Božja beseda za ponedeljek, 21. septembra 2065

Njegovo hebrejsko ime pomeni 'Božji dar'. Prvi kanoničen evangelij, ki nosi njegovo ime, v seznamu apostolov Mateja natančno označi kot cestninarja (Mt 10,3). Tako ga prepoznamo kot moža, ki je sedel pri mitnici in ki ga je Jezus poklical, naj hodi za njim: »Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, Mateja po imenu,, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel:'Hôdi za menoj!' In ta je vstal in šel za njim.« (Mt 9,9) Tudi Marko in

Njegovo hebrejsko ime pomeni 'Božji dar'. Prvi kanoničen evangelij, ki nosi njegovo ime, v seznamu apostolov Mateja natančno označi kot cestninarja (Mt 10,3). Tako ga prepoznamo kot moža, ki je sedel pri mitnici in ki ga je Jezus poklical, naj hodi za njim: »Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, Mateja po imenu,, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel:'Hôdi za menoj!' In ta je vstal in šel za njim.« (Mt 9,9) Tudi Marko in Luka pripovedujeta o poklicanosti moža, ki je sedel pri mitnici, vendar pa ga imenujeta 'Levi'.«

Premišljevati moremo na podlagi preprostih ugotovitev, ki jih dobimo iz evangelijev. Prvi poudarek je ta, da Jezus sprejme v svojo najožjo skupino moža, ki je bil po običajnem pojmovanju v Izraelu tedanjega časa javni grešnik. Matej namreč ni samo upravljal z denarjem, ki je veljal za nečistega, ker je bil od ljudstva, ki ni spadalo k Božjemu ljudstvu, ampak je tudi sodeloval s pohlepnimi tujimi oblastmi. S tega ozadja pade v oči dejstvo prvo dejstvo: Jezus nikogar ne izključi iz svojega prijateljstva. Nasprotno, prav medtem, ko je bil pri mizi v hiši Mateja-Levija, je v odgovor tistim, ki so se ob tem spotikali, da se je družil z malo zaupanja vrednimi ljudmi, podal pomembno sporočilo: 'Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike' (Mr 2,17). Vesela novica evangelija je prav v tem, da Bog ponudi svojo milost grešniku.«

Iz svetopisemskega poročila izhaja še nadaljnji poudarek in sicer, da je Matej takoj odgovoril na Jezusov klic: 'In ta je vstal in šel za njim' (Mt 9,9). V besedi'vstati' lahko razumemo odvrnitev od greha in hkrati zavestno sprejemanje novega življenja – pravičnega in sicer skupaj z Jezusom. »V Matejevem evangeliju slišimo, prepričljiv glas cestninarja Mateja, ki je postal apostol, nam še naprej oznanja odrešujoče Božje usmiljenje. Poslušajmo to sporočilo svetega Mateja, vedno znova razmišljajmo o njem, da bi se tudi mi naučili odločno vstati in slediti Jezusu.

Dragi bratje in sestre!
Ko nadaljujemo vrsto portretov dvanajsterih apostolov, ki smo jo začeli pred nekaj tedni, se danes pomudimo pri Mateju. V resnici je skoraj nemogoče, povsem orisati njegov lik, ker obstaja o njem le malo poročil in po koščkih. Tisto, kar vendarle moremo storiti, ni toliko njegov življenjepis, marveč bolj njegova podoba, ki jo moremo prerisati tako, kakor nam je izročena v evangelijih.

Najprej je Matej vedno navzoč v seznamih dvanajsterih, ki jih je Jezus izvolil (prim. Mt 10,3; Mr 3,18; Lk 6,15; Apd 1,13). Njegovo hebrejsko ime pomni »Božji dar«. Prvi evangelij v svetopisemskem kanonu, ki je naveden pod njegovim imenom, nam ga predstavlja z zelo natančno oznako: »cestninar« (Mt 10,3). Na ta način je poistoveten z možem, ki sedi pri mitnici in ga Jezus pokliče k hoji za seboj: »Ko je šel Jezus dalje, je zagledal pri mitnici sedečega moža in mu je rekel: Hodi za menoj! Tedaj je Matej vstal in šel za njim« (Mt 9,9). Tudi Marko (prim. 2,13-17) in Luka (prim. 5,27-30) poročata o poklicanosti Mateja, ki sedi pri mitnici, a ga imenujeta »Levi«. Da bi si predstavljali prizor, ki je v Mt 9,9 opisan, zadostuje, da se spomnimo na čudovito sliko Caravaggia, ki je tu v Rimu v cerkvi »San Luigi dei Francesi«. Iz evangelijev izhaja še nadaljnja življenjepisna podrobnost: v oddelku, ki je tik pred poročilom o poklicanosti, je opisan čudež, ki ga je Jezus napravil v Kafarnaumu (prim. Mt 9,1-8; Mr 2,1-12), in omenjena je bližina Galilejskega jezera, Tiberijskega morja (prim. Mr 2,13-14). Iz tega je mogoče sklepati, da je Matej opravljal svojo vlogo kot izterjevalec davkov v Kafarnaumu, ki »leži ob jezeru« (Mt 4,13), kjer je bil Jezus stalni gost v Petrovi hiši.

