naši poti proti veliki noči smo prišli do 4. postne nedelje. Ta pot z Jezusom vodi skozi 'puščavo', torej skozi čas, v katerem bolj prisluhnemo Božjemu glasu in razkrinkamo skušnjave, ki nas v nas nagovarjajo. Na obzorju te puščave se izrisuje križ. Jezus ve, da je to višek njegovega poslanstva. Dejansko je Kristusov križ višek ljubezni, ki nam podarja zveličanje. To pravi On sam v današnjem evangeliju: 'In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje vanj, imel večno življenje' (Jn 3,14-15). Navezuje se na dogodek med izhodom iz Egipta, ko so Hebrejce napadle strupene kače in so številni umrli. Tedaj je Bog zapovedal Mojzesu, naj napravi bronasto kačo in jo posadi na drog. Kogar je kača pičila in se je ozrl na bronasto kačo, je bil ozdravljen. Tudi Jezus bo povzdignjen na križ, da bo vsak, ki bo v smrtni nevarnosti zaradi greha in se bo z vero obrnil Nanj, ki je umrl za nas, rešen. Sveti Janez piše: 'Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak, da bi se svet po njem rešil' (Jn 3,17).

Sveti Avguštin razlaga takole: 'Zdravnik, kolikor je to od njega odvisno, pride, da ozdravi bolnika. Če kdo ne upošteva zdravnikovih navodil, si sam škodi. Zveličar je prišel na svet... Če ne želiš, da te reši, boš sodil samega sebe' (O Janezovem evangeliju, 12, 12: PL 35, 1190). Če je torej brezmejna, usmiljena ljubezen Boga, ki je šel tako daleč, da je dal svojega edinega Sina v odkupnino za naše življenje, je velika tudi naša odgovornost. Vsak mora namreč priznati, da je bolan, če hoče biti ozdravljen. Vsak se mora spovedati svojega greha, da bo lahko Božje odpuščanje, že podarjeno na križu, imelo učinek v njegovem srcu in na njegovo življenje. Spet piše sv. Avguštin: 'Bog obsoja tvoje grehe in če jih obsodiš tudi ti, se pridružiš Bogu... Ko ti postane žal za to, kar si storil, tedaj se začenjajo tvoja dobra dela, saj si obsodil tvoja slaba dejanja. Dobra dela se začnejo s priznanjem slabih dejanj' (ibid., 13: PL 35, 1190). Včasih pa ima človek raje temo kakor svetlobo, ker je preveč prilepljen na svoje grehe. Vendar samo, če se odpre svetlobi in se iskreno spove svojih grehov Bogu, ponovno najde resničen mir in veselje. Pomembno je torej redno iti k zakramentu spovedi, še posebej med postnim časom, da prejmemo Gospodovo odpuščanje in pospešimo našo pot spreobrnjenja.

Križ predstavlja najvišje in popolno dejanje Jezusove ljubezni, saj On s tem daje življenje za svoje prijatelje. 'In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje vanj, imel večno življenje' (Jn 3,14-15). Kot kazen za njihove grehe so kače pikale Izraelsko ljudstvo, ki je slabelo v puščavi, in vsak kdor se je ozrl na simbol, ki ga je povzdignil Mojzes, je bil rešen smrti. Ta simbol je predpodoba križa, ki je enkrat za vselej napravil konec grehu in smrti. Jasno vidimo, da se človek ne more sam rešiti posledic lastnega greha. Samo Bog ga lahko reši njegove moralne in fizične sužnosti. Jezusova smrt, napovedana v Spevu o Božjem služabniku, je smrt, ki postane luč za ljudstva. Je smrt, ki skupaj z bogoslužjem zadoščevanja prinaša spravo. Je smrt, ki nakazuje konec smrti. Od takrat je križ znamenje upanja, prapor Jezusove zmage, kajti: 'Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje' (Jn 3,16).

V nadaljevanju pogovora z Nikodemom Jezus poglobi zveličavni pomen križa. Vedno bolj jasno namreč razodeva, da je ta v neizmerni Božji ljubezni ter v darovanju edinorojenega Sina: ''Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina (Jn 3,16). To je eden bistvenih stavkov evangelija. Subjekt je Bog Oče, izvir stvariteljske in odrešilne skrivnosti. Glagola 'ljubiti' in'dati' nakazujeta odločilno in dokončno dejanje, ki izraža radikalnost, s katero se je Bog v svoji ljubezni približal človeku vse do popolnega darovanja. S tem je prestopil prag naše osamljenosti, se spustil v prepad naše skrajne zapuščenosti ter šel skozi vrata smrti. Predmet in naslovnik te božanske ljubezni je svet, torej človeštvo. Ta stavek nam popolnoma izbriše zamisel o oddaljenem Bogu, ki mu je neznana človekova pot in nam razodene njegovo resnično obličje. Iz ljubezni nam je podaril svojega Sina, da bi postal Bog blizu in bi mi mogli čutiti njegovo navzočnost. Prišel nam je naproti ter nam prinesel svojo ljubezen, da bi le-ta poživljala vse naše življenje. Kajti Sin človekov ni prišel na svet, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal življenje. Bog se ne vede oblastno, temveč neizmerno ljubi. Svoje vsemogočnosti ne kaže preko kaznovanja temveč preko usmiljenja in odpuščanja. Razumeti vse to, pomeni vstopiti v zveličavno skrivnost. Jezus namreč ni prišel obsodit, temveč rešit. Z darovanjem na križu razodeva ljubeče obličje Boga. Po veri v brezmejno ljubezen, ki nam je bila podarjena v Jezusu Kristusu, vemo, da je še tako majhna moč ljubezni močnejša od največje rušilne moči in da lahko spreminja svet. In ravno po tej isti veri imamo 'zanesljivo upanje' v večno življenje ter v vstajenje mesa.«

V uvodu v okrožnico Bog je ljubezen, je sveti oče zapisal: 'Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem' (1 Jn 4,16). Te besede Prvega Janezovega pisma izredno jasno izražajo bistvo krščanske vere: krščansko podobo Boga pa tudi podobo človeka in njegove poti, ki iz tega izhajata. Hkrati nam Janez v isti vrstici predstavi obrazec krščanske eksistence: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo« (prim. 4,16).

Mi smo verovali v Božjo ljubezen. Tako more kristjan izraziti temeljno odločitev svojega življenja. Na začetku kristjanovega bitja ni neka etična odločitev ali velika ideja, ampak srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje in s tem odločilno smer. V svojem evangeliju je apostol Janez ta dogodek izrazil s temile besedami: 'Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje' (Jn 3,16).