Božja beseda za petek, 17. marca 2045

To govori Gospod: Izrael, vrni se h Gospodu, svojemu Bogu, zakaj po svoji krivdi si padel. Vzemite besede s seboj in vrnite se h Gospodu ter mu recite: »Odpusti vso pregreho in vzemi za dobro, da ti darujemo sad svojih ustnic. Asur nas ne bo rešil, ne bomo več sedli na konja, in tega, kar so izdelale naše roke, ne bomo več imenovali ›naš Bog‹, zakaj pri tebi najde sirota sočutje.«

Ozdravil bom njih zablodo, rad jih bom ljubil, zakaj moja jeza se je od njih odvrnila. Kakor rosa bom Izraelu, cvetel bo kakor lilija, pognal bo korenine kakor
na Libanonu; njegove veje se bodo široko razprostirale, veličasten bo kakor oljka in njegov vonj bo kakor vonj kadila. Vrnili se bodo in sedli bodo pod mojo senco; zopet bodo pridelovali pšenico in gojili vinsko trto: nje vino bo slovelo kot libanonsko. Kaj ima Efraim še skupnega z maliki? Kaznoval sem ga, nato sem ga osrečil. Jaz sem kakor zelena cipresa; iz mene izhaja sad, ki je na njem.

Kdor je moder, bo to razumel, kdor je razumen, bo spoznal, da so Gospodova pota ravna: pravični hodijo po njih, grešniki pa na njih padejo.

Tisti čas je k Jezusu pristopil neki pismouk in ga vprašal: »Katera je prva med vsemi zapovedmi?« Jezus mu je odgovoril: »Prva zapoved med vsemi je: ›Poslušaj, Izrael, Gospod je naš Bog, edini Gospod. Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem in vso močjo.‹ To je prva zapoved. Druga je tej enaka: ›Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.‹ Večja od teh ni nobena druga zapoved.«

Pismouk pa mu je rekel: »Dobro, učenik, prav si rekel, da je Bog edini in ni drugega razen njega; in da je ljubiti njega z vsem srcem in vsem mišljenjem in vso dušo in vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor sam sebe – več kakor vse žgalne in druge daritve.«

Videč, da je razumno odgovoril, mu je Jezus rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni upal še kaj vprašati.