Božja beseda za nedeljo, 17. decembra 4643

3. adventna nedelja (Gaudete) - C (leto C)

»Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.« (Lk 3,11)

1. berilo

Odrešenik se veseli odrešenja

Berilo iz knjige preroka Sofonija (Sof 3,14-18)

Vriskaj, hči síonska, vzklikaj, Izrael! Vesêli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska! Gospod te je rešil obsodbe, odstranil je tvoje sovražnike. Izraelov kralj, Gospod je v tvoji sredi, ne boš se več bala hudega. Tisti dan bodo rekli prestolnici Jeruzalem: »Ne boj se, Sion, naj ti roke ne omahujejo! Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj. Veselí se nad teboj v radosti, nemí v svoji ljubezni, vriska nad teboj v prepevanju.« Odpravil bom od tebe te, ki žalujejo zaradi praznovanj – nakopavali bi ji sramoto.

Spev z odpevom

Odpev: »Velik je med vami Izraelov sveti.«

Iz 12,2-3.4.5-6

Glej, Bog je moja rešitev,

ne bojim se, saj vanj zaupam.

Gospod Bog je moja moč in moja pesem,

v njem je moja rešitev.

Odpev: »Velik je med vami Izraelov sveti.«

Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja.

Zahvaljujte se Gospodu, njegovo ime kličite,

oznanjajte med narodi njegova dela,

razglašajte, da je njegovo ime vzvišeno.

Odpev: »Velik je med vami Izraelov sveti.«

Pojte Gospodu, ker je stóril velika dela,

naj jih razglašajo po vsej zemlji.

Vzklikajte in vriskajte síonski prebivalci,

velik je med vami Izraelov Sveti.

Odpev: »Velik je med vami Izraelov sveti.«

2. berilo

Odrešenik je blizu

Berilo iz pisma apostola Pavla Filipljanom (Flp 4,4-7)

Bratje in sestre, veselíte se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nič ne skrbíte, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo ter z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki preséga vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.

Evangelij

Iz 61,1

Aleluja

Aleluja. Duh Gospoda Boga je nad menoj, poslal me je, da oznanim blagovest ubogim. Aleluja.

Pripravimo se na odrešenje

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 3,10-18)

Tisti čas so množice spraševale Janeza: »Kaj naj storimo?« Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori prav tako.« Tudi cestninarji so se prišli krstit in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?« Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Nikomur ne grozite in nikogar ne izsiljujte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Tako je torej Janez še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem evangelij.

Avdio posnetek dnevne Božje besede

Poslušajte kot podkast.

Papežev molitveni namen za julij 2026

ZA SPOŠTOVANJE ČLOVEŠKEGA ŽIVLJENJA

Molimo za spoštovanje in zaščito človeškega življenja v vseh obdobjih in za to, da bi življenje prepoznavali kot Božji dar.

Papeževi molitveni nameni

Svetnik za vsak dan
Sv. Lazar
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Poslušajte kot podkast.

3. adventna nedelja (Gaudete) - C
(15.12.2024 ob 10^h, dolžina: 9:48)

Radio Ognjišče vsako nedeljo prenaša sv. mašo iz ene izmed slovenskih župnij.

Druge homilije za ta dan »
Vse homilije »

Misli papeža Frančiška

Homilija, nedelja, 13. december 2015
Povabilo namenjeno starodavnemu mestu Jeruzalemu je danes namenjeno tudi vsej Cerkvi in vsakemu od nas: »Vesêli… raduj se!« (Sof 3,14). Vzrok veselja je izražen z besedami, ki vlivajo upanje in omogočajo z vedrino gledati na prihodnost. Gospod je umaknil vsako obsodbo ter se je odločil živeti med nami.

Ta tretja adventna nedelja privlači naš pogled proti bližajočemu se božiču. Ne smemo se prepustiti utrujenosti, ni se nam dovoljeno žalostiti, čeprav bi se lahko zaradi

…

Več ...

