Božja beseda za četrtek, 24. maja 2085

Praznujemo Gospodov vnebohod, ki se je zgodil štirideset dni po veliki noči. Zrimo Jezusovo skrivnost, medtem ko zapušča naš zemeljski prostor in vstopa v polnost Božje slave in nosi s seboj našo človeškost. Naša človeškost prvič vstopi v nebo.

Lukov evangelij nam predstavi odziv učencev pred Gospodom, ki se je »ločil od njih in je bil vzet v nebo.« V njih ni bilo bolečini in zbeganosti, temveč so se »mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem.«

Praznujemo Gospodov vnebohod, ki se je zgodil štirideset dni po veliki noči. Zrimo Jezusovo skrivnost, medtem ko zapušča naš zemeljski prostor in vstopa v polnost Božje slave in nosi s seboj našo človeškost. Naša človeškost prvič vstopi v nebo.

Lukov evangelij nam predstavi odziv učencev pred Gospodom, ki se je »ločil od njih in je bil vzet v nebo.« V njih ni bilo bolečini in zbeganosti, temveč so se »mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem.« To je vrnitev tistega, ki se več ne boji mesta, ki je zavrnilo Učitelja, ki je videlo Judovo izdajstvo, Petrovo zatajitev, razkropitev učencev in nasilje oblasti, ki se je čutilo ogroženo.

Od tistega dne so apostoli in vsak Kristusov učenec lahko bivali v Jeruzalemu in v vseh mestih sveta, tudi v tistih, ki so jih najbolj pretresala krivičnost in nasilje, saj je nad vsakim mestom sveta isto nebo in vsak prebivalec lahko z upanjem povzdigne pogled proti njemu. Jezus je s svojim resničnim telesom v nebesih. To je naše upanje. Naše upanje je tako trdno, ko gledamo v nebo. V tem nebu prebiva tisti Bog, ki se je razodel tako bližnjega nam, da je prevzel obličje človeka, Jezusa iz Nazareta. On ostane za vedno Bog z nami (Emanuel) in nas ne pušča samih! Lahko gledamo v višavo, da prepoznamo pred seboj svojo prihodnost. V vnebohodu Jezusa, Vstalega Križanega, je obljuba naše soudeleženosti pri polnosti življenja pri Bogu.

Preden se je ločil od svojih prijateljev, jim je Jezus, nanašajoč se na dogodek svoje smrt in vstajenja, rekel: »Vi ste priče teh reči« (v. 48). In dejansko so potem, ko so videli svojega Gospoda iti v nebo, so se učenci vrnili v mesto kot priče, ki z veseljem oznanjajo vsem novo življenje, ki prihaja od Vstalega Križanega in »v njegovem imenu se bo oznanilo spreobrnjenje v odpuščanje grehov vsem narodom« (v. 47). To pa je pričevanje, ki naj bi ne samo z besedami temveč z vsakdanjim življenjem, vsako nedeljo prišlo iz naših cerkva in za ves teden vstopilo v domove, pisarne, šole, v prostore za srečanja ali zabavo, v bolnišnice, zapore, v domove za ostarele, v kraje kjer so migranti, v obrobja mest… To pričevanje moramo vsak teden prinašati, da je Kristus z nami, on, ki je šel v nebo je živ.

Jezus pa nam je zagotovil, da bomo v tem oznanilu ter v tem pričevanju »odeti v moč z višave« (v. 49), torej z močjo Svetega Duha. V tem je namreč skrivnost tega poslanstva, saj navzočnost vstalega Gospoda med nam, ki je dar Svetega Duha, še naprej odpira naš razum in naše srce za oznanilo njegove ljubezni ter njegovega usmiljenja tudi v najbolj neodzivnih predelih naših mest. Sveti Duh pa je tisti pravi tvorec raznovrstnih pričevanj, ki jih Cerkev in vsak krščeni dajejo svetu. Zaradi tega ne smemo nikoli zanemarjati trenutke zbranosti v molitvi za hvaljenje Boga in za prošnjo daru Svetega Duha. V tednu, ki nas vodi k prazniku binkošti, duhovno ostanimo skupaj z Devico Marijo v dvorani zadnje večerje, da sprejmemo Svetega Duha.

