Božja beseda za nedeljo, 22. oktobra 4643

Homilija med sveto mašo na Trgu sv. Petra potem, ko je razglasil za svetnike Vincenca Grossija, Marijo Brezmadežnega spočetja ter Ludvika Martina in Marijo Azelijo Guérin Martin.

Svetopisemska berila nam danes predstavljajo temo služenja in nas kličejo k hoji za Jezusom po poti ponižnosti in križa. Prerok Izaija je orisal podobo Jahvejevega služabnika (Iz 53, 10-11) ter njegovo poslanstvo zveličanja. Gre za osebnost, ki se ne more hvaliti z znamenitim rodovnikom, je zaničevan, vsi

Homilija med sveto mašo na Trgu sv. Petra potem, ko je razglasil za svetnike Vincenca Grossija, Marijo Brezmadežnega spočetja ter Ludvika Martina in Marijo Azelijo Guérin Martin.

Svetopisemska berila nam danes predstavljajo temo služenja in nas kličejo k hoji za Jezusom po poti ponižnosti in križa. Prerok Izaija je orisal podobo Jahvejevega služabnika (Iz 53, 10-11) ter njegovo poslanstvo zveličanja. Gre za osebnost, ki se ne more hvaliti z znamenitim rodovnikom, je zaničevan, vsi se ga izogibajo, izkušen v trpljenju. Ne pripisujejo mu nobenih veličastnih del, niti slavnih govorov, a s svojo ponižno, tiho navzočnostjo ter s trpljenjem izpolni Božji načrt. Svoje poslanstvo uresničuje s prenašanjem trpljenja, kar mu omogoča razumeti trpeče ter prenašati breme krivd drugih in se zanje pokoriti. Izobčenje in trpljenje, ki ga je Gospodov služabnik prenašal vse do smrti, se pokaže rodovitno do te mere, da je odkupil in rešil množice.

Jezus je Gospodov služabnik. Njegovo življenje in njegova smrt v celoti posvečena služenju (Flp 2,7) sta vzrok našega zveličanja in sprave človeštva z Bogom. Kerigma, srce evangelija, potrjuje, da so se v njegovi smrti in vstajenju izpolnile prerokbe Gospodovega služabnika. Sv. Matej pripoveduje prizor, ko se Jezus spoprime z Jakobom in Janezom, ki sta s podporo njune matere hotela sedeti na njegovi desnici in na njegovi levici v Božjem kraljestvu. Zahtevala sta torej častna sedeža, sledeč svoji lastni predstavi o hierarhiji kraljestva. Vizija znotraj katere se gibljeta, se izkaže še vedno okužena s sanjami zemeljskega uresničenja. Jezus je torej dal prvi 'močan sunek' temu prepričanju učencev tako, da je opozoril na svojo pot tu na zemlji: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, sedežev na moji desnici ali na moji levici pa ne dodeljujem jaz, ampak so za tiste, ki jim je pripravljeno« (vv. 39-40). S podobo keliha jima je zagotovil možnost, da bosta v polnosti pridružena njegovi usodi trpljenja, ne da bi jima kljub temu zagotovil častnih sedežev v njegovi bližini. Njegov odgovor je torej povabilo k hoji za njim po poti ljubezni in služenja ter zavrnitev posvetne skušnjave po prednjačenju in ukazovanju drugim.

Učenci pa so pred ljudmi, ki se prepirajo, da bi dosegli oblast in uspeh, ki se kažejo, hočejo pokazati na svoje zasluge…, učenci so poklicani delati nasprotno. Zato jih opozarja: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje narodov, gospodujejo nad njimi in da njihovi velikaši izvajajo nad njimi oblast. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik« (vv. 42-44). S temi besedami nakaže služenje kot stil avtoritete v krščanski skupnosti. Kdor služi drugim in sicer v resnici brez prestiža, izvaja pravo oblast v Cerkvi. Jezus nas vabi k spremembi miselnosti, da preidemo od pohlepa po oblasti k veselju ne izstopanja in služenja, da izkoreninimo nagon po nadvladi nad drugimi in začnemo izvajati krepost ponižnosti.