Ta tretja adventna nedelja privlači naš pogled proti bližajočemu se božiču. Ne smemo se prepustiti utrujenosti, ni se nam dovoljeno žalostiti, čeprav bi se lahko zaradi tolikih zaskrbljenosti in oblik nasilja, ki zadajajo rane temu našemu človeštvu. Vendar pa mora Gospodov prihod z veseljem napolniti naše srce. Prerok, ki ima vtisnjeno v svoje ime, Sofonija, vsebino svojega oznanila, odpira srce upanju: »Bog varuje« svoje ljudstvo. V zgodovinskem kontekstu velikega nasilja in surovosti, ki so ga zadajali ljudje na oblasti, Bog naznani, da bo On sam kraljeval svojemu ljudstvu in ga nikoli več ne bo prepustil na milost in nemilost nadutosti oblastnikov in da ga bo osvobodil vsake stiske. Danes smo naprošeni, naj nam zaradi dvomov, nepotrpežljivosti in trpljenja »roke ne omahujejo« (prim. Sof 3,16).

Apostol Pavel z vso močjo prevzame nauk preroka Sofonija in zatrjuje: »Gospod je blizu« (Flp 4,5). Zaradi tega se moramo vedno veseliti ter z vso ljubeznivostjo pričevati za Božjo bližino ter njegovo skrb za vsakega človeka.

Odprli smo sveta vrata tako tu, kot v številnih stolnicah po svetu. Tudi to preprosto znamenje je povabilo k veselju. Začenja se namreč čas velikega odpuščanja. Je namreč jubilej Usmiljenja. Je čas za ponovno odkritje Božje navzočnosti ter njegove Očetovske nežnosti. Bog nima rad strogosti, je nežen Oče, vse počne z nežnostjo Očeta. Tudi mi smo kakor množica, ki je spraševala Janeza: »Kaj naj torej storimo?« (Lk 3,10). Ni bilo potrebno čakati na Krstnikov odgovor. Povabi naj delujejo v pravičnosti ter so pozorni na osebe, ki so pomoči potrebne. To kar Janez zahteva od svojih sogovornikov, vsekakor že vsebuje Postava. Od nas pa se zahteva še bolj korenito prizadevanje. Pred svetimi vrati, ki smo jih poklicani prestopiti, se od nas zahteva, da smo orodje usmiljenja, saj vemo, da bomo po tem sojeni. Vsak, ki je bil krščen ve, da ima to vzvišeno nalogo. Vera v Kristusa nas izzove, da se podamo na pot, ki traja vse življenje in to je, da smo usmiljeni kakor Oče. Veselje, da smo prestopili vrata Usmiljenja, spremlja prizadevanje, da smo sprejeli in pričujemo za ljubezen, ki gre onkraj pravičnosti, ljubezen, ki ne pozna meja. Za to brezmejno ljubezen smo kljub protislovju v nas, odgovorni.

Prosimo tako za nas, kakor tudi za vse tiste, ki bodo pristopili vrata Usmiljenja, da bomo razumeli in sprejeli brezmejno ljubezen našega nebeškega Očeta, ki na novo ustvarja, preoblikuje in prenavlja življenje.

Angel Gospodov, nedelja, 13. december 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju je vprašanje, ki se trikrat ponovi: »Kaj naj storimo?« (Lk 3,10.12.14). Janezu Krstniku ga postavijo tri kategorije ljudi: najprej množica, zatem cestninarji, oziroma pobiralci davkov, in kot tretji nekateri vojaki. Vsak izmed teh skupin sprašuje preroka o tem, kar mora storiti, da bo udejanjil spreobrnjenje, ki ga on pridiga.

Janezov ogovor na vprašanje množice je podelitev najbolj nujnih dobrin. Prvi skupini, množici pravi, naj podeli nujne dobrine. Tako jim reče: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.« (v. 11). Drugi skupini, pobiralcem davkov je rekel, naj ne zahtevajo nič več od zahtevanega (prim. v. 13). Kaj to pomeni? Povsem jasno, nobenega podkupovanja. Od tretje skupine, torej od vojakov zahteva, naj nič ne izsiljujejo od nikogar, ampak naj so zadovoljni s plačo (prim. v. 14). Trije odgovori za enako pot spreobrnitve, ki se izraža v konkretnih prizadevanjih pravičnosti in solidarnosti. To je pot, ki jo Jezus nakazuje med vsem svojim pridiganjem, torej pot dejavne ljubezni do bližnjega.

