Božja beseda za nedeljo, 20. marca 2039

Angel Gospodov, nedelja, 15. marec 2015
»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina« (Jn 3,16). Prisluhnimo tej besedi, obrnimo pogled svojega srca k Jezusu Križanemu in v sebi začutimo, da nas Bog zares ljubi in ljubi nas tako močno. To je najpreprostejši izraz, ki povzema ves evangelij, vso vero, vso teologijo: Bog nas ljubi z zastonjsko in brezmejno ljubeznijo.

To ljubezen Bog kaže predvsem v stvarstvu, kot razglaša bogoslužje v četrti evharistični molitvi: »Ustvaril

Angel Gospodov, nedelja, 15. marec 2015
»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina« (Jn 3,16). Prisluhnimo tej besedi, obrnimo pogled svojega srca k Jezusu Križanemu in v sebi začutimo, da nas Bog zares ljubi in ljubi nas tako močno. To je najpreprostejši izraz, ki povzema ves evangelij, vso vero, vso teologijo: Bog nas ljubi z zastonjsko in brezmejno ljubeznijo.

To ljubezen Bog kaže predvsem v stvarstvu, kot razglaša bogoslužje v četrti evharistični molitvi: »Ustvaril si vesolje, da bi razlil svojo ljubezen na vsa ustvarjena bitja in jih razveseljeval s sijajem svoje svetlobe.« V začetku sveta je samo svobodna in zastonjska ljubezen Očeta. Sveti Irenej, svetnik iz prvih stoletij, piše: »Bog ni ustvaril Adama, ker je potreboval človeka, ampak da bi imel nekoga, ki bi mu lahko podaril svoje dobrote.«

Četrta evharistična molitev se takole nadaljuje: »In ko je zaradi svoje nepokorščine človek izgubil tvoje prijateljstvo, ga ti nisi prepustil moči smrti, ampak si v svojem usmiljenju vsem prišel naproti.« Prišel je s svojim usmiljenjem, je dejal papež Frančišek in pojasnil, da tako kot pri stvarjenju, se tudi v naslednjih stopnjah zgodovine zveličanja kaže zastonjska Božja ljubezen: »Gospod ne izbere svojega ljudstva zato, ker si to zasluži. Pravi: Izbral sem te ravno zato, ker si najmanjše med vsemi ljudstvi.« In ko je prišla »polnost časov«, jih Bog, čeprav so ljudje večkrat prelomili zavezo, ni zapustil, ampak je z njimi sklenil novo vez v Jezusovi krvi – vez nove in večne zaveze, ki je nikoli ne bo nič moglo zlomiti.

Ne pozabimo, da je Bog bogat v usmiljenju, in pri tem spomnil na besede svetega Pavla: »Bog pa, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi svoje velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili mrtvi zaradi prestopkov, oživil s Kristusom« (Ef 2,4). Kristusov križ je največji dokaz Božjega usmiljenja in ljubezni do nas. Jezus nas je ljubil »do konca« (Jn 12,1). Ne samo do zadnjega trenutka svojega zemeljskega življenja, ampak do skrajne meje ljubezni. Če nam je Oče s stvarjenjem dal dokaz svoje neizmerne ljubezni, ko nam je podaril življenje, nam je s trpljenjem in smrtjo Sina dal dokaz nad dokazi: prišel je, da bi trpel in umrl za nas. In to zaradi ljubezni. Tako zelo veliko je Božje usmiljenje. Ker nas ljubi, nam odpušča. S svojim usmiljenjem Bog odpušča vse in odpušča vedno!

Marija, Mati Usmiljenja, naj nam v srce položi gotovost, da smo ljubljeni od Boga. Naj nam bo blizu v težkih trenutkih in nam podari občutenja svojega Sina, da bo tako naša pot postnega časa izkušnja odpuščanja, sprejemanja in ljubezni.

Angel Gospodov, nedelja, 11. marec 2018
Na današnjo četrto postno nedeljo, ki se imenuje tudi nedelja »laetare«, kar pomeni »razveseli se«, nas vstopni spev v evharistično bogoslužje vabi k veselju: »Razveseli se, Jeruzalem. Vriskajte in radujte se vsi, ki ste bili žalostni.« Kaj je razlog tega veselja? Razlog je velika ljubezen Boga do človeštva, kakor nam nakazuje današnji evangelij: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Besede, ki jih Jezus izgovori med pogovorom z Nikodemom, povzamejo temo, ki je v središču krščanskega oznanila. Tudi ko se zdi, da je situacija brezupna, Bog posreduje in ponudi človeku rešitev in veselje. Bog se namreč ne drži ob strani, ampak vstopi v zgodovino človeštva, vplete se v naše življenje, da bi ga poživil s svojo milostjo in ga rešil.