In potem ko je predstavil model, ki ga ni za posnemat, je ponudil samega sebe kot ideal, na katerega se je potrebno sklicevati. V Učiteljevi drži bo skupnost našla spodbudo za nov pogled na življenje: »Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (v. 45). V svetopisemskem izročilu je Sin človekov tisti, ki je prijel od Boga »oblast, slavo in kraljestvo« (Dan 7,14). Jezus napolni to podobo z novim pomenom in natančno navede, da ima On oblast kot služabnik, slavo, ker je sposoben ponižanja, kraljevo avtoriteto, ker je pripravljen na popolno podaritev življenja. On dejansko s svojim trpljenjem ter smrtjo zasede zadnji sedež, s tem doseže v služenju največ, kar je možno in to podari svoji Cerkvi.

Obstaja nezdružljivost med načinom razumevanja oblasti po posvetnih kriterijih, in ponižnim služenjem, ki bi moral biti značilen za oblast, kakor jo je učil in dal za to zgled Jezus. Nezdružljivost med ambicioznostjo, stremuštvom ter hojo za Kristusom, nezdružljivost časti, uspeha, ugleda, zemeljskega zmagoslavja z logiko križanega Kristusa. Obstaja pa združljivost med Jezusom, 'izkušenim v trpljenju' in našim trpljenjem. Na to nas spominja pismo Hebrejcem, ki predstavi Kristusa kot velikega duhovnika, ki z nami deli vso človeško pogojenost, razen greh: »Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel imeti sočutja z našimi slabostmi, temveč podobno preizkušenega v vsem, razen v grehu« (Heb 4,15). Jezus predvsem izvaja duhovništvo usmiljenja in sočutja. On je neposredno okusil naše težave, od znotraj pozna našo človeško pogojenost. To pa, da ni okusil greha, pa ga ne ovira, da bi ne razumel grešnikov. Njegova slava ni častihlepje ali hlepenje po nadvladi, ampak je slava ljubiti ljudi, prevzeti in deliti z njimi njihovo slabost ter jim ponuditi milost, ki ozdravlja, torej z brezmejno nežnostjo spremljati njihovo mučno pot.

Vsakdo izmed nas, v kolikor je krščen, je s svojim lastnim deležem udeležen pri Kristusovem duhovništvu: verni laiki pri skupnem duhovništvu, duhovniki pri službenem duhovništvu. Tako lahko vsi prejmemo karitativno ljubezen, ki izhaja iz njegovega odprtega Srca, bodisi za nas same, bodisi za druge in tako postanemo 'kanali' njegove ljubezni, njegovega sočutja, še posebej do tistih v bolečinah, v stiskah, v obupu ali v osamljenosti.

Tisti, ki so bili danes razglašeni za svetnike, so neprenehoma s ponižnostjo in karitativno ljubeznijo služili bratom ter tako posnemali božanskega Učitelja. Sv. Vincenc Grossi je bil goreč župnik, vedno pozoren do potreb ljudi, še posebej do krhkosti mladih. Vsem je vneto lomil kruh Besede in postal dobri Samarijan za najbolj potrebne.

Marija Brezmadežnega spočetja je zajemajoč v molitvi in zrenju, v prvi osebi z veliko ponižnostjo služila zadnjim, s posebno pozornostjo otrokom revežev in bolnikom.

Sveta zakonca Ludvik Martin in Marija Azelija Guérin sta to krščansko služenje živela v družini ter dan za dnem ustvarjala vere in ljubezni polno okolje, v katerem so zrasli poklici hčera, med katerimi sv. Terezije Deteta Jezusa.