Iz teh opominov Janeza Krstnika razumemo, kakšne so bile v tistem času splošne težnje tistih, ki so imeli različne oblike oblasti. Stvari se niso veliko spremenile. Pa vendar, nobena kategorija ljudi ni izključena iz tega, da prehodi pot spreobrnjenja za dosego zveličanja, niti cestninarji, ki so že po definiciji bili grešniki. Tudi oni niso izključeni iz zveličanja. Bog nikomur ne zapre možnosti, da se zveliča. On je, lahko uporabimo to besedo, ves nestrpen, ker želi uporabiti usmiljenje so vseh in sprejeti vsakega v nežen objem sprave in odpuščanja.

To vprašanje: »Kaj naj storimo?«, je tudi naše vprašanje. Današnje bogoslužje nam z Janezovimi besedami ponavlja, da se je potrebno spreobrniti, spremeniti smer poti in hoditi po poti pravičnosti, solidarnosti, treznosti. To so vrednote, ki so nujno potrebni za polno človeško in pristno krščansko bivanje. Spreobrnite se! To je povzetek Krstnikovega sporočila. Bogoslužje te tretje adventne nedelje nam pomaga odkriti eno posebno razsežnost spreobrnjenja: veselje. Tisti, ki se spreobrne in se približa Gospodu začuti veselje. Prerok Sofonija naznanja »Vriskaj, o sionska hči!« (Sof 3,14), Jeruzalemu in apostol Pavel tako opominja kristjane v Filipih: »Veselite se v Gospodu zmeraj« (Flp 4,4). Da danes govorimo o veselju je potrebno biti pogumen, potrebno je predvsem vera. Svet mučijo toliki problemi, nad prihodnostjo je toliko strahov in neznanega. A kljub temu je kristjan vesela oseba, in njegovo veselje ni nekaj površnega ali minljivega, temveč je globoko in trajno, saj je Gospodov dar, ki napolnjuje življenje. Naše veselje izhaja iz gotovosti, da je »Gospod blizu« (Flp 4,5).

Naj nam Devica Marija pomaga okrepiti našo vero, da bomo znali sprejeti Boga veselja, Boga usmiljenja, ki vedno želi bivati med svojimi otroki. In naša Mati naj nas uči deliti solze s tistimi, ki jokajo, da bomo lahko z njim deli tudi nasmeh.

Angel Gospodov, nedelja, 16. december 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to tretjo adventno nedeljo nas bogoslužje vabi k veselju. Dobro poslušajte, k veselju! Prerok Sofonija se z temi besedami obrača na majhen del Izraelskega ljudstva: »Vriskaj, hči sionska, ukaj, Izrael! Vesêli in raduj se z vsem srcem, jeruzalemska hči!« Vriskati od veselja, radovati se, veseliti se, to je povabilo te nedelje.

Prebivalci svetega mesta so poklicani veseliti se, kajti Gospod je preklical svojo obsodbo (prim. v. 15). Bog je odpustil in ni hotel kaznovati! Zaradi tega ljudstvo nima več vzroka za žalost in nima več vzroka za pobitost, ampak da vse prinaša v veselem zahvaljevanju Bogu, ki vedno hoče odkupiti in rešiti tiste, ki jih ljubi. Neprekinjena je Gospodova ljubezen do svojega ljudstva, primerljiva z očetovo ljubeznijo do otrok, ženina do neveste, kakor še pravi Sofonija: »Veselí se nad teboj v radosti, prepeva v svoji ljubezni, nad teboj se raduje z vzklikanjem« (v. 17). Ta je – tako se imenuje – nedelja veselja. Tretja adventna nedelja pred božičem.