Poklicani smo prisluhniti temu oznanilu ter zavrniti skušnjavo, da bi se čutili prepričani sami vase, da bi Boga zmanjšali, terjali absolutno svobodo od Njega in njegove Besede. Ko zberemo pogum in se prepoznamo takšne, kakršni smo, se zavemo, da smo kot osebe poklicani soočiti se s svojo šibkostjo in svojimi omejitvami. Lahko se zgodi, da nas zajamejo tesnoba, zaskrbljenost za jutri, strah pred boleznijo in smrtjo. To pojasni, zakaj se mnoge osebe, ki iščejo izhod, podajo na nevarne bližnjice, kot so na primer droge, vraževernosti ali čarovniški rituali.

Prav je, da poznamo svoje omejitve, svoje slabosti. Moramo jih poznati, a nikakor zaradi njih obupati, temveč jih darovati Gospodu. On nam pomaga na poti ozdravitve. Vodi nas za roko, nikoli nas ne pusti samih. Bog je z mano in zato se veselim. Razveselimo se danes.

Imamo resnično in veliko upanje v Boga Očeta, bogatega v usmiljenju, ki nam je dal svojega Sina, da bi nas rešil. In to je naše veselje. Seveda imamo tudi veliko žalosti, a če smo pravi kristjani, imamo tudi upanje in majhno veselje, ki raste in nam daje varnost. Ne smemo obupati, ko vidimo svoje omejitve, grehe in slabosti. Bog je tam, Jezus je na križu, da nas ozdravi. To je Božja ljubezen. Zreti križanega in si reči: »Bog me ljubi.« Res je, da obstajajo te omejitve, slabosti, grehi, a Bog je večji od teh omejitev, teh slabosti, teh grehov. Ne pozabimo, da je Bog večji od naših slabosti, naše nezvestobe, naših grehov. Primimo Gospoda za roko, zrimo v križ in pojdimo naprej.

»Marija, Mati usmiljenja, naj v naše srce položi gotovost, da smo ljubljeni od Boga. Naj nam je blizu v trenutkih, ko se čutimo same, kadar smo v skušnjavi, da bi se vdali v življenjske težave. Prenese naj nam čustva svojega Sina Jezusa, da bi naša postna hoja postala izkušnja odpuščanja, sprejetosti in ljubezni.

»Bog je svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina.« (Jn 3,16) Tukaj je srce evangelija, tukaj je temelj našega veselja. Vsebina evangelija namreč ni neka ideja ali doktrina, ampak vsebina je Jezus, Sin, ki nam ga je Oče podaril, da bi imeli življenje. In temelj našega veselja ni neka lepa teorija o tem, kako biti srečni, ampak pomeni doživeti, da smo spremljani in ljubljeni na poti življenja. »Tako je ljubil svet, da je dal svojega Sina.« Zaustavimo se za trenutek ob teh dveh vidikih: »tako je ljubil« ter »je dal«.

Najprej, Bog je tako ljubil. Te besede, ki jih Jezus nameni Nikodemu – starejšemu Judu, ki je želel poznati Učitelja –, nam pomagajo prepoznati resnični obraz Boga. On nas je od nekdaj gledal z ljubeznijo in iz ljubezni je prišel med nas v mesu svojega Sina. V Njem nas je prišel iskat na kraje, kjer smo se izgubili; v Njem nas je prišel dvignit iz naših padcev; v Njem je jokal naše solze in ozdravil naše rane; v Njem je za vedno blagoslovil naše življenje. Kdor veruje Vanj, pravi evangelij, se ne bo pogubil (ibid.). V Jezusu je Bog izrekel dokončno besedo glede našega življenja: Ti nisi pogubljen, ti si ljubljen. Vedno ljubljen.

Če nam poslušanje evangelija in udejanjanje naše vere ne razširita srca, da bi sprejeli veličino te ljubezni, in morda celo zdrsnemo v resnobno, žalostno, zaprto religioznost, je to znamenje, da se moramo ustaviti in ponovno prisluhniti oznanilu blagovesti: Bog te tako ljubi, da ti daje vse svoje življenje. Ni bog, ki nas ravnodušno gleda z višav, ampak zaljubljen Oče, ki se vplete v našo zgodovino; ni bog, ki se veseli smrti grešnika, ampak Oče, ki ga skrbi, da se nihče ne bi pogubil; ni bog, ki obsoja, ampak Oče, ki nas rešuje z objemom svoje ljubezni, ki blagoslavlja.