Svetlo pričevanje teh novih svetnikov nas spodbuja k vztrajanju na poti veselega služenja bratom, zaupajoč v Božjo pomoč in materino Marijino varstvo. Iz nebes sedaj bedijo nad nami in nas podpirajo s svojo mogočno priprošnjo.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek (prim. Mr 10,35-45) opisuje Jezusa, ki še enkrat in z veliko potrpežljivostjo skuša »popraviti« svoje učence, saj jih spreobrača iz miselnosti sveta v Božjo miselnost. Priložnost za to sta mu dala brata Jakob in Janez, dva izmed prvih, ki jih je Jezus srečal in jih poklical naj hodijo za njim. Veliko poti sta že napravila z njim ter pripadata skupini dvanajsterih apostolov. Zato sta se, medtem ko so na poti proti Jeruzalemu, kjer naj bi, kakor učenci z nemirom pričakujejo, končno ustanovil Božje kraljestvo, brata opogumila in na učitelja naslovila svojo prošnjo. Približala sta se mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« (v. 37).

Jezus ve, da Jakoba in Janeza poživlja veliko navdušenje do njega in za zadevo kraljestva, ve pa tudi, da so njuna pričakovanja in njuna gorečnost okužena s posvetnim duhom, z duhom sveta. Zato je odgovoril: »Ne vesta, kaj prosita« (v. 38). Medtem ko sta ona dva govorila o »prestolih slave«, na katerih sedeti ob Kristusu Kralju, On govori o kelihu, ki ga je potrebno piti, ter o krstu, ki ga je potrebno prijeti, torej o svojem trpljenju in smrti. Jakob in Janez še vedno ciljajoč na hoteni privilegij, z zaletom pravita »da«: »Moreva!« Jezus jima v naprej napove, da bosta njegov kelih pila in prejela njegov krst, kar pomeni, da bosta tudi onadva kakor tudi drugi apostoli, soudeležena pri njegovem križu, ko bo prišla njuna ura. Zato Jezus zaključi: »Sedežev na moji desnici ali na moji levici pa ne dodeljujem jaz, ampak so za tiste, ki jim je pripravljeno« (v. 40). Kot bi rekel, sedaj hodita za menoj ter se učita pot ljubezni »na kateri se izgublja«, za nagrado pa bo poskrbel nebeški Oče. Na poti ljubezni se vedno izgublja, kajti ljubiti pomeni opustiti sebičnost, usmerjenost nase, da bi služili drugim.

Jezus je zatem opazil, da se je drugih deset apostolov jezilo na Jakoba in Janeza in s tem razkrilo svojo isto posvetno miselnost. S tem mu je bilo ponujeno izhodišče za lekcijo, ki velja za kristjane vseh časov, tudi za nas: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje narodov, gospodujejo nad njimi in da njihovi velikaši izvajajo nad njimi oblast. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik« (v. 42). To je pravilo kristjanov. Učiteljevo sporočilo je jasno. Medtem ko si velikaši sveta gradijo »prestole« za lastno oblast, Bog izbere neudoben prestol, križ, s katerega se kraljuje tako, da se da življenje. »Sin človekov«, pravi Jezus, »ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (v. 45).

Pot služenja je najučinkovitejše zdravilo proti bolezni iskanja prvih mest. To je zdravilo za povzpetnike, iskalce prvih mest, ki okužuje številne človeške kontekste in ne prizanaša kristjanom, Božjemu ljudstvu in tudi cerkveni hierarhiji. Zato kot Kristusovi učenci sprejmimo ta evangelij kot klic k spreobrnjenju, da bomo s pogumom in velikodušnostjo pričevali Cerkev, ki se sklanja k nogam zadnjih, da bi jim z ljubeznijo in preprostostjo služila.

Devica Marija, ki je v polnosti in ponižnosti sprejela Božjo voljo, naj nam pomaga z veseljem hoditi za Jezusom po poti služenja, torej najodličnejši poti, ki vodi v nebo.

