Božja beseda za ponedeljek, 2. avgusta 2027

Berilo

Mojzes omaguje v službi ljudstva

Berilo iz 4. Mojzesove knjige (4 Mz 11,4-15)

Tedaj so Izraelovi sinovi zopet govorili: »Kdo nam bo dal mesa jesti? Spominjamo se rib, ki smo jih v Egiptu jedli zastonj, kumar, dinj, luka, čebule in česna. Sedaj pa naše življenje hira; ničesar ni, naše oči ne vidijo drugega kakor mano.«

Mana pa je bila kakor koriandrovo seme in podobna smoli. Ljudstvo je hodilo okrog in jo nabiralo in mlelo na žrmljah ali trlo v možnarjih in kuhalo v loncih in delalo iz nje kolače; njen okus je bil kakor okus oljnatega kolača. Ko je padala ponoči rosa na tabor, je padala nanj tudi mana.

Mojzes je torej slišal, da je ljudstvo tarnalo po svojih rodovinah, vsak pri vhodu v svoj šotor. Gospodova jeza se je silno razvnela in tudi Mojzesu ni bilo všeč.

Tedaj je Mojzes rekel Gospodu: »Zakaj tako hudo ravnaš s svojim hlapcem in zakaj nisem našel milosti v tvojih očeh, da si naložil name breme vsega tega ljudstva? Ali sem jaz spočel vse to ljudstvo, ali sem ga jaz rodil, da mi praviš: ›Nôsi ga v svojem naročju, kakor nosi pestunja dojenčka, v deželo, ki sem jo s prisego obljubil njihovim očetom?‹ Od kod naj vzamem mesa, da bi ga dal vsemu temu ljudstvu? Tarnajo namreč pred menoj in pravijo: ›Daj nam mesa jesti!‹ Jaz sam ne morem nositi vsega tega ljudstva; pretežko je zame. Ako hočeš tako ravnati z menoj, me rajši, prosim, usmrti, če sem našel milost v tvojih očeh, da ne bom gledal svoje nesreče!«

Psalm 81

Ps 81,12-13.14-15.16-17

Evangelij

Jezus blagoslovi in razdeli kruh

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 14,13-21)

Ko je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika, se je umaknil v čolnu na samoten kraj sam zase. Toda množice, ki so to zvedele, so šle iz mest peš za njim. Ko je izstopil, je zagledal mnogo ljudstva; zasmilili so se mu in je ozdravil bolehne izmed njih.

Ko se je pa zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je kraj in dan se je že nagnil; odpústi množice, naj gredo v vasí in si kupijo živeža.« Toda Jezus jim je rekel: »Ni jim treba odhajati, dajte jim vi jesti.« Rekli so mu: »Nimamo tukaj več ko pet hlebov in dve ribi.« Rekel je: »Prinesite mi jih semkaj.«

In velel je ljudem sesti po travi; in vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo in jih blagoslovil; nato je hlebe razlomil in dal učencem, učenci pa množicam. In vsi so jedli in se nasitili; nato so pobrali ostanke koscev, dvanajst polnih košev. Teh, ki so jedli, pa je bilo kakih pet tisoč mož, brez žená in otrok.