Božja beseda za petek, 24. januarja 2031

Bratje, naš veliki duhovnik je dobil toliko odličnejšo službo, kolikor je tudi srednik boljše zaveze, ki je pač postavljena na boljših obljubah. Zakaj, če bi bila ona prva brez pomanjkljivosti, bi se ne iskalo mesto drugi. Graja jih namreč, ko pravi: »Glejte, prišli bodo dnevi, govori Gospod, in z Izraelovo in Judovo hišo bom sklenil novo zavezo; ne take, kakor je bila zaveza, ki sem jo sklenil z njih očeti tisti dan, ko sem jih prijel za roko, da bi jih popeljal iz egiptovske dežele; ker sami niso ostali v moji zavezi, sem jih tudi jaz vnemar pustil, govori Gospod.

To je zaveza, ki jo bom z Izraelovo hišo sklenil po tistih dneh, govori Gospod: Dal bom svoje postave v njih misli ter jih zapisal v njih srca; jaz bom njih Bog in oni bodo moje ljudstvo. Nihče ne bo učil svojega rojaka in nihče svojega brata: ›Spoznaj Gospoda‹; zakaj vsi me bodo poznali, od majhnega med njimi do velikega. Milosten bom njih krivicam in njih grehov se ne bom več spominjal.« S tem, da je rekel »novo«, je prejšnjo označil za staro. Kar pa se stara in postaja zastarelo, se bliža koncu.

Odpev: »Usmiljenje in zvestoba se srečujeta.«

Gospod, pokaži nam svoje usmiljenje

in daj nam svoje rešenje!

Blizu je rešitev tem, ki se ga bojijo

in slava bo prebivala v naši deželi.

Odpev: »Usmiljenje in zvestoba se srečujeta.«

Usmiljenje in zvestoba se bosta srečala,

pravičnost in mir se poljubila;

zvestoba bo pognala iz zemlje,

pravičnost se sklonila z nebes.

Odpev: »Usmiljenje in zvestoba se srečujeta.«

Gospod bo dal blagoslov

in naša dežela bo obrodila svoj sad.

Pravičnost bo hodila pred njim

in zveličanje po sledi njegovih korakov.

Odpev: »Usmiljenje in zvestoba se srečujeta.«

Tisti čas je šel Jezus na goro ter poklical k sebi, katere je sam hotel, in so prišli k njemu. Postavil jih je dvanajst, da bi bili z njim in bi jih pošiljal pridigovat in bi imeli oblast izganjati hude duhove. Postavil je torej dvanajstere: Simona, ki mu je dodal ime Peter, Jakoba, Zebedejevega sina, in Jakobovega brata Janeza, katerima je dodal ime Boanerges, to je sinova groma, Andreja, Filipa, Bartolomeja, Mateja, Tomaža, Jakoba, Alfejevega sina, Tadeja, Simona Kananejca in Juda Iškariota, ki ga je tudi izdal.

Bratje in sestre, meni, najmanjšemu izmed vseh svetih, je bila dana ta milost, da bi poganom oznanil nedoumljivo Kristusovo bogastvo in vsem pojasnil, kakšen je načrt skrivnosti, od vekov skrite v Bogu, ki je vse ustvaril, da bi se vladarstvom in oblastem v nebesih po Cerkvi zdaj oznanila mnogovrstna Božja modrost, po večnem sklepu, ki ga je izpeljal v Jezusu Kristusu, našem Gospodu, v katerem imamo srčnost in zaupljiv pristop po veri vanj

Odpev: »Gospodove milosti bom na veke opeval.«

Gospodove milosti bom na veke opeval,

vsem rodovom bom oznanjal tvojo zvestobo.

Rekel sem namreč: »Milost ima večne temelje.«

Z nebes si utrdil svojo zvestobo.

Odpev: »Gospodove milosti bom na veke opeval.«

»Zavezo sem sklenil s svojim izvoljencem,

prisegel sem Davidu, svojemu služabniku:

Na veke utrdim tvoj zarod,

za vse rodove utemeljim tvoj prestol.«

Odpev: »Gospodove milosti bom na veke opeval.«

Našel sem Davida, svojega služabnika,

s svojim svetim oljem sem ga mazilil,

da bi bila vedno z njim moja roka

in ga krepila moja rama.

Odpev: »Gospodove milosti bom na veke opeval.«

Moja zvestoba in moja milost bosta z njim,

v mojem imenu bo zrasla njegova moč;

on me bo klical: Moj oče si ti,

moj Bog in skala mojega zveličanja.

Odpev: »Gospodove milosti bom na veke opeval.«

Tisti čas je Jezus govoril: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, ovce pusti in zbeži – in volk jih pograbi in razkropi –, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce. Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati; poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.