Angel Gospodov, nedelja, 17. oktober 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja (Mr 10,35-45) pripoveduje, kako sta dva učenca Jakob in Janez vprašala Gospoda, da bi nekega dne sedela ob Njem v slavi, da bi bila kot prva ministra, nekaj takšnega. Drugi učenci so ju slišali in bili ogorčeni. Na tej točki jim Jezus s potrpežljivostjo ponudi velik nauk. To je ta (nauk), da se prave slave ne doseže s tem, da se povzdigne nad druge, temveč da se živi isti krst, ki ga bo On, Jezus prejel malo za tem v Jeruzalemu, to je križ. Kaj se želi s tem reči? Beseda krst pomeni potopitev. S svojim trpljenjem se je Jezus potopil v smrt in daroval svoje življenje, da bi nas rešil. Njegova slava, Božja slava je torej ljubezen, ki postane služenje in ne oblast, ki hlepi po nadvladi. Zato je Jezus to sklenil rekoč svojim kakor tudi nam: »Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik« (Mr 10,43). Da bi postali veliki, morate hoditi po poti služenja, služiti drugim.

Smo pred dvema različnima logikama. Učenca se hočeta pokazati in Jezus se hoče potopiti. Ustavimo se pri teh dveh glagolih. Prvi je pokazati se. Kaj hoče reči? Izraža tisto posvetno miselnost, ki nas vedno skuša, naj živimo vse stvari, celo odnose, da bi povečali svoje hlepenje povzpeti se po stopnicah uspeha in dosegli pomembna mesta. Iskanje osebnega ugleda lahko postane bolezen duha tako, da se skriva za dobrimi nameni, ko na primer v ozadju dobrega, ki ga delamo in pridigamo, iščemo v resnici same sebe in lastno uveljavljanje, da mi napredujemo, se povzpenjamo. To vidimo tudi v Cerkvi. Kolikokrat mi kristjani, ki moramo biti služabniki, iščemo, da bi se povzpeli, napredovali. Zato je vedno pomembno, da preverimo resnične namene srca z vprašanjem: »Zakaj še naprej opravljam to delo, to odgovornost? Da ponudim služenje ali, da bom opažen, hvaljen in bom prijel pohvale?« Tej posvetni logiki Jezus zoperstavi svojo. Namesto, da bi se povzdigovali nad drugimi, se moramo spustiti s podstavka in služiti. Namesto prekašati druge, se potopiti v življenja drugih.

V programu »Po njegovi podobi« sem videl služenje Karitas, da ne bi nikomur primanjkovala hrana. Poskrbeti za druge, če so lačni. Poskrbeti za potrebe drugih. Danes so mnogi pomoči, zlasti po pandemiji še bolj. Opazovati in se ponižati v služenju in ne iskati povzpetništva zaradi lastne slave.

Poglejte torej drugi glagol: potopiti se. Jezus od nas zahteva, da se potopimo. Kako naj se potopimo? Potopimo se tam, kjer vidimo lakoto, mi pa se potopimo s sočutnostjo k lakoti tolikih ljudi. Ko smo pred jedjo, ki je Božja milost, da mi lahko jemo, je toliko ljudi, ki dela, a ne uspe imeti dovolj hrane za ves mesec. Pomislimo na to. Potopiti se s sočutnostjo, to ni podatek iz enciklopedije, toliko je lačnih, saj so osebe in jaz imam sočutje do oseb. (Potopimo se) s sočutnostjo v življenje tistih, ki jih srečujemo, kakor je to storil Jezus z nami, z vsakim od nas. Glejmo Gospoda Križanega potopljenega vse do konca v našo ranjeno zgodovino in bomo odkrili način, s katerim deluje Bog. Videli bomo, da On ni ostal tam zgoraj v nebesih, da bi nas gledal odzgoraj, temveč se je ponižal in nam umil noge. Bog je ljubezen in ljubezen je ponižna, se ne povišuje, ampak se spušča nizko, kakor dež, ki pada na zemljo in prinaša življenje. Prišel je v nižino, da bi služil. Toda kaj storiti, da se bomo podali v isto smer kot Jezus, da bomo prešli iz pokazati se v potopiti se, iz posvetne miselnosti biti ugleden v krščansko miselnost služiti. Potrebno je prizadevanje, a ne zadostuje. Sami bomo to zelo težko dosegli, toda v sebi imamo moč, ki nam bo pomagala. To je (moč) krsta, tista potopitev v Jezusa, ki smo jo že prejeli po milosti in nas usmerja, nas spodbuja, da hodimo za Njim, da ne iščemo svojega interesa, temveč se podamo v služenje. To je milost, je ogenj, ki ga je Sveti Duh prižgal v nas in ki ga je potrebno poživljati. Danes prosimo Svetega Duha, da obnovi v nas milost krsta, potopitev v Jezusa, v njegov način biti, da bi še bolj služili, da bi bili služabniki kot je bil On z nami.

