Božja beseda za petek, 2. maja 2042

Pavel razloži rojakom v Pizidiji, da so Judje umorili napovedanega Mesija, vendar ni ostal v smrti, ker ga je Bog obudil v novo življenje. Sredi nevoščljivega nasprotovanja se je tako pokazala velika moč Božje zvestobe. Življenjske dogodke bom povezal z oznanilom o Jezusovem križu in vstajenju. Gospod, čeprav me je kdaj strah, me okrepi z gotovostjo, da mi boš tudi v trenutkih slabosti posijal s svetlobo vstajenja.

Jezus vabi učence k zaupanju, v sebi pa čuti žalost,

Pavel razloži rojakom v Pizidiji, da so Judje umorili napovedanega Mesija, vendar ni ostal v smrti, ker ga je Bog obudil v novo življenje. Sredi nevoščljivega nasprotovanja se je tako pokazala velika moč Božje zvestobe. Življenjske dogodke bom povezal z oznanilom o Jezusovem križu in vstajenju. Gospod, čeprav me je kdaj strah, me okrepi z gotovostjo, da mi boš tudi v trenutkih slabosti posijal s svetlobo vstajenja.

Jezus vabi učence k zaupanju, v sebi pa čuti žalost, ker jih bo zapustil, da jim pripravi prostor pri Očetu. Tomažu razodene, da je on moč, smer in pot, ki vodi k Očetu. Sem se pripravljen odpreti Jezusu, da me bo vodil k polnemu življenju pri Očetu? Gospod, razkrij mi resnico o življenju in me reši strahu, da bom stopil na tvojo pot. Tako boš zame tisto, kar Bog želi za mojo srečo.

 

Dragi bratje in sestre!
Ko nadaljujemo svoje obiske pri velikih učiteljih antične Cerkve, želimo svojo pozornost danes usmeriti k sv. Atanaziju Aleksandrijskem. Tega pristnega bojevnika za krščanska izročila je že nekaj let po smrti veliki teolog in carigrajski škof Gregorij Nazianški slavil kot »steber Cerkve« (Govori 21,26). Vedno so ga imeli za zgled pravovernosti, tako na Vzhodu kot na Zahodu. Ni torej naključje, da je Gian Lorenzo Bernini njegov kip postavil kot enega štirih svetih cerkvenih učiteljev vzhodne in

Dragi bratje in sestre!
Ko nadaljujemo svoje obiske pri velikih učiteljih antične Cerkve, želimo svojo pozornost danes usmeriti k sv. Atanaziju Aleksandrijskem. Tega pristnega bojevnika za krščanska izročila je že nekaj let po smrti veliki teolog in carigrajski škof Gregorij Nazianški slavil kot »steber Cerkve« (Govori 21,26). Vedno so ga imeli za zgled pravovernosti, tako na Vzhodu kot na Zahodu. Ni torej naključje, da je Gian Lorenzo Bernini njegov kip postavil kot enega štirih svetih cerkvenih učiteljev vzhodne in zahodne Cerkve – skupaj z Ambrozijem, Janezom Krizostomom in Avguštinom –, ki v čudoviti apsidi vatikanske bazilike obdajajo sedež svetega Petra.

Atanazij je nedvomno eden najpomembnejših in najbolj čaščenih očetov antične Cerkve. Predvsem pa je ta veliki svetnik strasten teolog učlovečenja Logosa, Božje Besede, ki je – kakor pravi prolog četrtega evangelija – »meso postala in se naselila med nami« (Jn 1,14). Prav zaradi tega je bil Atanazij tudi najpomembnejši in najvztrajnejši nasprotnik arijanske krive vere, ki je tedaj ogrožala vero v Kristusa, ko ga je zmanjšala na »srednjo« ustvarjenino med Bogom in človekom, pač v skladu s ponavljajočo se težnjo v zgodovini, ki jo vidimo na razne načine dejavno tudi danes.