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 29. maj 2022
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes v Italiji ter v številnih drugih državah obhajajo Gospodov vnebohod, oziroma njegovo vrnitev k Očetu. Med bogoslužjem evangelij po Luku pripoveduje o zadnjem prikazanju Vstalega apostolom (prim. 24,46-53). Jezusovo zemeljsko življenje je dopolnjeno ravno z vnebohodom, ki ga izpovedujemo tudi v veroizpovedi: »Šel je v nebesa, sedi na desnici Očetovi«. Kakšen pomen ima ta dogodek, kako naj ga razumemo? Da bi odgovorili na to vprašanje, se zaustavimo pri dveh dejanjih, ki jih je napravil Jezus, preden je šel v nebesa. Predvsem je napovedal dar Duha in zatem je blagoslovil učence. Napoved dar Duha in zatem blagoslavlja.

Najprej je Jezus rekel svojim prijateljem: »Na vas pošiljam Njega, ki ga je Oče obljubil« (prim. v. 49). Govori o Svetem Duhu, Tolažniku, torej o Njem, ki jih bo spremljal, jih vodil, jih podpiral v poslanstvu, jih branil med duhovnimi boji. Iz tega razumemo zelo pomembno stvar, da Jezus ne zapušča učencev. Gre v nebesa, a ne pusti nas samih. Še več, ravno zaradi tega, ker gre k Očetu, zagotavlja izlitje Svetega Duha, svojega Duha. Ob drugi priložnosti je rekel: »Za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam« (Jn 16,7), torej Duh. Tudi v tem lahko vidimo Jezusovo ljubezen do nas, saj s svojo navzočnostjo noče omejevati naše svobode. S tem nam napravi prostor, ker resnična ljubezen vedno poraja bližino in ne zatira, je blizu, a ni posesivna. Še več, resnična ljubezen nas napravlja za protagoniste. Kristus takole zagotavlja: »Grem k očetu, vi pa boste odeti v moč z višave. Poslal vam bom svojega Duha in z Njegovo močjo boste nadaljevali moje delo na svetu!« (prim. Lk 24,49). S tem ko gre Jezus v nebesa, namesto da bi ostal ob nekaterih s svojim telesom, postane blizu vsem s svojim Duhom. Sveti Duh napravlja Jezusa navzočega v nas neglede na ovire časa in prostora ter nas tako napravlja za svoje priče v svetu.

Takoj zatem, in to je drugo dejanje, Kristus stegne roke in blagoslovi apostole (prim v. 50). To je duhovniško dejanje. Bog je vse od Aronovih časov zaupal duhovnikom nalogo, da blagoslavljajo ljudstvo (prim. 4Mz 6,26). Evangelij nam želi povedati, da je Jezus veliki duhovnik našega življenja. Jezus gre k Očetu, da bi posredoval v našo korist in da bi mu prestavil našo človeškost. Tako so in bodo vedno z Jezusovo človeškostjo pred Očetovimi očmi naša življenja, naša upanja, naše rane. Potemtakem ko izvršuje svoj »prehod« v nebesa, nam utira pot in gre, da nam pripravi prostor ter od tega trenutka posreduje za nas, da bi nas vedno Oče spremljal in blagoslavljal.

Dragi bratje in sestre, pomislimo danes na dar Svetega Duha, ki smo ga prejeli od Jezusa, da bi bili priče evangelija. Vprašajmo se, če to res smo in tudi, če smo sposobni ljubiti druge tako, da jih puščamo svobodne in jim napravljamo prostor. In še, znamo biti priprošnjiki za druge, oziroma, znamo moliti za njih in blagoslavljati njihova življenja? Ali pa se nasprotno poslužujemo drugih za svoje interese? Naučimo se sledečih stvari: priprošnjo molitev, posredovati za upanje in ob trpljenju sveta, prositi za mir. Blagoslavljajmo tudi s pogledom in besedami vse, ki jih vsak dan srečujemo.

Sedaj prosimo Marijo, ki je blagoslovljena med ženami, da polna Svetega Duha vedno prosi in posreduje za nas.

