Božja beseda za ponedeljek, 23. marca 2026
Teden družine (19.-25. marec)
Ponedeljek 5. postnega tedna
»Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« (Jn 8,7)Berilo
Klic nedolžno obsojene k Bogu
Berilo iz preroka Danijela (DanD 13,1-9.15-17.19-30.33-62)
Tiste dni je v Babilonu prebival mož Joakim. Vzel si je za ženo Helkijevo hčer Suzano; bila je silno lepa in se je bala Gospoda. Tudi njeni starši so bili pravični in so vzgojili svojo hčer po Mojzesovi postavi. Joakim je bil silno bogat. Imel je vrt ob svoji hiši. Pri njem so se zbirali Judje, ker je bil izmed vseh najuglednejši.
Tisto leto sta bila postavljena izmed ljudstva dva starešina za sodnika, o kakršnih je govoril Gospod: »Krivica je prihajala iz Babilona od starešin, sodnikov, o katerih se je zdelo, da vodijo ljudstvo.« Ta dva sta zahajala v Jóakimovo hišo in k njima so hodili vsi, ki so imeli tožbe.
Ko je ljudstvo opoldne odšlo, je prihajala Suzana in se sprehajala v vrtu svojega moža. Oba starešina, ki sta jo vsak dan videla, ko je prišla in se sprehajala, sta se vnela v poželenju do nje. Spačila sta svojo pamet in odvrnila svoje oči, da ne bi videla nebes in se ne bi spomnila njegovih pravičnih sodb.
Ko sta čakala na primeren dan, se je zgodilo, da je prišla, kakor prejšnje dni, samo z dvema deklicama, in se je hotela v vrtu kopati, ker je bilo vroče. Nihče ni bil tam razen obeh starešin, ki sta se skrila in prežala nanjo. Rekla je deklicama: »Prinesita mi olja in mazila in zaklenita vrtna vrata, da se skopljem.«
Ko sta deklici odšli, sta vstala oba starešina in pritekla k njej. Rekla sta: »Glej, vrtna vrata so zaklenjena, nihče nas ne vidi. Midva te poželiva; zato nama privoli in se nama vdaj! Ako ne, bova pričala zoper tebe, da je bil mladenič pri tebi in da si zato odposlala deklici od sebe.« Suzana je vzdihnila: »V stiskah sem od vseh strani; kajti ako to storim, me čaka smrt, ako pa ne storim, ne bom utekla vajinim rokam. Pa bolje je zame, da tega ne storim in padem vama v roke, kakor da grešim pred Gospodovim obličjem.« In Suzana je zavpila z močnim glasom, a tudi oba starešina sta zavpila proti njej. In eden je stekel in odprl vrtna vrata.
Ko so ljudje v hiši zaslišali vpitje na vrtu, so planili skozi stranska vrata, da bi videli, kaj se je pripetilo. Ko sta starešina povedala svoje izjave, so se služabniki silno sramovali, ker se o Suzani nikdar ni govorilo kaj takega.
Drugo jutro se je ljudstvo zbralo pri njenem možu Joakimu. Prišla sta tudi oba starešina, polna hudobne misli zoper Suzano, da jo izročita v smrt. Rekla sta vpričo ljudstva: »Pošljite po Suzano, Helkijevo hčer, ki je Joakimova žena!« Poslali so hitro ponjo. Prišla je ona, njeni starši, njeni otroci in vsi njeni sorodniki. Zajokali so njeni svojci in vsi, ki so jo videli.
Oba starešina pa sta vstala sredi ljudstva in položila roke na njeno glavo. Ona pa je jokaje pogledala proti nebu, ker je njeno srce zaupalo v Gospoda. Starešina sta rekla: »Ko sva se sprehajala po vrtu, je ta vstopila z dvema deklicama, zaklenila vrtna vrata in odpustila deklici. K njej je prišel mladenič, ki je bil skrit, in se ulegel k njej. Midva, ki sva bila v kotu na vrtu, pa sva videla hudobijo in pritekla k njima. Videla sva ju sicer skupaj, pa njega nisva mogla prijeti, ker je bil močnejši od naju; odprl je vrata in pobegnil. Njo sva prijela in vprašala, kdo je bil mladenič, pa nama ni hotela povedati. To pričava.« Zbor jima je verjel kot starešinama ljudstva in sodnikoma. Obsodili so jo na smrt.
Suzana je glasno zavpila in molila: »Večni Bog, ki poznaš skrito, ki vse veš, preden se zgodi! Ti veš, da sta sodnika lažnivo pričala zoper mene. Glej, zdaj umrjem, čeprav nisem ničesar storila, česar me ta dva zlobno dolžita.« In Gospod je uslišal njeno vpitje.
