Božja beseda za nedeljo, 19. februarja 2068

S tvojo pomočjo, usmiljeni Oče, postajamo pozorni na glas Duha'. Ta molitev na začetku maše je v nas priklicala osnovno držo poslušanja Svetega Duha, ki oživlja in poživlja Cerkev. Sveti Duh s svojo stvariteljsko in prenoviteljsko močjo vedno vzdržuje upanje Božjega ljudstva na poti skozi zgodovino ter vedno podpira kot Tolažnik (Paraklit) pričevanje kristjanov. V tem trenutku hočemo vsi mi, skupaj z novimi kardinali, prisluhniti glasu Duha, ki govori po pravkar oznanjenih berilih.

V prvem

S tvojo pomočjo, usmiljeni Oče, postajamo pozorni na glas Duha'. Ta molitev na začetku maše je v nas priklicala osnovno držo poslušanja Svetega Duha, ki oživlja in poživlja Cerkev. Sveti Duh s svojo stvariteljsko in prenoviteljsko močjo vedno vzdržuje upanje Božjega ljudstva na poti skozi zgodovino ter vedno podpira kot Tolažnik (Paraklit) pričevanje kristjanov. V tem trenutku hočemo vsi mi, skupaj z novimi kardinali, prisluhniti glasu Duha, ki govori po pravkar oznanjenih berilih.

V prvem berilu odmeva Gospodov poziv svojemu ljudstvu: »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet« (3Mz 19,2). V evangeliju Jezus podobno ponovi: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Te besede nagovarjajo vse nas, Gospodove učence; danes pa so še posebej namenjene meni in vam dragi bratje kardinali, na poseben način pa vam, ki ste včeraj postali del kardinalskega zbora. Posnemati svetost in popolnost Bog se lahko zdi, da je nedosegljiv cilj. Pa vendar, prvo berilo ter evangelij predlagata konkretne primere, da bi Božje obnašanje postalo pravilo našega delovanja. Toda pomnimo, vsi mi si zapomnimo, da bo naše prizadevanje zaman brez Svetega Duha! Krščanska svetost vsekakor ni naše delo, ampak je sad hotene in vzdrževane učljivosti Duhu Boga, ki je trikrat Sveti.

Tretja Mojzesova knjiga pravi: »Ne goji v svojem srcu sovraštva do svojega brata... Ne maščuj se in ne bodi zamerljiv... temveč ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (3Mz 19,17-18). Te drže se porodijo iz Božje svetosti. Mi pa smo običajno tako drugačni, tako sebični in ponosni... pa vendar nas Božja dobrota in lepota privlačita in Sveti Duh nas lahko očisti, nas lahko preoblikuje, nas iz dneva v dan oblikuje. Opraviti to delo spreobrnjenja, spreobrnjenja srca, spreobrnjenja vseh nas. Še posebno vi kardinali in jaz, moramo to storiti. Spreobrnjenje!

Jezus v evangeliju tudi govori o svetosti in nam razloži njegovo novo postavo. To stori preko nekaterih antitez nepopolne pravičnosti pismoukov in farizejev in večje pravičnosti Božjega kraljestva. Prva antiteza današnjega odlomka je glede maščevanja. »Slišali ste, da je bilo rečeno: ‚Oko za oko in zob za zob‘. Jaz pa vam pravim: ...če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še drugo« (Mt 5,38-39). Ne samo, da ne smemo vrniti drugemu zlo, ki nam je storil, ampak si moramo prizadevati, da mu velikodušno storimo dobro.

Druga antiteza je glede sovražnikov: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ‚Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika!‘ Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo« (vv. 43-44). Od tistega, ki hoče hoditi za Njim, Jezus zahteva, da ljubi tistega, ki to ne zasluži in sicer ne da bi pričakoval povračilo zato, da se zapolnijo praznine ljubezni, ki so v srcih, v medsebojnih odnosih, v družinah, v skupnostih, v svetu. Bratje kardinali, Jezus ni prišel, da bi nas učil lepega obnašanja, salonskega obnašanja! Zaradi tega mu ne bi bilo potrebno priti iz nebes in umreti na križu. Kristus nas je prišel rešit, nam pokazat pot, edini izhod iz živega peska greha in ta pot svetosti je usmiljenje, tista, ki jo je On prehodil in po kateri vsak dan hodi z nami. Biti sveti ni razkošje, ampak je potrebno za zveličanje sveta. To je to, kar Gospod od nas zahteva.