Rodil se je verjetno v Aleksandriji v Egiptu okrog leta 300. Preden je postal diakon in tajnik škofa egiptovske prestolnice Aleksandra, je prejel dobro izobrazbo. Kot tesen sodelavec svojega škofa se je mladi cerkvenjak skupaj z njim udeležil nicejskega koncila, prvega, ki je bil ekumenskega značaja in ga je sklical cesar Konstantin maja 325, da bi zagotovil edinost Cerkve. Nicejski očetje so se lahko tako spoprijeli z raznimi vprašanji, še posebej s težkim vprašanjem, ki se je porodilo nekaj let pred tem ob pridiganju aleksandrijskega duhovnika Arija.

Ta je s svojo teorijo ogrožal pristno vero v Kristusa, ko je izjavljal, da Logos ni pravi Bog, ampak ustvarjeni Bog, »srednje« bitje med Bogom in človekom, in nam tako pravi Bog vedno ostaja nedostopen. V Niceji zbrani škofje so v odgovor odločili in določili »símbol vere«, ki je s kasnejšo dopolnitvijo prvega carigrajskega koncila ostal v izročilu raznih krščanskih Cerkva in v bogoslužju kot nicejsko-carigrajska veroizpoved. V tem temeljnem besedilu – ki izraža vero še nedeljene Cerkve in ga molimo še dandanes vsako nedeljo pri evharistični daritvi – se pojavi grški izraz homooúsios, latinsko consubstantialis: hoče pokazati, da je Sin, Logos, »istega bistva« kakor Oče, da je Bog od Boga, da je božjega bistva; tako je izraženo polno Sinovo božanstvo, ki so ga arijanci zanikali.

Ko je škof Aleksander umrl, ga je Atanazij leta 328 nasledil kot novi aleksandrijski škof in se je tako pokazal, da je odločen zavrniti sleherni kompromis z arijanskimi teorijami, ki jih je nicejski koncil obsodil. Njegova vztrajna in včasih tudi trda, čeprav potrebna nepopustljivost proti tistim, ki so se upirali njegovi izvolitvi za škofa, in zlasti proti nasprotnikom nicejskega símbola, mu je prinesla nepomirljivo sovraštvo arijancev in njihovih simpatizerjev. Kljub neovrgljivemu rezultatu koncila, ki je jasno potrdil, da je Sin enega bistva z Očetom, so se kmalu zatem te ideje zmagovito vrnile – v teh okoliščinah je bil Arij rehabilitiran – in jih je iz političnih razlogov podprl celo cesar Konstantin in potem njegov sin Konstans II. Slednji, ki se ni toliko zavzemal za teološko resnico kakor za enotnost cesarstva in za reševanje svojih političnih težav, je hotel vero spolitizirati in jo – po njegovem mnenju – narediti dostopnejšo vsem podložnikom v cesarstvu.

Arijanska kriza, ki so jo na videz rešili v Niceji, se je tako nadaljevala še desetletja s težavnimi preobrati in bolečimi delitvami Cerkve. Kar petkrat je bil – v treh desetletjih, od leta 336 do 366 – Atanazij prisiljen zapustiti svoje mesto in preživeti sedemnajst let v izgnanstvu, ko je trpel za pravo vero. Med prisiljenimi odsotnostmi iz Aleksandrije je škof imel priložnost, da najprej v Trierju, potem pa v Rimu podpira in širi nicejsko vero in meniške ideale, ki se jih je v Egiptu oklenil veliki puščavnik Anton z življenjsko odločitvijo, ki je bila Atanaziju vedno blizu. Sveti Anton je bil s svojo duhovno močjo najpomembnejši človek, ki je podpiral vero svetega Atanazija. Ko se je aleksandrijski škof dokončno vrnil na svoj sedež, se je lahko posvetil verski pomiritvi in reorganizaciji krščanskih skupnosti. Umrl je 2. maja 373 in na ta dan se ga tudi spominjamo v bogoslužju.

