Božja beseda za četrtek, 19. januarja 2045

Bratje, Jezus more vedno dajati zveličanje tistim, ki se po njem bližajo Bogu, ker vedno živi, da prosi zanje. Spodobilo se je namreč, da imamo takega velikega duhovnika, ki je svet, nedolžen, neomadeževan, ločen od grešnikov in višji od nebes; ki mu ni treba kakor velikim duhovnikom vsak dan poprej darovati za lastne grehe, potlej za grehe ljudstva. Kajti to je storil enkrat, ko je daroval sam sebe. Postava namreč postavlja za velike duhovnike ljudi, obdane s slabostjo, beseda prisege, ki je prišla za postavo, pa postavlja Sina, vekomaj popolnega.

Glavno pri tem, o čemer govorimo, pa je to, da imamo takega velikega duhovnika, ki je sedel na desno prestola veličastva v nebesih in je služabnik svetišča in pravega šotora, ki ga je postavil Gospod in ne človek. Vsak veliki duhovnik je namreč v to postavljen, da daruje dari in daritve; zatorej je treba, da ima tudi kaj darovati. Ko bi bil torej na zemlji, bi niti ne bil duhovnik, zakaj tu so taki, ki darujejo daritve po postavi; in služijo podobi in senci tega, kar je v nebesih, kakor je bilo naročeno Mojzesu, ko je hotel napraviti šotor: »Glej«, je rekel, »da vse narediš po podobi, ki ti je bila pokazana na gori.« Tako pa je dobil toliko odličnejšo službo, kolikor je tudi srednik boljše zaveze, ki je pač postavljena na boljših obljubah.

Tisti čas se je Jezus s svojimi učenci umaknil k morju. Spremljala ga je velika množica iz Galileje; pa tudi iz Judeje, Jeruzalema, Idumeje, z one strani Jordana, iz okolice Tira in Sidona je prišla k njemu velika množica, ko so slišali, kolika dela je izvrševal. Rekel je svojim učencem, naj bo zanj pripravljen čoln zaradi množice, da bi ga ne stiskali. Mnogo jih je namreč ozdravil; zato so tiščali za njim, da bi se ga dotaknili, kateri so bili v nadlogah. Kadar so ga videli hudi duhovi, so padali predenj in vpili: »Ti si Božji Sin.« In zelo jim je zabičeval, naj ga ne razglasijo.