Dragi bratje kardinali, Gospod Jezus in mati Cerkev nas prosita, da bi za te drže svetosti pričevali še z večjim navdušenjem in žarom. Ravno v tem dopolnilu zastonjskega darovanja je kardinalova svetost. Zato, ljubimo tiste, ki so nam sovražni. Blagoslavljajmo tistega, ki o nas grdo govori. Z nasmehom pozdravimo tistega, ki si to morda ne zasluži. Ne hrepenimo po tem, da bi se uveljavljali, ampak postavimo naproti oblastnosti krotkost in pozabljajmo na zadana nam ponižanja. Vedno se pustimo voditi Duhu Kristusa, ki je žrtvoval samega sebe na križu, da bomo lahko 'kanali' po katerih teče Njegova karitativna ljubezen. To je drža, to mora biti kardinalovo obnašanje. Kardinal, to še posebej pravim vam, vstopi v rimsko Cerkev; bratje, ne vstopi v dvor. Izognimo se in si medsebojno pomagajmo izogniti se navadam in obnašanjem, ki so na dvoru: spletkam, govoricam, navezam, protekcijam, prednostim. Naše govorjenje naj bo tisto iz evangelija: 'da, da; ne, ne', naše drže, drže blagrov in naša pot, pot svetosti. Ponovno prosimo za tvojo pomoč, usmiljeni Oče, da nas napravi pozorne za glas Duha.

Sveti Duh nam govori tudi po besedah sv. Pavla: »Božji tempelj ste... Božji tempelj pa je namreč svet, in to ste vi« (1Kor 3,16-17). V tem templju, ki smo mi, se obhaja bivanjsko bogoslužje dobrote, odpuščanja, služenja, z eno besedo, bogoslužje ljubezni. Ta naš tempelj pa je onečaščen, če pozabljamo na dolžnosti do bližnjega. Ko v našem srcu dobi prostor najmanjši med našimi brati, sam Bog dobi prostor. Ko ta brat ostane zunaj, je Bog sam, ki ni bil sprejet. Prazno srce, v katerem ni ljubezni, je kakor cerkev, ki se jo nameni posvetni rabi, torej ne več za božjo službo, ampak za nekaj drugega.

Dragi bratje kardinali, ostanimo povezani z Kristusom in med seboj! Prosim vas, da mi stojite ob strani z molitvijo, nasveti, sodelovanjem. In vsi vi, škofi, duhovniki, diakoni, posvečene osebe in laiki, združite se v klicanju Svetega Duha, da bi kardinalski zbor postal vedno bolj goreč s dejavno pastoralno ljubeznijo, bolj polno svetosti za službo evangelija in v pomoči Cerkvi, da bo izžarevala svetu Kristusovo ljubezen.

Angel Gospodov, 23. februar 2014

Dragi bratje in sestre, dober dan! V drugem berilu današnje nedelje sveti Pavel pravi: 'Zato naj se nihče ne ponaša z ljudmi! Vse je namreč vaše: Pavel, Apolo, Kefa', to je Peter, 'svet, življenje in smrt, sedanjost in prihodnost. Vse je vaše! Toda vi ste Kristusovi, Kristus pa Božji« 1Kor 3,21-23). Zakaj Apostol to govori? Problem, pred katerim se je znašel Apostol, so razdori v korintski skupnosti, kjer so se oblikovale skupine, ki so se sklicevale na različne pridgarje in jih imele za svoje voditelje. Govorili so: 'Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov... (1Kor 1,12). Sveti Pavel razloži, da je napačen ta način razmišljanja, saj skupnost ne pripada apostolom, temveč oni, apostoli, pripadajo skupnosti, toda skupnost, vsa in celotna pripada Kristusu!

