Božja beseda za četrtek, 24. maja 2063

V prvi knjigi sem poročal, Teófil, o vsem, kar je Jezus delal in učil do dne, ko je bil vzet v nebesa. Še prej je apostolom, ki si jih je bil izbral, dal naročila po Svetem Duhu. Po svojem trpljenju jim je z mnogimi znamenji dokazal, da živi: štirideset dni se jim je prikazoval in jim govoril o Božjem kraljestvu. Ko je bil z njimi pri jedi, jim je naročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo, »o kateri ste slišali od mene; zakaj Janez je krščeval z vodo, vi pa boste v nekaj dneh krščeni s Svetim Duhom«. Ko so bili zbrani, so ga vprašali: »Gospod, ali boš v tem času obnovil izraelsko kraljestvo?« Rekel jim je: »Ni vaša stvar, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti. Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.« Po teh besedah se je dvignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom. Ko so po njegovem odhódu strmeli v nebo, glej, sta stala pri njih dva moža v belih oblačilih, ki sta rekla: »Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.«

Bratje in sestre, jaz, jetnik v Gospodu, vas opominjam, da živite, kakor se spodobi za poklic, v katerega ste bili poklicani, v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. En Gospod, ena vera, en krst: en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh. Vsákomur izmed nas pa je bila dana milost po meri Kristusovega daru. Zato je rečeno: »Povzpel se je na višavo, ujete pêljal ujétnike, dal je darove ljudem.« Kaj pa pomeni beseda ›Povzpel se je,‹ če ne to, da se je prej spústil v nižine zemlje? On, ki se je spustil, je isti, ki se je dvignil čez vsa nebesa, da bi napólnil vse. In on je dal, da so nekateri apostoli, drugi preroki, spet drugi oznanjevalci evangelija, spet drugi pastirji in učitelji, da se sveti usposobijo za delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa, dokler vsi ne pridemo do edinosti vere in do spoznanja Božjega Sina, do popolnega človeka, do svoje polne doraslosti v Kristusu.

Tisti čas se je Jezus prikazal enajsterim in jim rekel: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu. Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen. Tiste, ki bodo verovali, pa bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali hude duhove, govorili nove jezike, kače dvigali s tal, in če kaj strupenega izpijejo, jim ne bo škodovalo; na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.«

Gospod Jezus je bil vzet v nebo, potem ko je z njimi govoril, in je sédel na Božjo desnico. Oni pa so šli in učili povsod; Gospod je delal z njimi in besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala.

Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, obdana s soncem, in pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd. Nato se je na nebu prikazalo drugo znamenje: glej, velik zmaj, rdeč kot ogenj. V nebesih je nastala vojska: Mihael in njegovi angeli so se vojskovali zoper zmaja; tudi zmaj se je vojskoval in njegovi angeli, a niso zmogli in tudi ni bilo v nebesih več mesta zanje. In pahnjen je bil veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje hudič in satan, ki zapeljuje ves svet; pahnjen je bil na zemljo in njegovi angeli so bili pahnjeni z njim.

Slišal sem močan glas v nebesih, ki je govoril: »Zdaj se je uresničilo odrešenje, moč in kraljevanje našega Boga in oblast njegovega Kristusa, kajti pahnjen je bil tožnik naših bratov, ki jih je tožil pred našim Bogom noč in dan. Oni so ga premagali z Jagnjetovo krvjo in z besedo svojega pričevanja in niso ljubili svojega življenja do smrti. Zato se radujte, nebesa, in vi, ki prebivate v njih.« In razsrdil se je zmaj nad ženo in se je šel vojskovat z drugimi iz njenega rodu, ki izpolnjujejo Božje zapovedi in imajo pričevanje Jezusovo.

Bratje in sestre, ko je nastopíla polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinóvljenje. Ker pa ste sinôvi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: »Aba, Oče!« Potemtakem nisi več suženj, temveč sin, če pa si sin, si tudi dedič po Bogu.

V galilejski Kani je bila svatba in Jezusova mati je bila tam. Povabljeni pa so bili na svatbo tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« Jezus ji odgovori: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite!« Stalo pa je tam po šegi judovskega očiščevanja šest kamnitih vrčev, ki so držali po dve ali tri mere. Jezus je rekel strežnikom: »Napolnite vrče z vodo.« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini.« In nesli so. Ko pa je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je, – strežniki, ki so vodo zajeli, pa so vedeli – je poklical ženina in mu rekel: »Vsak človek daje najprej dobro vino, in ko se napijejo, tedaj slabše. Ti si pa dobro vino do zdaj prihranil.« Tako je v galilejski Kani storil Jezus prvi čudež in razodel svoje veličastvo – in njegovi učenci so verovali vanj.