Ko so jo vodili v smrt, je Bog obudil Svetega Duha v mladeniču Danielu. Ta je zavpil z močnim glasom: »Nedolžen sem nad njeno krvjo!« Vse ljudstvo se je obrnilo k njemu in vprašalo: »Kaj je to, kar si rekel?« Stopil je sredi med nje in odgovoril: »Ali ste tako nespametni, Izraelovi sinovi? Brez preiskave in brez zanesljivega spoznanja obsojate Izraelovo hčer? Vrnite se k sodbi; kajti sodnika sta lažnivo pričala zoper njo!«
Tedaj se je vse ljudstvo naglo vrnilo in starešine so mu rekli: »Sedi semkaj v našo sredo in nam poročaj; kajti Bog ti je dal prednost starosti!« Tedaj jim je Daniel rekel: »Ločite ju daleč narazen, jaz ju bom zaslišal!«
Ko sta bila ločena drug od drugega, je poklical enega izmed njiju in mu rekel: »Od zlih dni zastarani grešnik! Zdaj so prišli nad tebe tvoji grehi, ki si jih poprej počenjal, ko si izrekal krivične sodbe, nedolžne obsojal in krivične oproščal, dasi govori Gospod: ›Nedolžnega in pravičnega ne ubijaj!‹ Zdaj torej, če si jo res videl, povej, pod katerim drevesom si jo videl, da se je s kom spečala?« Ta je odgovoril: »Pod mastiko.« Daniel je odgovoril: »Prav sam sebi na glavo si se zlagal; kajti Božji angel je že dobil od Boga sporočilo, da te razkolje po sredi.«
Ko je dal tega odvesti, je ukazal pripeljati drugega. Rekel mu je: »Potomec Kanaanov, ne Judov! Lepota te je omamila in zlo poželenje je spačilo tvoje srce. Tako sta mogla delati z Izraelovimi hčerami. Te so se iz strahu z vama spečale. Ta Judova hči pa se ni vdala vajini hudobiji. Zdaj mi torej povej: Pod katerim drevesom si jo zasačil, da se je s kom spečala?« Ta je odgovoril: »Pod hrastom.« Daniel mu je odvrnil: »Prav, tudi ti si se zlagal na svojo glavo; kajti Božji angel že čaka z mečem v roki, da te prereže po sredi in vaju uniči.«
Tedaj je ves zbor z močnim glasom zavpil in hvalili so Boga, ki rešuje tiste, ki vanj zaupajo. Vzdignili so se zoper oba starešina; kajti Daniel jima je iz njih lastnih ust dokazal, da sta lažnivo pričala. Storili so jima, kakor sta zlo nameravala svojemu bližnjemu. Storili so po Mojzesovi postavi in ju usmrtili. Tako je bila tisti dan rešena nedolžna kri.
Psalm 23
Evangelij
Vrstica pred evangelijem
Jaz sem luč sveta, govori Gospod, kdor hodi za menoj, bo imel luč življenja.
Ne obsojajmo grešnikov, ker smo sami grešniki
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 8,1-11)
Tisti čas je šel Jezus na Oljsko goro. Zjutraj je zopet prišel v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k njemu; in sedel je ter jih učil. Kar pripeljejo pismouki in farizeji ženo, zasačeno pri prešuštvovanju, jo postavijo v sredo in mu rečejo: »Učenik, ta žena je bila zasačena v prešuštvovanju. V postavi nam Mojzes ukazuje take kamnati, kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga skušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus pa se je pripognil in je s prstom pisal po tleh.
Ko ga pa niso nehali vpraševati, se je vzravnal in jim rekel; »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« In spet se je pripognil in pisal po tleh. Ko so pa to slišali, so drug za drugim odhajali ven, počenši od najstarejših – in ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Žena, kje so? Te ni nobeden obsodil?« Ona je rekla: »Nobeden, Gospod.« In Jezus je rekel: »Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in odslej ne greši več!«
Ali
Jezus je luč sveta
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 8,12-20)
Tisti čas je govoril Jezus farizejem: »Jaz sem luč sveta. Kdor gre za menoj, ne bo hodil v temi, marveč bo imel luč življenja.« Farizeji so mu rekli: »Ti pričuješ sam o sebi; tvoje pričevanje ni pravo.« Jezus jim je odgovoril: »Tudi če jaz pričujem sam o sebi, je moje pričevanje pravo, ker vem, od kod sem prišel in kam grem. "Vi pa ne veste, od kod prihajam in kam grem. Vi sodite po mesu, jaz ne sodim nikogar. In če jaz sodim, je moja sodba prava, ker nisem sam, ampak sva jaz in Oče, ki me je poslal. Tudi v vaši postavi je zapisano, da je pričevanje dveh oseb pravo. Jaz sem, ki pričujem o sebi, in Oče, ki me je poslal, pričuje o meni.« "Rekli so mu tedaj: »Kje je tvoj Oče?« Jezus je odgovoril: »Ne poznate ne mene, ne mojega Očeta. Ko bi poznali mene, bi poznali tudi mojega Očeta.« Te besede je govoril pri zakladnici, ko je učil v templju; in nihče ga ni prijel, ker še ni prišla njegova ura.