Božja beseda za torek, 21. julija 4764

Gospod, pási svoje ljudstvo s svojo palico, čredo svoje lastnine, ki osamela prebiva v gozdu sredi rodovitne dežele. Naj pasejo v Basanu in Galaadu kakor v dneh starodavnosti! Daj nam videti čudežna dela, kakor v dneh, ko si šel iz Egipta! Kdo je Bog, kakor ti, ki odjemlješ krivico, ki odpuščaš greh ostanku svoje dediščine? Ne vztraja večno pri svoji jezi, zakaj všeč mu je usmiljenje. Zopet se nas bo usmilil, pod noge si bo vrgel našo krivdo, v globočino morja vse naše grehe! Izkaži Jakobu svojo zvestobo, Abrahamu svojo milost, kakor si obljubil našim očetom v dneh starodavnosti!

Odpev: »Gospod, usmili se nas.«

Gospod, milostljiv si bil svoji deželi;

odpustil si krivdo svojemu ljudstvu,

zadržal si vso svojo jezo,

odstopil od svojega srda.

Odpev: »Gospod, usmili se nas.«

Vzpostavi nas, Bog, naš Zveličar,

odloži svojo nevoljo zoper nas!

Se boš mar vekomaj srdil nad nami?

Boš raztegnil svojo jezo na vse rodove?

Odpev: »Gospod, usmili se nas.«

Ali nas ne boš znova poživil,

da se bo tvoje ljudstvo veselilo v tebi?

Gospod, pokaži nam svoje usmiljenje

in daj nam svoje rešenje!

Odpev: »Gospod, usmili se nas.«

Ko je Jezus govoril množicam, so stali zunaj njegova mati in njegovi bratje in so želeli govoriti z njim. Rekel mu je nekdo: »Glej, tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in želijo s teboj govoriti.« On pa je odgovoril tistemu, ki mu je to rekel: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In stegnil je roko proti svojim učencem ter rekel: »Glejte, moja mati in moji bratje! Kdor koli namreč spolni voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, on mi je brat in sestra in mati.«