Iz te pripadnosti izhaja, da v krščanskih skupnostih, škofijah, župnijah, združenjih, gibanjih, razlike ne smejo nasprotovati dejstvu, da imamo po krstu vsi isto dostojanstvo. Vsi smo v Jezusu Kristusu Božji otroci. In naše dostojanstvo je, da smo v Jezusu Kristusu Božji otroci. Tisti, ki so prejeli službo vodenja, pridiganja, podeljevanja zakramentov, se ne smejo imeti za lastnike posebnih moči, za gospodarje, ampak se dati v službo skupnosti ter ji pomagati, da bo z veseljem hodila po poti svetosti.

Cerkev danes zaupa pričevanje tega stila pastoralnega življenja novim kardinalom, s katerimi sem danes dopoldne obhajal sveto mašo. Včerajšnji konzistorij in današnje evharistično obhajanje nam ponujata dragoceno priložnost okušanja katoliškosti in univerzalnosti Cerkve, ki jo zelo dobro predstavlja različnost, od kot vse prihajajo člani kardinalskega zbora, zbrani v tesnem občestvu okoli Petrovega naslednika. Naj nam Gospod da milost, da bomo delali za edinost Cerkve, da bomo gradili to edinost, saj je edinost pomembnejša od sporov. Edinost Cerkve je v Kristusu in spori so problemi, ki niso vedno Kristusovi.

Liturgični trenutki ter praznovanje, ki smo jih imeli priložnost doživljati zadnja dva dni, naj v vseh nas okrepijo vero ter ljubezen do Kristusa in do Njegove Cerkve. Vabim vas, da podpirate te pastirje ter jim pomagate z molitvijo, da bodo vedno z gorečnostjo vodili zaupano jim ljudstvo in vsem kazali Gospodovo nežnost ter ljubezen. Koliko molitve potrebuje škof, kardinal, papež, da lahko pomaga iti naprej Božjemu ljudstvu! Pravim, pomaga, to je služi Božjemu ljudstvu. Ravno to je poklicanost škofa, kardinala in papeža, da so služabniki, ki služijo v Kristusovem imenu. Molite za nas, da bomo dobri služabniki; dobri služabniki, ne dobri gospodarji!

Vsi skupaj, škofi, duhovniki, posvečene osebe ter verni laiki moramo ponuditi pričevanje Cerkve, ki je zvesta Kristusu, ki jo poživlja želja služiti bratom in ki je pripravljena iti s preroškim pogumom naproti pričakovanjem ter duhovnim zahtevam moških in žensk današnjega časa. Naj nas Marija spremlja in varuje na tej poti.

Angel Gospodov, 19. februar 2017

Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju današnje nedelje (Mt 5,38-48), je odlomek, ki najbolje izrazi krščansko revolucijo. Jezus pokaže s to zapovedjo pot resnične pravičnosti, ki gre onkraj zakona povračila, torej »oko za oko in zob za zob.

To starodavno pravilo je zahtevalo naložiti kršilcem kazni, ki so bile enake povzročeni škodi: smrt, kdor je ubil, amputacija tistemu, ki je koga ranil, in tako naprej. Jezus ne zahteva od svojih učencev, da enostavno trpijo zlo, nasprotno zahteva, da se odzovejo, vendar ne z zlom, temveč, da se odzovejo z dobrim. Zlo povzroči naslednje slo… Samo tako se prekine veriga zla in se stvari resnično spremenijo. Zlo je namreč »praznina« dobrega, ki je ne moremo napolniti z drugo praznino, temveč samo s »polnostjo«, to je z dobrim. Nasilni povračilni ukrep nikoli ne pripelje k razrešitvi sporov. Ti si mi to storil, ti bom vrnil, to nikoli ne reši spora in ni krščansko ravnanje.

Za Jezusa zavrnitev nasilja lahko tudi pomeni odpoved zakoniti pravici. Poda nekaj zgledov: nastaviti drugo lice, odstopiti svoje oblačilo ali denar, sprejeti tudi druge žrtve (prim. vv. 39-42). Toda ta odpoved ne pomeni, da se enostavno prezre ali nasprotuje zahtevam pravičnosti. Nasprotno, krščanska ljubezen, ki se izraža na poseben način z usmiljenjem, predstavlja udejanjenje, ki je še višje od pravičnosti. To, o čemer nas hoče Jezus poučiti je jasno razlikovanje med pravičnostjo in maščevanjem. Maščevanje ni nikoli pravično. Dovoljeno nam je zahtevati pravico, saj je naša dolžnost udejanjati pravičnost. Prepovedano pa nam je maščevati se, ali na kakršen koli način podžigati maščevanje, kot izraz sovraštva in nasilja.