Najpomembnejše doktrinalno delo svetega aleksandrijskega škofa je razprava O učlovečenju Besede, božanskega Logosa, ki je za naše odrešenje postal meso in eden izmed nas. V tem delu Atanazij s trditvijo, ki je upravičeno postala znamenita, izjavlja, da se je Božja Beseda »učlovečila, da bi mi postali božji; on je postal viden v telesu, da bi mi dobili pojem o nevidnem Očetu; in on sam je prenesel nasilje od ljudi, da bi mi podedovali nerazpadljivost« (54,3). Gospod je dejansko s svojim vstajenjem pregnal smrt, kakor da bi bila »slama v ognju« (8,4). Temeljna misel vsega Atanazijevega teološkega boja je prav to, da je Bog dostopen. Kristus ni neki drugotni Bog, ampak je pravi Bog in po našem občestvu s Kristusom se lahko resnično zedinimo z Bogom. On je resnično postal »Bog z nami«.

Med drugimi deli tega velikega cerkvenega očeta – ki ostajajo v veliki meri vezana na arijansko krizo – omenimo še štiri pisma, ki jih je naslovil na prijatelja Serapiona, škofa v Thmuisu, o božanstvu Svetega Duha, ki je odločno potrjeno; in kakih trideset »prazničnih« pisem, naslovljenih ob začetku vsakega leta na Cerkve in samostane v Egiptu, da z njimi napove datum velike noči, predvsem pa da zagotovi povezanost med verniki, ob tem pa še utrdi vero in jih pripravi na te slovesne praznike.

Atanazij je slednjič tudi avtor premišljevalnih besedil o psalmih, ki so bila zelo razširjena; predvsem pa je avtor dela, ki je prava uspešnica zgodnje krščanske književnosti, Antonovega žitja, to je življenjepisa svetega Antona Puščavnika. Napisal ga je kmalu po smrti tega svetnika, ko je kot izgnani aleksandrijski škof bival med menihi egiptovske puščave. Atanazij je bil prijatelj tega velikega puščavnika, tako da je prejel enega od dveh ovčjih kožuhov, ki ju je Anton zapustil v dediščino poleg plašča, ki mu ga je bil podaril sam aleksandrijski škof. Brž se je delo silno razširilo in bilo takoj prevedeno tudi v latinščino, in to kar dvakrat, potem pa še v druge vzhodne jezike. Ta vzorčni življenjepis, ki je tako pri srcu krščanskemu izročilu, je veliko prispeval razširjenosti meništva na Vzhodu in na Zahodu. Ni naključje, da je branje tega besedila v Trierju v središču ganljive pripovedi o spreobrnjenju dveh cesarskih uradnikov, ki jo Avguštin podaja v svojih Izpovedih (VIII,6,15) kot uvod v poročilo o lastnem spreobrnjenju.

Sicer pa Atanazij sam kaže, da se je jasno zavedal vpliva, ki bi ga lahko imela na krščansko ljudstvo Antonova zgledna osebnost. Takole piše v sklepu tega dela: »Da je bil znan povsod, da so ga vsi občudovali in po njem hrepeneli, tudi tisti, ki ga niso videli, je znamenje njegove kreposti in njegovega prijateljstva z Bogom. Dejansko Anton ni znan po svojih spisih niti po svetni znanosti niti po kaki posebni sposobnosti, ampak samo po svoji bogovdanosti. In nihče ne bi mogel zanikati, da je to božji dar. Kako bi se sicer slišalo govoriti v Hispaniji in v Galiji, v Rimu in v Afriki o tem človeku, ki je živel odmaknjen med hribi, če ga ne bi povsod predstavil Bog sam, kakor to dela s tistimi, ki mu pripadajo, in kakor je naznanil Antonu že od začetka? In tudi če ti delujejo v tajnosti in hočejo ostati skriti, jih Gospod pokaže vsem kot svetilko, da bi tisti, ki slišijo govoriti o njih, vedeli, da je mogoče izpolnjevati zapovedi, in se opogumili za hojo po poti kreposti« (93,5–6).

Da, bratje in sestre! Imamo veliko razlogov, da smo hvaležni svetemu Atanaziju. Njegovo življenje kakor tudi Antonovo in toliko drugih svetnikov nam kaže, da »kdor gre k Bogu, se ne oddalji od ljudi, ampak jim postane resnično blizu« (Deus caritas est, 42).

Trg sv. Petra, sreda, 20. junija 2007.

Prevedel br. Miran Špelič OFM