Ta prerokov poziv je še posebej primeren v času, ko se pripravljamo na božič, saj se nanaša na Jezusa, Emanuela – Boga z nami. Njegova navzočnost je vir veselja. Sofonija namreč razglaša: »Gospod, Izraelov kralj je v tvoji sredi«, in malo zatem ponovi: »Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, močni rešitelj« (vv. 15.17). To sporočilo dobi svoj poln pomen v trenutku oznanjenja Mariji, kot pripoveduje evangelist Luka. Besede, ki jih angel Gabriel namenja Devici, so kot odmev prerokovih. Kaj pravi nadangel Gabrijel? »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj« (Lk 1,28). Torej razveseli se, reče Mariji. V odročnem kraju v Galileji, v srcu mlade svetu neznane žene, Bog prižge iskrico sreče za ves svet. Danes pa je isto oznanilo namenjeno Cerkvi, ki je poklicana sprejeti evangelij, da postane meso, konkretno življenje. Cerkvi, vsem nam pravi: »Razveseli se, majhna krščanska skupnost, uboga in ponižna, a lepa v mojih očeh, ker si goreče želiš mojega kraljestva, lakoto in žejo po pravičnosti imaš, s potrpežljivostjo tkeš votek miru, ne tekaš za trenutnimi mogočneži, temveč zvesto ostajaš ob revnih. Tako se ničesar ne bojiš, ampak je tvoje srce v veselju. Če bomo mi vsi v Gospodovi navzočnosti, če bomo šli naprej v Gospodovi navzočnosti, bo naše srce vedno v veselju. Veselje visokega nivoja je, ko je polno. Polno je ponižno vsakodnevno veselje, torej mir. Mir je najmanjše veselje, a je veselje.

Tudi sv. Pavel nas opominja, naj ne bomo za nič v skrbeh, ampak naj v vsakih okoliščinah predstavljamo Bogu svoje prošnje, svoje potrebe, svoje zaskrbljenosti »z molitvami in prošnjami« (Flp 4,6). Zavest, da se lahko v težavah vedno obrnemo na Gospoda in da on ne bo zavrnil naših prošenj, je velik vzrok za veselje. Nobena zaskrbljenost, noben strah nam ne bo uspel odvzeti vedrine, ki ne prihaja od človeških stvari, človeških tolažb, ne, vedrine, ki prihaja od Boga, iz vedenja, da Bog ljubeče vodi naše življenje. In to vedno počne. Tudi sredi težav in trpljenja ta gotovost hrani upanje in pogum.

Toda, da bi sprejeli Gospodovo povabilo k veselju, je potrebno biti oseba, ki je pripravljena razpravljati o tem. Kaj to pomeni? Torej ravno tako, kot tisti, ki so potem, ko so poslušali pridiganje Janeza Krstnika, ga vprašali. »Ti tako pridigaš in mi kaj moramo storiti? Kaj moram storiti? To vprašanje je prvi korak za spreobrnjenje, ki smo ga poklicani storiti med tem adventom. Vsakdo naj se vpraša: »Kaj moram storiti?« Devica Marija, ki je naša mati, naj nam pomaga odpreti naša srca za Boga, ki prihaja, da bo On napolnil naše življenje z veseljem.

Angel Gospodov, nedelja, 12. december 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja tretje adventne nedelje, nam predstavi različne skupine ljudi, – množico, cestninarje in vojake – ki se jih je dotaknilo pridiganje Janeza Krstnika in zato so ga vprašali: »Kaj naj torej storimo?« (Lk 3,10).

»Kaj naj torej storimo?« To je vprašanje, ki mu ga zastavijo. Zaustavimo se pri tem vprašanju. To ne izhaja iz čuta za dolžnost. Ampak zato, ker se je srca dotaknil Gospod. Navdušenje nad njegovim prihodom sili reči: kaj naj torej storimo? Janez pravi, da je Gospod blizu: kaj naj torej storimo? Napravimo en primer. Pomislimo, da prihaja na obisk k nam zelo draga oseba. Pričakujemo jo z veseljem in nestrpnostjo. Da bi jo sprejeli kot se gre, bomo očistili hišo, pripravili najboljše kosilo, morda tudi darilo… Skratka, lotili se bomo priprav. Tako je z Gospodom. Veselje nad njegovim prihodom v nas govori: kaj naj torej storimo? Bog pa to vprašanje povzdigne na višji nivo: kaj naj storim s svojim življenjem? K čemu sem poklican? Kaj me bo uresničilo?