Jezus ne želi predlagati novega družbenega reda, temveč predvsem zapoved ljubezni do bližnjega, ki vključuje tudi ljubezen do sovražnikov: »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo« (v. 44). To pa ni lahko. Te besede pa ne smemo razumeti kot odobravanje zla, ki ga je storil sovražnik, temveč kot povabilo k višjemu, velikodušnemu pogledu, podobnemu nebeškemu Očetu, ki kot pravi Jezus: »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (v. 45). Tudi sovražnik je namreč človeška oseba in kot taka ustvarjena po Božji podobi, čeprav je trenutno ta podoba zatemnjena zaradi nevrednega obnašanja.

Ko govorimo o »sovražnikih«, ne smemo misliti na ne vem kako drugačne ali od nas oddaljene osebe. Govorimo tudi o nas samih, ki tudi lahko vstopimo v spor z našim bližnjim, včasih celo z domačimi. Koliko je sovraštva po družinah, pomislimo na to. Sovražniki so vsi tisti, ki grdo govorijo o nas, ki nas obrekujejo in nas jezijo. Ni lahko požreti vsega tega. Vsem tem smo poklicani odgovoriti z dobrim, ki pa ima tudi svoja premišljena ravnanja, a navdihnjena z ljubeznijo.

Naj nam Devica Marija pomaga pri hoji za Jezusom na tej težki poti, ki resnično povišuje človeško dostojanstvo in zaradi katere živimo kot otroci našega Očeta, ki je v nebesih. Naj nam pomaga udejanjati potrpežljivost, dialog, odpuščanje, da bomo tako mojstri medsebojnega občestva ter bratstva v našem vsakdanjem življenju, še zlasti po naših družinah.

Jezus navaja starodavni zakon: »Oko za oko in zob za zob« (Mt 5,38; 2Mz 21,24). Vemo, kaj je pomenilo: tistemu, ki ti nekaj vzame, ti vzemi isto stvar. V resnici je šlo za velik napredek, saj je preprečevalo hujša maščevanja: če ti je nekdo storil nekaj slabega, mu boš povrnil z isto mero, ne boš mu smel storiti nečesa hujšega. Zaključiti spore izenačeno je pomenilo korak naprej. Vendar pa gre Jezus še dlje, veliko dlje: »Jaz pa vam pravim: ne upirajte se hudobnežu« (Mt 5,39). Ampak kako, Gospod? Če nekdo misli slabo o meni, če mi nekdo stori nekaj slabega, mu ne smem vrniti milo za drago? »Ne,« Jezus pravi: nenasilje, nobenega nasilja.

Lahko mislimo, da Jezusov nauk sledi določeni strategiji: na koncu bo hudobnež odnehal. Vendar pa ni to razlog za to, da Jezus pravi, naj ljubimo tudi tiste, ki nam delajo hudo. Kakšen je razlog za to? Ker Oče, naš Oče, vedno ljubi vse, tudi če mu mi ne vračamo (ljubezni). On »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (v. 45). In danes nam v prvem berilu pravi: »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod vaš Bog, sem svet!« (3Mz 19,2). Oziroma: »Živite kakor jaz, prizadevajte si za to, za kar si prizadevam jaz.« Jezus je storil tako. Ni kazal s prstom na tiste, ki so ga krivično obsodili in kruto umorili, ampak je zanje razprl roke na križu. In odpustil je tistim, ki so mu v zapestje zabili žeblje (prim. Lk 23,33-34).

Če želimo biti torej Kristusovi učenci, če se želimo imeti za kristjane, je to pot, ni druge. Bog nas ljubi, zato smo poklicani ljubiti; odpušča nam, zato smo poklicani odpuščati; dotaknila se nas je ljubezen, zato smo poklicani dajati ljubezen, ne da bi čakali, da bi pričeli drugi; zastonjsko smo rešeni, zato smo poklicani, da ne bi iskali nobene koristi v dobrem, ki ga delamo. Lahko rečeš: »Vendar Jezus pretirava! Reče celo: "Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo" (Mt 5,44); tako govori, da bi vzbudil pozornost, vendar pa morda v resnici ne misli tega.« Vendar misli ravno to. Jezus tukaj ne govori v paradoksih, ne ovinkari. Je neposreden in jasen. Navaja starodavni zakon in slovesno reče: »Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike.« Gre za namerno izrečene, natančne besede.

