Božja beseda za sredo, 24. januarja 2029

Vsak duhovnik dan na dan opravlja službo ter daruje po večkrat iste daritve, ki nikoli ne morejo odvzeti grehov. Kristus pa je opravil za grehe eno daritev ter za vekomaj sedel na Božjo desnico in odtlej čaka, da bodo položeni njegovi sovražniki za podnožje njegovih nog. Z eno daritvijo je za vedno storil popolne tiste, ki se posvečujejo.

Spričuje pa nam to tudi Sveti Duh; potem namreč, ko je rekel: »To je zaveza, ki jo bom sklenil z njimi po tistih dneh, govori Gospod: Dal bom svoje postave v njih srca in zapisal jih bom v njih misli, njih pregreh ter njih krivic se ne bom več spominjal.« Kjer pa so pregrehe odpuščene, ni več daritve za grehe.

Odpev: »Ti si duhovnik vekomaj.«

Gospod je rekel mojemu Gospodu:

»Sedi na mojo desnico,

dokler ne položim tvojih sovražnikov

za podnožje tvojih nog!«

Odpev: »Ti si duhovnik vekomaj.«

Žezlo tvoje mogočnosti

raztegne Gospod s Siona:

»Gospoduj, gospoduj

sredi svojih sovražnikov!

Odpev: »Ti si duhovnik vekomaj.«

Tvoje je gospostvo

ob dnevu tvojega rojstva v svetem sijaju:

rodil sem te kakor roso

pred zgodnjo danico.«

Odpev: »Ti si duhovnik vekomaj.«

Gospod je prisegel

in se ne bo kesal:

»Ti si duhovnik vekomaj

po Melkizedekovem redu.«

Odpev: »Ti si duhovnik vekomaj.«

Tisti čas je Jezus spet začel učiti ob morju. Pri njem se je zbrala zelo velika množica, tako da je moral stopiti v čoln in sedeti na morju, vsa množica pa je bila kraj morja na suhem.

Učil jih je mnogo reči v prilikah ter jim v svojem nauku govoril: »Poslušajte! Glejte, sejavec je šel sejat. Ko je sejal, je padlo nekaj semena poleg pota in priletele so ptice ter ga pozobale. Drugo je padlo na kamnito zemljo, kjer ni imelo veliko prsti; hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje; ko je pa vzšlo sonce, je uvenelo in, ker ni imelo korenine, je usahnilo. Drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo in ga zadušilo, da ni obrodilo sadu. Drugo je padlo na dobro zemljo, se razraslo in razvilo ter rodilo in doneslo trideseteren in šestdeseteren in stoteren sad.« Nato je rekel: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša.«

Ko je bil na samem, so ga tisti, ki so bili okrog njega z dvanajsterimi, za priliko vpraševali. Govoril jim je: »Vam je dana skrivnost Božjega kraljestva, onim zunaj pa se daje v prilikah, da z očmi gledajo, pa ne vidijo, in z ušesi poslušajo, pa ne razumejo, da bi se ne spreobrnili in bi jim ne bilo odpuščeno.« Nato jim reče: »Te prilike ne razumete? In kako boste razumeli vse prilike?

Sejavec seje besedo. Ti, pri katerih je beseda vsejana poleg pota, so tisti, pri katerih se beseda seje, a ko jo slišijo, takoj pride satan in vzame vanje vsejano besedo. Ti, pri katerih je seme vsejano na kamnita tla, so tisti, ki besedo, ko jo slišijo, takoj z veseljem sprejmejo, a nimajo v sebi korenine, ampak so nestanovitni; ko pa potem zaradi besede nastane stiska ali preganjanje, se takoj pohujšajo. Zopet drugi so ti, pri katerih je seme vsejano med trnje: to so tisti, ki so besedo slišali, pa se jim prikradejo svetne skrbi in zapeljivost bogastva in želje po drugih rečeh ter besedo zadušijo, da ostane brez sadu. In ti, ki so seme sprejeli v dobro zemljo, so tisti, ki besedo slišijo in sprejmejo ter obrodijo trideseteren in šestdeseteren in stoteren sad.«

Bratje in sestre, meni, najmanjšemu izmed vseh svetih, je bila dana ta milost, da bi poganom oznanil nedoumljivo Kristusovo bogastvo in vsem pojasnil, kakšen je načrt skrivnosti, od vekov skrite v Bogu, ki je vse ustvaril, da bi se vladarstvom in oblastem v nebesih po Cerkvi zdaj oznanila mnogovrstna Božja modrost, po večnem sklepu, ki ga je izpeljal v Jezusu Kristusu, našem Gospodu, v katerem imamo srčnost in zaupljiv pristop po veri vanj

Odpev: »Gospodove milosti bom na veke opeval.«

Gospodove milosti bom na veke opeval,

vsem rodovom bom oznanjal tvojo zvestobo.

Rekel sem namreč: »Milost ima večne temelje.«

Z nebes si utrdil svojo zvestobo.

Odpev: »Gospodove milosti bom na veke opeval.«

»Zavezo sem sklenil s svojim izvoljencem,

prisegel sem Davidu, svojemu služabniku:

Na veke utrdim tvoj zarod,

za vse rodove utemeljim tvoj prestol.«

Odpev: »Gospodove milosti bom na veke opeval.«

Našel sem Davida, svojega služabnika,

s svojim svetim oljem sem ga mazilil,

da bi bila vedno z njim moja roka

in ga krepila moja rama.

Odpev: »Gospodove milosti bom na veke opeval.«

Moja zvestoba in moja milost bosta z njim,

v mojem imenu bo zrasla njegova moč;

on me bo klical: Moj oče si ti,

moj Bog in skala mojega zveličanja.

Odpev: »Gospodove milosti bom na veke opeval.«

Tisti čas je Jezus govoril: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, ovce pusti in zbeži – in volk jih pograbi in razkropi –, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce. Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati; poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.