In molimo Marijo, njo, ki kljub temu, da je bila največja, ni iskala tega, da bi izstopala, temveč je bila ponižna Gospodova dekla in je vsa potopljena v to, da služi nam, naj nam pomaga, da bomo srečali Jezusa.

V evangeljskem odlomku 29. nedelje med letom se Jezus predstavi kot služabnik in kot zgled za posnemat ter hodit za njim. Iz dogodka tretjega naznanila trpljenja, smrti in vstajenja Sina človekovega, zelo očitno izstopa prizor dveh Zebedejevih sinov, Jakoba in Janeza, ki sta še vedno sanjala o slavi ob Jezusu. Prosila sta ga namreč: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici« (Mr 10,37). Jezusov ugovor je bil silovit in njegovo vprašanje

V evangeljskem odlomku 29. nedelje med letom se Jezus predstavi kot služabnik in kot zgled za posnemat ter hodit za njim. Iz dogodka tretjega naznanila trpljenja, smrti in vstajenja Sina človekovega, zelo očitno izstopa prizor dveh Zebedejevih sinov, Jakoba in Janeza, ki sta še vedno sanjala o slavi ob Jezusu. Prosila sta ga namreč: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici« (Mr 10,37). Jezusov ugovor je bil silovit in njegovo vprašanje nepričakovano: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem?« (v. 38). Pomen je zelo jasen: kelih, je kelih trpljenja, ki ga je Jezus sprejel, da bi uresničil Očetovo voljo, v služenju Bogu in bratom ter podaritvi samega sebe. Resnična vera namreč  vnaša in razvija v vsakodnevnem življenju to logiko in ne svetnega stila gospodovanja in slave.

Jakob in Janez sta s svojo prošnjo pokazala, da nista razumela logike življenja, za katero je Jezus pričeval. Za tisto logiko, kot pravi Učitelj, ki mora biti značilna za učenca tako v duhu kot v dejanjih. Napačne logike pa nista imela samo Zebedejeva sinova, saj, kakor pravi evangelist, je bilo z njo okuženih tudi deset drugih apostolov, ki »so se vznejevoljili nad Jakobom in Janezom«(v. 41). Vznejevoljili so se zato, ker ni lahko vstopiti v evangeljsko logiko in zapustiti logiko gospodovanja ter slave. Sveti Janez Krizostom pravi, da so bili apostoli takrat še nepopolni, bodisi ona dva, ki sta se hotela dvigniti nad ostalih deset, bodisi oni, ker so jima zavidali (prim. Komentar k Mateju 65,4: PG 58,622). Sveti Ciril Aleksandrijski, ko razlaga isti odlomek iz evangelija po Luku, dodaja: »Učenci so padli v človeško slabost in so med sabo razpravljali, kdo med njimi je voditelj in zato največji. To se je zgodilo in je bilo zapisano nam v korist. Kar se je torej zgodilo svetim apostolom, je za nas spodbuda k ponižnosti« (Komentar k Luku 12,5,24: PG 72,912). Ta dogodek je dal Jezusu priložnost, da se je obrnil na vse učence in jih 'poklical k sebi', da bi jih privil k sebi ter jih oblikoval kot eno in neločljivo telo s seboj in jim nakazal, po kateri poti naj gredo, da bodo prišli do resnične slave, do Božje slave: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje narodov, gospodujejo nad njimi in da njihovi velikaši izvajajo nad njimi oblast. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik« (Mr 10,42-44).