Preidimo k drugi besedi: Bog »je dal« svojega Sina. Prav zato, ker nas tako zelo ljubi, Bog dá samega sebe in nam podari svoje življenje. Kdor ljubi, vedno izstopa iz samega sebe. Ljubezen se vedno podarja, daruje, se troši. Moč ljubezni je prav to: zdrobi oklep egoizma, razbije okope preveč preračunljivih človeških gotovosti, podira zidove in premaga strahove, da bi se podarila kot dar. Kdor ljubi, je takšen: raje tvega tako, da se daruje, kot pa da bi zakrnel s tem, da bi zadrževal zase. Zato Bog izstopa iz samega sebe: Ker »je tako ljubil«. Njegova ljubezen je tako velika, da ne more, da se nam ne bi podaril. Ko so ljudstvo na poti v puščavi napadle strupene kače, je Bog Mojzesu naročil, naj naredi bronasto kačo; vendar pa je v Jezusu, povzdignjenem na križu, On sam prišel, da bi nas ozdravil strupa, ki ga daje smrt. Postal je greh, da bi nas rešil greha. Bog nas ne ljubi z besedami. Podari nam svojega Sina, da bi bil vsak, ki ga gleda in Vanj veruje, rešen (prim. Jn 3,14-15).

Bolj se ljubi, bolj se postane sposobni podaritve. To je tudi ključ za razumevanje našega življenja. Lepo je srečati ljudi, ki se ljubijo, ki se imajo radi in delijo življenje; o njih se lahko reče isto kot o Bogu: Tako zelo se ljubijo, da dajo svoje življenje. Ne šteje le to, kar lahko pridelamo ali zaslužimo, šteje predvsem ljubezen, ki jo znamo podariti.

To je vir veselja! Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega Sina. Od tukaj izvira pomen povabila, ki ga Cerkev izreka na to nedeljo: »Veseli se … Vriskajte od veselja vsi, ki ste bili žalostni, Gospod vas bo potolažil.« (Vstopni spev; prim. Iz 66,10-11) Ponovno premišljujem o tem, kar smo pred enim tednom živeli v Iraku. Ljudstvo, ki je bilo mučeno, je po zaslugi Boga in njegovega usmiljenja vzklikalo od veselja.

Včasih iščemo veselje tam, kjer ga ni, v iluzijah, ki izpuhtijo, v sanjah veličine našega jaza, v navidezni gotovosti materialnih stvari, v pretirani skrbi za naš izgled. Vendar pa nas življenjska izkušnja uči, da je resnično veselje v tem, da čutimo, da smo zastonjsko ljubljeni, spremljani, da imamo nekoga, ki deli naše sanje in nam pride na pomoč ter nas vodi v varen pristan, kadar doživimo brodolom.

Dragi bratje in sestre, petsto let je minilo, odkar je na Filipine prvič prišlo krščansko oznanilo. Prejeli ste veselje evangelija: da nas je Bog ljubil do te mere, da je dal za nas svojega Sina. In to veselje se vidi v vašem ljudstvu, vidi se v vaših očeh, na vaših obrazih, v vaših pesmih in vaših molitvah. Želim vam reči hvala za veselje, ki ga prinašate po vsem svetu in v krščanske skupnosti. Mislim na mnoge lepe izkušnje v rimskih družinah – vendar pa je tako po vsem svetu –, kjer je vaša diskretna in delovna prisotnost znala postati tudi pričevanje vere. V slogu Marije in Jožefa, Jezus rad prinaša veselje vere s ponižnim, skrivnim, pogumnim in vztrajnim služenjem.

Le-to izhaja iz nočnega dialoga med Jezusom in Nikodemom, del katerega opisuje današnji evangeljski odlomek. Nikodem je, kakor vsak član Izraelskega ljudstva, pričakoval Mesija, ki ga je poistovetil z močnim človekom, ki bo z močjo sodil svet. Jezus je postavil v krizo takšno pričakovanje, ko se je predstavil pod tremi vidiki: pod tistim, da bo Sin človekov povišan na križu; pod tistim o Božjem Sinu, poslanem na svet zaradi zveličanja in pod tistim o luči, ki loči, kdor hodi za resnico in kdor hodi za lažjo. Poglejmo si te tri vidike: Sin človekov, Božji Sin in luč.

Jezus se najprej predstavi kot Sin človekov (vv. 14-15). Besedilo namiguje na pripoved o bronasti kači (prim. 4Mz 21,4-9), ki jo je, kot je Bog hotel, Mojzes povzdignil v puščavi, ko so ljudstvo napadale strupene kače. Kdor je bil pičen in je pogledal bronasto kačo, je ozdravel. Enako je bil Jezus povzdignjen na križ in kdor veruje Vanj, je ozdravljen greha in živi.