Ljubite svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo. To je krščanska novost. Je krščanska razlika. Moliti in ljubiti: to je tisto, kar moramo delati; in ne le do tistih, ki nas imajo radi, ne le do prijateljev, ne le do našega ljudstva. Jezusova ljubezen namreč ne pozna meja in pregrad. Gospod od nas želi pogum ljubezni brez preračunavanja. Jezusova mera je namreč ljubezen brez mere. Kolikokrat smo zanemarili njegove prošnje in smo se vedli kakor vsi ostali! In vendar zapoved ljubezni ni neka preprosta provokacija, je v osrčju evangelija. Glede ljubezni do vseh ne sprejemajmo izgovorov, ne pridigajmo lagodnih opreznosti. Gospod ni bil oprezen, ni sklepal kompromisov, sprašuje nas po ekstremizmu ljubezni. To je edini dopuščen krščanski ekstremizem: ekstremizem ljubezni.

Ljubíte svoje sovražnike. Danes nam bo dobro, med mašo in po njej, če si bomo ponovili te besede in jih aplicirali na osebe, ki z nami grdo ravnajo, ki so nam neprijetne, ki jih težko sprejemamo, ki nam jemljejo vedrino. Ljubíte svoje sovražnike. Dobro nam bo delo tudi, če si bomo zastavili naslednja vprašanja: »Kaj me skrbi v življenju?: sovražniki, tisti, ki mi želijo hudo? Ali to, da bi ljubil?« Naj te ne skrbi hudobija drugih, tistih, ki o tebi slabo mislijo. Namesto tega začni razoroževati svoje srce iz ljubezni do Jezusa. Kdor namreč ljubi Boga, v srcu nima sovražnikov. Čaščenje Boga je nasprotno kulturi sovraštva. In proti kulturi sovraštva se bori tako, da se zoperstavi kultu pritoževanja. Kolikokrat se pritožujemo zaradi tega, česar ne dobimo, zaradi tega, kar ne gre! Jezus ve, da mnogo stvari ne gre, da bo vedno kdo, ki nam bo želel hudo, tudi kdo, ki nas bo preganjal. Vendar pa nam pravi le, naj molimo in ljubimo. To je Jezusova revolucija, največja v zgodovini: od sovražnika, ki ga sovražimo do sovražnika, ki ga ljubimo; od kulta pritoževanja do kulture daru. Če smo Jezusovi, je to pot, ki ji moramo slediti.

Res je, vendar pa lahko oporekaš: »Razumem veličino ideala, vendar pa je življenje nekaj drugega! Če ljubim in odpuščam, ne preživim v tem svetu, kjer prevladuje logika moči in se zdi, da vsak misli nase.« Ali je torej Jezusova logika poražena? Poražena je v očeh sveta, vendar pa je zmagovalna v očeh Boga. Sveti Pavel nam je v drugem berilu dejal: »Nihče naj se ne vara, kajti modrost tega sveta je nespamet pri Bogu« (1Kor 3,18-19). Bog vidi onkraj. Ve, kako se zmaga. Ve, da se zlo premaga le z dobrim. Tako nas je odrešil: ne z mečem, ampak s križem. Ljubiti in odpuščati pomeni živeti kot zmagovalci. Izgubili bomo, če bomo branili vero s silo. Gospod bi tudi nam ponovil besede, ki jih je rekel Petru v Getsemaniju: »Spravi meč v nožnico!« (Jn 18,11). V današnjem Getsemaniju, v našem ravnodušnem in nepravičnem svetu, kjer se zdi, da smo priče agoniji upanja, kristjan ne more storiti kot tisti učenci, ki so najprej zgrabili za meč in potem zbežali. Ne, rešitev ni v tem, da izdremo meč proti nekomu in niti v tem, da bežimo iz časov, v katerih živimo. Rešitev je Jezusova pot: dejavna ljubezen, ponižna ljubezen, ljubezen »do konca« (Jn 13,1).