Premišljevati moremo na podlagi teh preprostih ugotovitev, ki jih dobimo iz evangelijev. Prvi preudarek je ta, da Jezus sprejme v krog svojih najožjih zaupnikov moža, ki je po običajnem pojmovanju v Izraelu tedanjega časa veljal za javnega grešnika. Matej namreč ni imel opraviti le z denarjem, ki je veljal za nečistega zaradi izvora od ljudi, ki niso spadali k božjemu ljudstvu, marveč je vrhu tega kolaboriral z osovraženo, grabežljivo tujo vladavino, ki je mogla določati dajatve tudi samovoljno. Iz teh razlogov evangeliji več kakor enkrat omenjajo v isti sapi »cestninarje in grešnike« (Mt 9,10; Lk 15,1) kakor tudi »cestninarje in pocestnice« (Mt 21,31). Vrhu tega vidijo v cestninarjih primer ozkosrčnosti (prim. Mt 5,46): ljubijo le tiste, ki tudi nje ljubijo) in povedo, da je bil eden od njih, Zahej, »najvišji cestninski zakupnik … zelo bogat« (Lk 19,2). Ljudsko mnenje je cestninarje pridruževalo »razbojnikom, goljufom, prešuštnikom« (prim. Lk 18,11). S tega ozadja pade v oči prvo dejstvo: Jezus nikogar ne izključuje iz svojega prijateljstva. Nasprotno, prav tedaj ko je sedel za mizo v hiši Mateja-Levija, je v odgovor tistim, ki so se ob tem spotikali, da se je družil z ljudmi, ki zbujajo malo zaupanja, dal tole pomembno pojasnilo: »Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. Prišel sem klicat grešnike, ne pravičnih« (Mr 2,17)

Veselo sporočilo evangelija je ravno v tem: v ponudbi božje milosti grešniku! Na drugem mestu Jezus z znamenitim primerom farizeja in cestninarja, ki sta prišla v tempelj molit, pokaže celo na cestninarja brez imena kot na hvalevreden zgled ponižnega zaupanja v božje usmiljenje. Farizej se baha s svojo nravno popolnostjo, cestninar pa si nasprotno »ni upal niti oči povzdigniti k nebu, marveč se je trkal na prsi in govoril: Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« In Jezus razloži: »Povem vam: Ta je šel domov kot pravični, oni pa ne. Kajti kdor se povišuje, bo ponižan, kdor pa se ponižuje, bo povišan« (Lk 18,13-14). V Matejevem liku nam evangeliji postavljajo pred oči resnično protislovje: kdor je navidez zelo oddaljen od svetosti, more postati celo zgled za človeka, ki je pripravljen sprejeti božje usmiljenje, in more v svojem življenju pokazati njegove čudovite učinke. K temu sv. Janez Zlatousti pomenljivo pripominja in opozarja na to, da je samo v nekaterih poročilih o poklicanosti omenjeno delo, ki so ga poklicani opravljali. Peter, Andrej, Jakob in Janez so poklicani, medtem ko lovijo ribe, Matej tedaj, ko izterjuje davek. Gre za nizka opravila – pojasnjuje Zlatousti – »saj ni nič bolj nizkotnega kakor služba cestninarja, nič bolj bornega kakor ribiško rokodelstvo« (Matthäus-Kommentar, Homilie 30,1). Jezus pokliče torej tudi ljudi nizkega družbenega položaja, medtem ko opravljajo svoje običajno delo.

Iz svetopisemskega poročila izhaja še nadaljnji preudarek o tem, da Matej takoj odgovori na Jezusov klic: »Tedaj je Matej vstal in šel za njim.« Kratkost tega stavka razločno poudarja Matejevo pripravljenost, da odgovori na klic. To pomeni zanj, da zapusti vse, predvsem tisto, kar mu je zagotavljalo gotov vir dohodka, tudi če so bili ti dohodki često nezakoniti in nečastni. Matej je očitno razumel, da mu prijateljska zaupnost z Jezusom ni dovoljevala, nadaljevati z dejavnostmi, ki jih Bog ne odobrava. Naobrnitev na sedanjost je preprosta: tudi danes ni dopustno oklepati se stvari, ki niso združljive s hojo za Jezusom, kakor na primer nepošteno pridobljeno bogastvo. Jezus je nekoč povedal zelo jasno: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj svojo posest in daj denar ubogim; tako boš imel trajen zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj« (Mt 19,21). Natančno to je Matej storil: Vstal je in šel za njim! V tem "vstal je" moremo z dobrim razlogom videti odtrganje od položaja greha in hkrati zavestno obrnitev k novemu življenju, k poštenemu življenju v občestvu z Jezusom.

Ob koncu naj spomnimo na to, da izročilo prve Cerkve Mateju enodušno pripisuje avtorstvo prvega evangelija. To se dogaja že od Papija, ki je bil okoli leta 130 škof Hierapolisa v Frigiji. Piše: »Matej je v hebrejskem jeziku sestavil govore; vsakdo pa jih je prevedel, kakor jih je znal« (v: Evzebij iz Cezareje: Cerkvena zgodovina, III,39). Zgodovinar Evzebij dodaja: »Matej, ki je sprva pridigal med Hebrejci, je nato, ko je hotel iti še k drugim ljudstvom, napisal evangelij, ki ga je oznanjal, v svoji materinščini. Kajti Matej je skušal tistim, od katerih je odšel, s spisom nadomestiti tisto, kar so izgubili z njegovim odhodom« (pr.t., III,24). Matejevega evangelija, napisanega v hebrejščini ali aramejščini, nimamo več. Toda v grškem evangeliju, ki ga imamo, slišimo tako rekoč še naprej prepričljiv glas cestninarja Mateja, ki je postal apostol in s tem nam nenehno oznanja odrešujoče božje usmiljenje. Poslušajmo to sporočilo sv. Mateja in ga vedno znova premišljujmo, da se tudi mi naučimo vstati in odločno hoditi za Jezusom.