Gospodovanje in služenje, sebičnost in nesebičnost, posedovanje in darovanje, dobičkaželjnost in zastonjskost; to so popolnoma nasprotujoče si logike, ki se soočajo med sabo v vseh časih in krajih. Nobenega dvoma pa ni glede poti, ki jo je Jezus izbral, saj je takrat, kakor tudi danes učencem, ne kaže samo z besedami, ampak jo je on tudi konkretno živel. To je tudi razložil: »Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (v. 45).

Homilija Benedikta XVI. med kanonizacijo Jakoba Berthieua, Pedra Calungsoda, Janeza Krstnika Piamarta, Marijo Gore Karmel Salles Barangueras, Marijo Cope, Kateri Tekakwitho, Anno Schäffer iz Mindelstettna, na 29. nedeljo med letom 21. oktobra 2012.
»Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45). »Danes Cerkev ponovno posluša te Jezusove besede, ki jih je izrekel med svojo potjo proti Jeruzalemu, kjer se je dopolnila njegova skrivnost trpljenja, smrti in vstajenja. Te besede opišejo smisel Kristusovega poslanstva na zemlji, zaznamovanega z njegovim žrtvovanjem, njegovo popolno podaritvijo. Na tretjo nedeljo v oktobru, ko se obhaja svetovni misijonski dan, Cerkev še bolj pozorno posluša te besede in poživlja zavest, da je vsa, v vsej svoji celoti, v nenehni službi človeku in evangeliju, kakor je bil On, ki je sebe daroval tako, da je žrtvoval svoje življenje«.

»Jakoba Berthieua, ki je bil rojen leta 1838 v Franci, je že zelo zgodaj osvojil Jezus Kristus, saj je v želji za zveličanje duš, pustil župnijo, v kateri je deloval ter vstopil k jezuitom, kjer je hotel za večjo Božjo slavo prehoditi ves svet. Poslan je bil na otok Svete Marije in za tem na Madagaskar, kjer se je kot neutrudni pastir boril proti krivičnosti, hkrati pa skrbel za uboge in bolne. V svojem delovanju, ko je postal ves vsem, je zajemal moč iz molitve in ljubezni do Jezusovega Srca. Mučeništvo je pretrpel leta 1896. Da bi njegova priprošnja v tem Letu vere prinesla sadove Madagaskarju in afriški celini. Bog blagoslovi malgaško ljudstvo!

»Pedro Calungsod se je rodil okoli leta 1654 na področju Visayasa na Filipinih. Iz ljubezni do Kristusa se je pripravljal pri jezuitih, misijonarjih v njegovem kraju, da bi postal katehet. Pedro je nato še skupaj z drugimi mladimi katehisti spremljal p. Diega Luisa de San Vitoresa na marijanske otroke pri evangeliziranju kamoroskega ljudstva. Pedro je tu kljub težavam in nevarnostim, pokazal z vztrajnim katehiziranjem ter s čistim življenjem, globoko vero in dejavno ljubezen ter tako z evangeljskim življenjem pričeval za Kristusa. Mučeništvo je pretrpel 2. aprila 1672. Preden je umrl, mu je jezuitski pater še uspel dati odvezo. Da bi zgled in pogumno pričevanje Pedra Calungsoda navdihovalo ljuba mi filipinska ljudstva za zavzeto oznanjevanje Božjega kraljestva in pridobivanje duš za Boga!