»'Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo?'(Apd 1,11). Odgovor na to vprašanje vsebuje temeljno resnico o življenju in človekovi usodi. Vprašanje vsebuje dve drži, ki sta povezani z dvema resničnostnima, v kateri je vpeto človekovo življenje; torej v zemeljsko in nebeško resničnost. Najprej zemeljska resničnost: 'Kaj stojite?'. Na vprašanje zakaj ste na zemlji, bi odgovorili, da smo na zemlji zato, ker nas je Stvarnik postavil sem kot krono svojega stvariteljskega dela. Vsemogočni Bog je v skladu z svojim

»'Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo?'(Apd 1,11). Odgovor na to vprašanje vsebuje temeljno resnico o življenju in človekovi usodi. Vprašanje vsebuje dve drži, ki sta povezani z dvema resničnostnima, v kateri je vpeto človekovo življenje; torej v zemeljsko in nebeško resničnost. Najprej zemeljska resničnost: 'Kaj stojite?'. Na vprašanje zakaj ste na zemlji, bi odgovorili, da smo na zemlji zato, ker nas je Stvarnik postavil sem kot krono svojega stvariteljskega dela. Vsemogočni Bog je v skladu z svojim neizrekljivim načrtom ljubezni, iz nič ustvaril vesolje. Potem, ko je to naredil, je v bivanje poklical človeka, ki ga je ustvaril po svoji podobi in sličnosti (prim. 1Mz 1,26-27). Dal mu je dostojanstvo Božjega sina in nesmrtnost. Toda vemo, da se je človek zgubil, zlorabil je dar svobode in Bogu rekel 'ne'. S tem je sebe obsodil na bivanje, v katerega vstopijo zlo, greh, trpljenje in smrt. Vemo pa tudi, da Bog ni obupal nad tem stanjem in je neposredno vstopil v človekovo zgodovino in ta je postala zgodovina zveličanja. Smo tukaj na zemlji, smo zakoreninjeni v njej, iz nje rastemo. Tukaj delamo dobro na obširnih področjih vsakodnevnega bivanja, tako na materialnem kakor tudi na duhovnem področju; v medsebojnih odnosih, v izgrajevanju človeške skupnosti ter v kulturi. Tukaj okušamo napor popotnikov na poti proti cilju na pogosto prekrižanih poteh, med obotavljanji, napetostmi, negotovostmi, pa tudi s trdno zavestjo, da bomo slej ko prej prispeli na cilj. Tu pa se pojavi razmišljanje: Torej samo to? Je zemlja, na kateri se nahajamo, naša končna usoda?

Ob tem pa je dobro preiti na drugi del vprašanja, ki se nahaja na prvi strani Apostolskih del: 'Kaj gledate v nebo?' Pred tem namreč beremo, da ko so apostoli skušali pritegniti pozornost Vstalega z vprašanjem o obnovitvi zemeljskega Izraelovega kraljestva, se je On 'vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom'. Oni pa so 'po njegovem odhodu strmeli v nebo' (Apd 1,9-10). Strmeli so torej v nebo, ker so s pogledom spremljali Jezusa Kristusa, križanega in vstalega, ki se je dvignil v višave. Ne vemo, če so se v tistem trenutku zavedali, da se je ravno pred njimi odpiralo čudovito in neskončno obzorje, končni cilj človekovega zemeljskega romanja. Morda so to šele razumeli razsvetljeni od Svetega Duha na binkoštni dan. Za nas je ta dogodek, ki se je zgodil pred dva tisoč leti, dokaj razumljiv. Poklicani smo, ostajajoč na zemlji, da strmimo v nebo in usmerimo pozornost, misel in srce v smeri neizrekljive Božje skrivnosti. Poklicani smo, da gledamo v smeri božjih resničnosti, h katerim je človek usmerjen vse od stvarjenja. Tam je dokončni smisel našega življenja.