S tem ko nam predlaga to vprašanje, nas evangelij spomni na pomembno stvar. Življenje ima za nas neko nalogo. Življenje ni brez smisla. Ni nam bilo zaupano kar tako. Ne! Gre za dar, ki nam ga Gospod izroča rekoč: odkrij, kdo si in loti se uresničevanja sanj, kar je tvoje življenje! Vsakdo med nami je poslanstvo, ki ga je treba uresničiti. Tako se ne bojimo vprašati Gospoda: kaj naj torej storim? Pogosto mu ponovimo to vprašanje. To se ponovi tudi v Svetem pismu. V Apostolskih delih je nekatere osebe, potem ko so poslušale Petra, ki je oznanjal Jezusovo vstajenje, do srca pretreslo. Rekli so Petru in drugim apostolom: »Kaj naj storimo?« (Apd 2,37). Vprašajmo se tudi mi: kaj je dobro, da storim zase in za brate? Kako lahko prispevam k dobremu Cerkve, družbe? Adventni čas je ravno za to, da se ustavimo in se vprašamo, kako naj se pripravimo za Božič. Prezaposleni smo s številnimi pripravami, z darili in stvarmi, ki minejo, a kljub temu se vprašajmo, kaj naj storimo za Jezusa ter za druge? Kaj moramo storiti?

Vprašanju: »Kaj naj torej storimo?«, sledijo v evangeliju odgovori Janeza Krstnika, ki so različni glede na skupino. Janez namreč priporoča tistemu, ki ima dve suknji, naj eno da tistemu, ki nima nobene. Cestninarjem, ki pobirajo davke, pravi: »Ne terjajte nič več, kakor vam je določeno« (Lk 3,13) in vojakom: »Ne izsiljujte nikogar in nikogar ne goljufajte« (v. 14). Vsakemu je namenjena točno določena beseda, ki se tiče realnega stanja njegovega življenja. To nam torej ponuja dragocen poduk: vera se udejanja v konkretnem življenju. Ni neka odmišljena teorija, neka posplošena teorija, ne! Vera se dotakne mesa in spremeni življenje vsakega. Pomislimo na konkretnost svoje vere. Moja vera je nekaj abstraktnega ali je konkretna? Z njo grem naprej v služenju drugim, njihovi pomoči?

In za zaključek se vprašajmo: kaj konkretnega lahko storim? V teh dneh, ko se približujemo Božiču, kako naj napravim svoj delež? Lotimo se konkretne, četudi majhne naloge, ki je prilagojena naši situaciji življenja in jo nadaljujmo, da se tako pripravimo na letošnji Božič. Na primer: lahko telefoniram tisti osebi, ki je sama, obiščem tistega ostarelega ali onega bolnika, naredim nekaj, da postrežem revnemu ali pomoči potrebnemu. In še: morda je kakšno odpuščanje, ki ga moram prositi ali pa podeliti, kakšno situacijo razčistiti, dolg poravnati. Morda sem zanemarjal molitev in po dolgem obdobju je čas, da se približam Gospodovemu odpuščanju.

Bratje in sestre, poiščimo si nekaj konkretnega in to storimo. Naj nam pomaga Marija. V njenem telesu je Bog postal meso.

Manj ...