Drugi je vidik Božjega Sina (vv. 16-18). Bog Oče ljubi ljudi do te mere, da »da« svojega Sina. Dal ga je z učlovečenjem in dal ga je z izročitvijo v smrt. Namen Božjega daru je večno življenje ljudi. Bog je namreč poslal svojega Sina na svet, ne da bi ga obsodil, ampak da bi se lahko svet po Jezusu rešil. Jezusovo poslanstvo je poslanstvo zveličanja za vse.

Tretje ime, ki si ga Jezus prida je »luč« (vv. 19-21). Evangelij pravi: »da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč« (v. 19). Jezusov prihod na svet izzove izbiro: kdor izbere temo, gre naproti sodbi obsodbe, kdor izbere luč gre naproti sodbi zveličanja. Obsodba je vedno posledica svobodne izbire vsakega. Kdor dela zlo, išče temo, kajti zlo se vedno skriva, se pokrije, kdor izvaja resnico, torej dela dobro, prihaja k luči, ki razsvetljuje poti življenja. Kdor hodi v luči, kdor se približuje luči, ne more drugo kot delati dobra dela. Luč nas vodi v to, da delamo dobra dela. In to smo poklicani med postnim časom delati z večjo prizadevnostjo, da sprejmemo luč v našo vest, da bi odprli svoja srca k brezmejni ljubezni Boga, njegovemu usmiljenju, polnem nežnosti in dobrote. Ne pozabite, da Bog vedno odpušča. Vedno, če mi s ponižnostjo prosimo odpuščanje. Samo prositi za odpuščanje in On bo odpustil. Tako bomo našli resnično veselje in se bomo lahko razveselili odpuščanja Boga, ki prenavlja in daje življenje.

Sveta Marija, pomagaj nam, da se ne bomo bali, če nas Jezus postavi v »krizo«. To je zdravilna kriza za našo ozdravitev, da bo naše veselje popolno.

Na naši poti proti veliki noči smo prišli do 4. postne nedelje. Ta pot z Jezusom vodi skozi 'puščavo', torej skozi čas, v katerem bolj prisluhnemo Božjemu glasu in razkrinkamo skušnjave, ki nas v nas nagovarjajo. Na obzorju te puščave se izrisuje križ. Jezus ve, da je to višek njegovega poslanstva. Dejansko je Kristusov križ višek ljubezni, ki nam podarja zveličanje. To pravi On sam v današnjem evangeliju: 'In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen

Na naši poti proti veliki noči smo prišli do 4. postne nedelje. Ta pot z Jezusom vodi skozi 'puščavo', torej skozi čas, v katerem bolj prisluhnemo Božjemu glasu in razkrinkamo skušnjave, ki nas v nas nagovarjajo. Na obzorju te puščave se izrisuje križ. Jezus ve, da je to višek njegovega poslanstva. Dejansko je Kristusov križ višek ljubezni, ki nam podarja zveličanje. To pravi On sam v današnjem evangeliju: 'In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje vanj, imel večno življenje' (Jn 3,14-15). Navezuje se na dogodek med izhodom iz Egipta, ko so Hebrejce napadle strupene kače in so številni umrli. Tedaj je Bog zapovedal Mojzesu, naj napravi bronasto kačo in jo posadi na drog. Kogar je kača pičila in se je ozrl na bronasto kačo, je bil ozdravljen. Tudi Jezus bo povzdignjen na križ, da bo vsak, ki bo v smrtni nevarnosti zaradi greha in se bo z vero obrnil Nanj, ki je umrl za nas, rešen. Sveti Janez piše: 'Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak, da bi se svet po njem rešil' (Jn 3,17).

Sveti Avguštin razlaga takole: 'Zdravnik, kolikor je to od njega odvisno, pride, da ozdravi bolnika. Če kdo ne upošteva zdravnikovih navodil, si sam škodi. Zveličar je prišel na svet... Če ne želiš, da te reši, boš sodil samega sebe' (O Janezovem evangeliju, 12, 12: PL 35, 1190). Če je torej brezmejna, usmiljena ljubezen Boga, ki je šel tako daleč, da je dal svojega edinega Sina v odkupnino za naše življenje, je velika tudi naša odgovornost. Vsak mora namreč priznati, da je bolan, če hoče biti ozdravljen. Vsak se mora spovedati svojega greha, da bo lahko Božje odpuščanje, že podarjeno na križu, imelo učinek v njegovem srcu in na njegovo življenje. Spet piše sv. Avguštin: 'Bog obsoja tvoje grehe in če jih obsodiš tudi ti, se pridružiš Bogu... Ko ti postane žal za to, kar si storil, tedaj se začenjajo tvoja dobra dela, saj si obsodil tvoja slaba dejanja. Dobra dela se začnejo s priznanjem slabih dejanj' (ibid., 13: PL 35, 1190). Včasih pa ima človek raje temo kakor svetlobo, ker je preveč prilepljen na svoje grehe. Vendar samo, če se odpre svetlobi in se iskreno spove svojih grehov Bogu, ponovno najde resničen mir in veselje. Pomembno je torej redno iti k zakramentu spovedi, še posebej med postnim časom, da prejmemo Gospodovo odpuščanje in pospešimo našo pot spreobrnjenja.