Dragi bratje in sestre, danes Jezus s svojo brezmejno ljubeznijo dviguje merilno letev našega človeštva. Na koncu se lahko vprašamo: »In mi, nam bo uspelo?« Če bi bil cilj neuresničljiv, nam Gospod ne bi rekel, naj ga dosežemo. Vendar pa to težko storimo sami; potrebno je prositi za milost. Potrebno je prositi Boga za moč, da bi ljubili, mu reči: »Gospod, pomagaj mi ljubiti, nauči me odpuščati. Sam ne zmorem, potrebujem Te.« Prav tako je potrebno prositi za milost, da ne bi drugih videli kot ovire in težave, ampak kot brate in sestre, ki jih moramo ljubiti. Zelo pogosto prosimo za pomoč in milosti zase, vendar pa kako malo prosimo za to, da bi znali ljubiti! Ne prosimo dovolj, da bi znali živeti evangelij s srcem, da bi bili resnično kristjani. Vendar pa bomo »ob večeru življenja sojeni glede na ljubezen« (sv. Janez od Križa). Izberimo danes ljubezen, tudi če nas stane, tudi če gre proti toku. Ne dopustimo, da bi nas pogojevala splošna miselnost, ne zadovoljimo se s polovičarstvom. Sprejmimo Jezusov izziv, izziv dejavne ljubezni. Tako bomo pravi kristjani in svet bo bolj človeški.

 

Iz govora Benedikta XVI. članom papeške biblične komisije ob njihovem letnem zasedanju

»Ponovno ste se zbrali, da poglobite zelo pomembno tematiko: odnos med Svetim pismom in moralo. Gre za tematiko, ki se ne tiče samo vernika, ampak vsake osebe. Prvoten vzgib vsakega človeka je pravzaprav njegova želja biti srečen in živeti v polnosti. Dandanes mnogi mislijo, da se to mora uresničiti avtonomno brez kakršnega koli sklicevanja na Boga ali na njegovo postavo. Nekateri so se v razmišljanju dokopali do

Iz govora Benedikta XVI. članom papeške biblične komisije ob njihovem letnem zasedanju

»Ponovno ste se zbrali, da poglobite zelo pomembno tematiko: odnos med Svetim pismom in moralo. Gre za tematiko, ki se ne tiče samo vernika, ampak vsake osebe. Prvoten vzgib vsakega človeka je pravzaprav njegova želja biti srečen in živeti v polnosti. Dandanes mnogi mislijo, da se to mora uresničiti avtonomno brez kakršnega koli sklicevanja na Boga ali na njegovo postavo. Nekateri so se v razmišljanju dokopali do popolne suverenosti razuma in svobode na področju moralnih norm. Te norme sestavljajo področje čisto človeške etike ter so izraz postave, ki si jo človek avtonomno da samemu sebi. Zagovorniki te »laične morale« trdijo, da človek kot razumno bitje, ne samo da lahko, ampak celo da mora sam svobodno odločati o vrednostni sodbi svojega obnašanja.

To zmotno prepričanje temelji na domnevnem konfliktu med človeško svobodo in vsako obliko zakonov. V resnici je Stvarnik vpisal v našo bit 'naravni zakon', odsev njegove stvariteljske ideje v naše srce kot kompas in notranje merilo našega življenja. Ravno zato nam Sveto pismo, Izročilo in cerkveno učiteljstvo pravijo, da človekova poklicanost in popolna uresničitev ni v zavračanju Božje postave, temveč življenje po novi postavi, ki je življenje v milosti Svetega Duha: skupaj z Božjo Besedo in naukom Cerkve se ta odraža v »veri, ki deluje po ljubezni« (Gal 5,6). In ravno v tem sprejemanju Božje ljubezni (Deus caritas est!) najde človeška svoboda svojo najvišjo uresničitev. Božja postava nikakor ne zmanjša, še manj odpravi človekovo svobodo. Nasprotno jo zagotavlja ter spodbuja, saj, kakor nas spodbuja Katekizem katoliške Cerkve »svoboda doseže svojo popolnost, kadar je naravnana na Boga, našo blaženost« (KKC 1731). Moralni zakon, ki ga je Bog postavil v stvarstvo ter ga potrdil v starozaveznem razodetju, ima v Jezusu svojo dopolnitev in veličino. Jezus Kristus je pot popolnosti, živo poosebljenje najvišje svobode v popolni pokorščini Božji volji. Jezus ni odpravil izvirni pomen Dekaloga, ampak ga je dopolnil. Etika, ki ob poslušanju razodetja želi biti tudi pristno razumska, najde v srečanju z Kristusom, ki nam podarja novo zavezo, svojo popolnost.