Papež Frančišek

Komentar cerkvenih očetov

Ciril Aleksandrijski pravi: »Vsako navodilo je namreč povezano z navezanostjo na stvari tega sveta. Poduk o dobrih delih mora biti pred krstom. Luka kot zdravnik preko Janezovega pridiganja poda zdravilo za vsako bolezen, ki so jih razkrili množica, cestninarji in vojaki.« Origen razlaga: »Dati drugemu eno od dveh sukenj pomeni, da ne služimo dvema gospodarjema. Za cestninarje to pomeni, da ne zahtevajo več kot morajo.« »Ta opomin je namenjen tudi krščanskim izterjevalcem davkov, ki ne smejo izkoriščati

…

Več ...

Kdo so cerkveni očetje?

Misli Benedikta XVI.

…

Več ...

Na današnjo tretjo adventno nedeljo nas bogoslužje vabi k duhovnemu veselju in sicer z znamenitim odpevom iz spodbude apostola Pavla: »Veselite se v Gospodu zmeraj... Gospod je blizu« (prim. Flp 4,4.5). Tudi prvo svetopisemsko berilo današnje svete maše vabi k veselju. Prerok Sofonija, iz konca 7. stoletja pred Kristusom, se obrača na mesto Jeruzalem in njegove prebivalce z besedami: »Vriskaj, hči sionska, vzklikaj, Izrael! Vesêli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska! Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj« (Sof 3,14.17). Tudi Bog sam je predstavljen s podobnimi čustvi. Prerok pravi: »Veselí se nad teboj v radosti, prenavlja te s svojo ljubeznijo... vriska nad teboj v prepevanju, kakor ob dnevih praznovanj« (Sof 3,17-18a). Ta obljuba se je v polnosti uresničila v božični skrivnosti, ki jo bomo obhajali čez dober teden in ki od nas zahteva, da se prenavljamo na 'danes' v našem življenju in skozi zgodovino.

V evangeliju Janez Krstnik pravi: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju“ (Lk 3,16). Za vodo poznamo pomen, se pa nam sedaj postavlja vprašanje, v čem je ta ogenj, ki ga omenja Janez Krstnik? Da bi videli to resničnost ognja, ki je navzoča med krstom z vodo, moramo omeniti, da je bil Janezov krst človeško dejanje, dejanje spokornosti. Stegovanje človeka k Bogu, da bi izprosil odpuščanje grehov in možnost, začeti znova svoje bivanje. Bil je torej samo človeška želja, iti k Bogu z lastnimi močmi. To pa je premalo. Razdalja je prevelika. V Jezusu Kristusu vidimo, da nam Bog prihaja naproti. V krščanskem krstu, ki ga je postavil Kristus, nismo dejavni samo mi s svojo željo bili očiščeni ter z molitvijo doseči odpuščanje, v krstu namreč deluje Bog sam, deluje Jezus po Svetem Duhu. Torej je pri krščanskem krstu navzoč ogenj Svetega Duha. Bog deluje, ne samo mi.

Veselje torej, ki ga prebuja bogoslužje, pa ni samo za nas. To je preroško naznanilo, namenjeno celotnemu človeštvu in še posebej najbolj ubogim, v tem primeru najbolj ubogim, ki nimajo veselja. Pomislimo na naše brate in sestre, še posebej na Bližnjem vzhodu, na nekaterih področjih Afrike ter nekaterih drugih predelih, ki preživljajo dramo vojne. Kako se lahko oni veselijo? Kakšen bo njihov božič? Pomislimo na številne bolnike ali osamljene, ki so poleg telesno preizkušani tudi duševno, saj se pogosto čustijo zapuščene. Kako z njimi deliti veselje, ne da bi jih ranili v njihovem trpljenju? Pomislimo pa tudi na tiste, še posebej na mlade, ki so izgubili smisel za resnično veselje ter ga iščejo tam, kjer ga je nemogoče najti. Torej ne moremo, da ne bi soočili današnjega bogoslužja in njegov poziv 'Veselite se' s temi dramatičnimi resničnostmi. Kakor je bil poziv v času preroka Sofonija namenjen ravno tistemu, ki je v preizkušnji, tako je tudi danes »tistim, ki jih je življenje ranilo in tistim, ki so brez veselja« še posebej namenjena Gospodova Beseda. Povabilo k veselju nikakor ni zavajajoče sporočilo, prav tako ne brezkoristna tolažba, temveč zveličavna prerokba, poziv za odrešitev, ki se začne z notranjo prenovo.