Janez Krstnik Piamarta, duhovnik iz škofije Brescia, je bil velik apostol dejavne ljubezni in mladine. Ta se je, gnan z neuničljivim zaupanjem v božjo previdnost ter z globoko držo žrtvovanja, soočil s težavami in napori tako, da je ustanovil različna apostolska dela, med njimi Združenje majhnih obrtnikov, založniško hišo Queriniana, moško redovno družbo Nazareške svete družine ter žensko redovno družbo Gospodovih ponižnih služabnic. Janez Kristnik Piamart dejal se je rad zadrževal pred Najsvetejšim zakramentom, premišljeval Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje in iz tega zajemal duhovno moč za ponovna osvajanja človeških src, posebej mladih, da bi jih z vedno novimi pastoralnimi pobudami pripeljal do izvirov življenja.

Daj nam svoje usmiljenje Gospod, vate zaupamo. Te besede veljajo za redovnico Marijo Gore Karmel Salles Barangueras, ustanoviteljico sestrske kongregacije, ki se posveča poučevanju. Njeno vzgojno delo, izročeno v varstvo Brezmadežne Device, še vedno prinaša med mladimi, preko velikodušnega prizadevanja njenih duhovnih hčera, ki se kakor ona izročajo v roke Boga, ki vse zmore, številne sadove.

Sedaj bi predstavil Marijo Cope, ki se je rodila 1838 v Heppenheimu v Nemčiji. Ko ji je bilo eno leto, so jo prinesli v Združene Države Amerike. Leta 1862 je vstopila v tretji Frančiškov red. Kot vrhovna predstojnica je sprejela klic, naj gre skrbeti za gobavce na Havaje in nazadnje na otok Molokai, kjer je prav tako v nesebični skrbi za dekleta, katerih starši so bili gobavci in za žene, odprla hišo. Nato pa je zadnja leta njegovega življenja, skrbela za patra Damijana de Veustera. Ona je svetal ter trden zgled najboljše katoliške tradicije služenja sestram in duha njenega dragega svetega Frančiška.

Kateri Tekakwitha se je rodila v današnji zvezni državi New York leta 1656 očetu Mohavku in materi Christian Algonquin, ki ji posredovala smisel za živega Boga. Pri Kateri naredi na nas poseben vtis, kako je v njenem življenju delovala božja milost in sicer brez kakšne zunanje pomoči ter kako se je pogumno odločila za poklicanost, ki je za njeno kulturo zelo nenavadna. Sveta Kateri, zavetnica Kanade ter prva Indijanka svetnica, izročamo ti prenovo vere med 'prvotnimi ljudstvi' ter v vsej Severni Ameriki. Bog blagoslovi 'prvotna ljudstva'.

Anna Schäffer iz Mindelstettna je v mladosti nameravala vstopiti v red misijonark. Ker je bila iz skromnega stanu, si je hotela prislužiti doto, s katero bi bila sprejeta v samostan. Pri delu pa je doživela težko nesrečo, zaradi katere je vse življenje ostala priklenjena na posteljo. Da bi njen apostolat molitve in trpljenja, žrtve in zadoščevanja, postal svetel zgled za vernike njene domovine in bi njena priprošnja poživila krščansko gibanje 'hospic' pri njegovem dobrodelnem služenju.

Dragi bratje in sestre! Ti novi svetniki, tako različni po izvoru, jeziku narodu in družbenem stanu, so sedaj združeni s celotnim Božjim ljudstvom pri zveličavni skrivnosti Kristusa, Odrešenika. Skupaj z njimi tudi mi, zbrani s sinodalnimi očeti, ki so prišli z vseh koncev sveta, z besedami psalma potrdimo Gospodu, 'da je on naša pomoč in naša obramba' in ga prosimo: 'Tvoja ljubezen Gospod, naj bo nad nami, saj zaupamo vate' (Ps 33(32), 20-22). Naj pričevanje novih svetnikov, njihova velikodušna podaritev življenja iz ljubezni do Kristusa, spregovorili vsej Cerkvi in naj jo njihova priprošnja poživi in podpira pri njenem poslanstvu oznanjanja evangelija vsemu svetu.«