Slišali pa smo tudi Jezusove besede: 'Toda prejeli boste moč Svetega Duha, ki bo prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta' (Apd 1,8). Te besede so in ostajajo izziv vsem tistim, ki pripadajo Kristusu in je to za njih v življenju najpomembnejše. Moramo biti priče Jezusa, ki živi v Cerkvi in v srcih ljudi. On nam je dal to poslanstvo. Na dan svojega vnebohoda je namreč rekel apostolom: 'Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!... Oni pa so šli in povsod oznanjali in Gospod je deloval z njimi ter besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala' (Mr 16,15.20).«

S Kristusom, ki je šel v nebo, je človeško bitje na nezaslišan in nov način vstopilo v Božjo bližino, s tem je človek za vedno dobil prostor v Bogu. Nebo, ta beseda ne označuje nekega kraja nad zvezdami, temveč nekaj bolj izvirnega in veličastnega. Označuje namreč Kristusa samega, Božjo osebo, ki v polnosti in za vedno sprejema človeštvo, Njega v katerem sta Bog in človek za vedno neločljivo združena. Nebo je torej to, da je človek v Bogu. Mi se toliko približujemo nebesom oziroma vstopamo v nebesa, kolikor se približamo Jezusu in vstopimo v občestvo z Njim. Zato nas današnji praznik Gospodovega Vnebohoda uvaja v globoko povezanost z umrlim in vstalim Jezusom, ki je nevidno navzoč v življenju vsakega od nas. Tako sedaj razumemo, da je evangelist Luka po Vnebohodu zapisal, da so se učenci vrnili v Jeruzalem»polni veselja«.

»Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). S temi besedami se je Jezus poslovil od apostolov, kakor je opisano na začetku Apostolskih del. Takoj zatem pa sveti pisatelj doda: »Po teh besedah se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom« (Apd 1,9). To je skrivnost Vnebohoda, ki ga danes slovesno obhajamo. Toda kaj nam hočeta sporočiti Sveto pismo in liturgija, ko pravita, da se je Jezus»vzdignil«? Smisel tega bomo razumeli, če bomo pozorno prisluhnili, ne samo temu tekstu ali Novi zavezi, temveč celotnemu Svetemu pismu. Izvor glagola»vzdigniti« je pravzaprav starozavezni in se nanaša na kraljevsko ustoličenje. Kristusov vnebohod torej naprej pomeni ustoličenje križanega in vstalega Sina človekovega v kraljevanje Boga nad svetom.

Je pa še globlji pomen, ki ni takoj zaznan. V apostolskih delih je naprej zapisano, da se je Jezus vzdignil (prim Apd 1,9), nato pa je dodano, da je »bil vzet v nebo«. Dogodek torej ni opisan, kot potovanje v višave, temveč kot delovanje Božje moči, ki uvede Jezusa v prostor Božje bližine. Navzočnost oblaka, ki je »zastrl njihov pogled« prikliče v spomin starodavno podobo starozavezne teologije, ter tako postavi pripoved Vnebohoda v zgodovino Boga z Izraelom, od oblaka na Sinaju, nad šotorom zaveze v puščavi, do svetlega oblaka na gori spremenjenja. Predstaviti Gospoda obdanega z oblakom izrazi z podobo isto, kar bi rekli z besedami: »sedeti na Božji desnici«. S Kristusom, ki je šel v nebo, je človeško bitje na nezaslišan in nov način vstopilo v Božjo bližino, s tem je človek za vedno dobil prostor v Bogu. Nebo, ta beseda ne označuje nekega kraja nad zvezdami, temveč nekaj bolj izvirnega in veličastnega. Označuje namreč Kristusa samega, Božjo osebo, ki v polnosti in za vedno sprejema človeštvo, Njega v katerem sta Bog in človek za vedno neločljivo združena. Nebo je torej to, da je človek v Bogu. Mi se toliko približujemo nebesom oziroma vstopamo v nebesa, kolikor se približamo Jezusu in vstopimo v občestvo z Njim. Zato nas današnji praznik Gospodovega Vnebohoda uvaja v globoko povezanost z umrlim in vstalim Jezusom, ki je nevidno navzoč v življenju vsakega od nas. Tako sedaj razumemo, da je evangelist Luka po Vnebohodu zapisal, da so se učenci vrnili v Jeruzalem»polni veselja«.