Da bi prenovil svet, je Bog izbral ponižno dekle iz neke vasi v Galileji, Marijo iz Nazareta, ki jo je takole pozdravil: »Veseli se, polna milosti, Gospod je s teboj.« V teh besedah je skrivnost pristnega božiča. Bog jih ponavlja Cerkvi in vsakemu od nas: »Razveseli se, Gospod je blizu!« Z Marijino pomočjo se ponižno in pogumno ponudimo nas same, da bi svet sprejel Kristusa, vir resničnega veselja.

Evangelij današnje tretje adventne nedelje nam ponovno predstavlja lik Janeza Krstnika in ga opisuje, medtem ko govori ljudem, ki so prišli k njemu do reke Jordan, da bi se dali krstiti. Ker je Janez z ostrimi besedami pozival vse, naj se pripravijo na Mesijev prihod, so ga nekateri vprašali: 'Kaj naj torej storimo?' (Lk 3,10.12.14). Ti pogovori so zelo zanimivi in hkrati zelo aktualni.

Prvi odgovor je namenjen vsem. Krstnik pravi: 'Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako' (v. 11). Tukaj lahko vidimo merilo za pravičnost, ki jo poživlja karitativna ljubezen. Pravičnost zahteva odpravo neravnovesja med tem, kar ima kdo več in tem, kar manjka nekomu tisto potrebno. Karitativna ljubezen nas spodbuja, da smo pozorni do drugega in gremo naproti tistemu, ki je v potrebi, ne da bi iskali opravičila za ohranitev lastnih interesov. Pravičnost in karitativna ljubezen si ne nasprotujeta. Obe sta potrebni in se morata dopolnjevati. 'Karitativna ljubezen bo vedno potrebna, tudi v najbolj pravični družbi', kajti, 'vedno bodo tudi primeri gmotnega pomanjkanja, v katerih je potrebna pomoč v smislu dejavne ljubezni do bližnjega' (Okrožnica: Bog je ljubezen, 28).

Drugi odgovor je namenjen nekaterim 'cestninarjem', oziroma pobiralcem davkov za Rimljane. Že zaradi tega so cestninarje zaničevali, predvsem pa zato, ker so izkoriščali svoj položaj tako, da so kradli. Krstnik jim ne pravi, da morajo spremeniti poklic, marveč naj ne zahtevajo nič več, kot je predpisano (prim. v. 13). Prerok v Božjem imenu ne zahteva izrednih dejanj, temveč predvsem pošteno izvrševanje svoje dolžnosti. Prvi korak proti večnemu življenju je vedno izpolnjevanje zapovedi. V tem primeru je to sedma zapoved:'Ne kradi' (prim. 2Mz 20,15).

Tretji odgovor je namenjen vojakom, še enemu sloju, ki ima neke vrste oblast in jo skuša zlorabiti. Vojakom Janez pravi: 'Ne izsiljujte nikogar in nikogar ne goljufajte, ampak naj vam bo dovolj vaša plača' (v. 14). Tudi pri njih se spreobrnjenje začne s poštenostjo ter spoštovanjem drugih. To navodilo velja za vse, še posebej za tiste, ki imajo večjo odgovornost.

Ko v celoti premislimo te pogovore, nas nagovori konkretnost Janezovih besed. Ker nas bo Bog torej sodil po naših delih, je potrebno prav v našem obnašanju pokazati, da izpolnjujemo njegovo voljo. In ravno zato so Krstnikova navodila vedno aktualna. Tudi v našem tako zapletenem svetu bi bilo veliko bolje, če bi vsakdo izpolnjeval ta pravila obnašanja. Prosimo torej Gospoda na priprošnjo Svete Marije, da nam pomaga pripraviti se na Božič, tako, da bomo obrodili dobre sadove spreobrnjenja (prim. Lk 3,8).

Manj ...

Benedikt XVI.