Model pristnega moralnega ravnanja je sama učlovečena Beseda, Jezus Kristus, pri katerem je njegova volja popolnoma sovpadala z voljo Boga Očeta pri sprejemanju in izvršitvi njegovega poslanstva: njegova hrana je bila izpolnjevati Očetovo voljo (prim. Jn 4,34). Kajti On vedno dela to, kar je všeč Očetu in se drži njegove besede (prim. Jn 8,29.55), govori tisto, kar mu je Oče zapovedal naj reče in oznanja (prim. Jn 12,49). S tem, ko Jezus razodeva Očeta in njegov način delovanja, istočasno razodeva tudi norme za pravilno človeško delovanje. To povezavo potrdi z očitnim zgledom, ko ob zaključku svojega nauka o ljubezni do sovražnikov (prim. Mt 5,43-47) pravi: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Ta božja popolnost je za nas možna, če smo tesno povezani s Kristusom, našim Odrešenikom.

Dragi bratje in sestre, na današnjo sedmo navadno nedeljo nam svetopisemska besedila govorijo o volji Boga, ki želi,da ljudje postanejo deležni njegovega življenja: »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet« beremo v tretji Mojzesovi knjigi (3Mz 19,1-2). S temi besedami in predpisi, ki iz njih izhajajo, Gospod vabi svoje ljudstvo, ki si ga je izbral, naj bo zvesto zavezi z Njim in naj hodi po njegovih poteh ter tako utemeljuje socialno zakonodajo na podlagi zapovedi: »ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (3Mz 19,18). Če poslušamo Jezusa, v katerem je Bog prevzel umrljivo telo, da bi tako postal bližnji vsakemu človeku in bi razodel svojo brezmejno ljubezen do nas, slišimo isti poziv z istim drznim namenom. Gospod namreč smelo pravi: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Toda, kdo lahko postane popoln? Naša popolnost je v tem, da živimo ponižno kot Božji otroci ter v resnici izpolnjujemo njegovo voljo. Sveti Ciprijan je zapisal, naj »bo obnašanje Božjih otrok primerno Božjemu očetovstvu, da bo Bog slavljen in hvaljen z dobrim človekovim obnašanjem« (De zelo et livore, 15: CCL 3a,83).

Na kakšen način lahko posnemamo Jezusa? Jezus pravi: »Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,44-45). Kdor sprejme Gospoda v svoje življenje ter ga ljubi z vsem svojim srcem, je sposoben novega začetka. Uspe izpolniti Božjo voljo; uspe uresničiti nov način bivanja, ki ga poživlja ljubezen in ga usmerja proti večnosti. Apostol Pavel dodaja: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas?« (1 Kor 3,16). Če se res zavedamo te resničnosti in se naše življenje ob tem temeljito preoblikuje, postane naše pričevanje jasno, zgovorno in učinkovito. Neki srednjeveški avtor je zapisal: »Ko je celotno človekova bitje, če tako rečemo, pomešana z Božjo ljubeznijo, tedaj sijaj njegove duše odseva tudi na njegovem obličju« (Janez Klimak, Scala Paradisi, XXX: PG 88,1157 B) v celotnem njegovem življenju. »Ljubezen je nekaj velikega« – beremo v knjigi Hoja za Kristusom - »je nekaj kar napravi vsako težko stvar lahko ter potrpežljivo prenaša vsako težavo. Ljubezen se želi povzpeti v višave, ne da bi jo zadržalo karkoli zemeljskega. Porodi se v Bogu in samo v Bogu lahko najde počitek« (III, V, 3).