Križ predstavlja najvišje in popolno dejanje Jezusove ljubezni, saj On s tem daje življenje za svoje prijatelje. 'In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov,  da bi vsak, ki veruje vanj, imel večno življenje' (Jn 3,14-15). Kot kazen za njihove grehe so kače pikale Izraelsko ljudstvo, ki je slabelo v puščavi, in vsak kdor se je ozrl na simbol, ki ga je povzdignil Mojzes, je bil rešen smrti. Ta simbol je predpodoba križa, ki je enkrat za vselej napravil konec grehu in smrti. Jasno vidimo, da se človek ne more sam rešiti posledic lastnega greha. Samo Bog ga lahko reši njegove moralne in fizične sužnosti. Jezusova smrt, napovedana v Spevu o Božjem služabniku, je smrt, ki postane luč za ljudstva. Je smrt, ki skupaj z bogoslužjem zadoščevanja prinaša spravo. Je smrt, ki nakazuje konec smrti. Od takrat je križ znamenje upanja, prapor Jezusove zmage, kajti: 'Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje' (Jn 3,16).

V nadaljevanju pogovora z Nikodemom Jezus poglobi zveličavni pomen križa. Vedno bolj jasno namreč razodeva, da je ta v neizmerni Božji ljubezni ter v darovanju edinorojenega Sina: ''Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina (Jn 3,16). To je eden bistvenih stavkov evangelija. Subjekt je Bog Oče, izvir stvariteljske in odrešilne skrivnosti. Glagola 'ljubiti' in'dati' nakazujeta odločilno in dokončno dejanje, ki izraža radikalnost, s katero se je Bog v svoji ljubezni približal človeku vse do popolnega darovanja. S tem je prestopil prag naše osamljenosti, se spustil v prepad naše skrajne zapuščenosti ter šel skozi vrata smrti. Predmet in naslovnik te božanske ljubezni je svet, torej človeštvo. Ta stavek nam popolnoma izbriše zamisel o oddaljenem Bogu, ki mu je neznana človekova pot in nam razodene njegovo resnično obličje. Iz ljubezni nam je podaril svojega Sina, da bi postal Bog blizu in bi mi mogli čutiti njegovo navzočnost. Prišel nam je naproti ter nam prinesel svojo ljubezen, da bi le-ta poživljala vse naše življenje. Kajti Sin človekov ni prišel na svet, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal življenje. Bog se ne vede oblastno, temveč neizmerno ljubi. Svoje vsemogočnosti ne kaže preko kaznovanja temveč preko usmiljenja in odpuščanja. Razumeti vse to, pomeni vstopiti v zveličavno skrivnost. Jezus namreč ni prišel obsodit, temveč rešit. Z darovanjem na križu razodeva ljubeče obličje Boga. Po veri v brezmejno ljubezen, ki nam je bila podarjena v Jezusu Kristusu, vemo, da je še tako majhna moč ljubezni močnejša od največje rušilne moči in da lahko spreminja svet. In ravno po tej isti veri imamo 'zanesljivo upanje' v večno življenje ter v vstajenje mesa.«

V uvodu v okrožnico Bog je ljubezen, je sveti oče zapisal: 'Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem' (1 Jn 4,16). Te besede Prvega Janezovega pisma izredno jasno izražajo bistvo krščanske vere: krščansko podobo Boga pa tudi podobo človeka in njegove poti, ki iz tega izhajata. Hkrati nam Janez v isti vrstici predstavi obrazec krščanske eksistence: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo« (prim. 4,16).

Mi smo verovali v Božjo ljubezen. Tako more kristjan izraziti temeljno odločitev svojega življenja. Na začetku kristjanovega bitja ni neka etična odločitev ali velika ideja, ampak srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje in s tem odločilno smer. V svojem evangeliju je apostol Janez ta dogodek izrazil s temile besedami: 'Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se  nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje' (Jn 3,16).