Božja beseda za ponedeljek, 17. januarja 2033

Vsak veliki duhovnik se jemlje izmed ljudi in se postavlja za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga, da daruje dari in daritve za grehe in more imeti potrpljenje s tistimi, ki so nevedni in se motijo, ker je tudi sam obdan s slabostjo in mora zaradi nje kakor za ljudstvo tako tudi zase opravljati daritve za grehe. In nobeden si ne prisvaja te časti, ampak kogar kliče Bog kakor Arona. Tako si tudi Kristus ni sam dal časti, da je postal veliki duhovnik, ampak Bog, ki mu je rekel: »Moj Sin si ti, danes sem te rodil«; kakor pravi tudi na drugem mestu: »Ti si duhovnik vekomaj po Melkizedekovem redu.« On je v dneh svojega življenja na zemlji daroval prošnje in molitve s silnimi klici in solzami Bogu, ki ga je mogel oteti smrti, in bil je uslišan zaradi bogovdanosti. Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je trpel, učil pokorščine. Ko je dosegel popolnost, je postal za vse, kateri so mu poslušni, začetnik večnega zveličanja, od Boga imenovan za velikega duhovnika po Melkizedekovem redu.

Odpev: »Ti si duhovnik vekomaj.«

Gospod je rekel mojemu Gospodu:

»Sedi na mojo desnico,

dokler ne položim tvojih sovražnikov

za podnožje tvojih nog!«

Odpev: »Ti si duhovnik vekomaj.«

Žezlo tvoje mogočnosti

raztegne Gospod s Siona:

»Gospoduj, gospoduj

sredi svojih sovražnikov!

Odpev: »Ti si duhovnik vekomaj.«

Tvoje je gospostvo

ob dnevu tvojega rojstva v svetem sijaju:

rodil sem te kakor roso

pred zgodnjo danico.«

Odpev: »Ti si duhovnik vekomaj.«

Gospod je prisegel

in se ne bo kesal:

»Ti si duhovnik vekomaj

po Melkizedekovem redu.«

Odpev: »Ti si duhovnik vekomaj.«

Tisti čas so se učenci Janeza Krstnika in farizeji postili. Pa pridejo in rečejo Jezusu: »Zakaj se Janezovi učenci in učenci farizejev postijo, tvoji učenci pa ne?« Jezus jim odgovori: »Ali se morejo postiti svatje, dokler je ženin pri njih? Dokler imajo ženina med seboj, se ne morejo postiti. Pridejo pa dnevi, ko bo ženin od njih vzet, in takrat, tiste dni, se bodo postili.

Nihče ne prišije na staro obleko zaplate iz neudelanega blaga; sicer nov našiv od stare še kaj odtrga in nastane še večja luknja. Nihče ne deva novega vina v stare mehove, sicer vino mehove razžene pa bo uničeno vino in mehovi, marveč devajo novo vino v nove mehove.«

»S čim naj stopim pred Gospoda, se priklonim pred vsemogočnim Bogom? Naj stopim predenj z žgalnimi daritvami, z enoletnimi teleti? Ali se bo Gospod veselil tisoč ovnov, daritev potokov olja? Ali naj mu darujem svojega prvorojenca v povračilo za svojo pregreho? Sad svojega telesa kot poravnavo za svojo dušo?« »Bilo ti je razodeto, o človek, kaj je dobro, kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš usmiljenje in da si ponižen pred svojim Bogom.«

Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«

Varuj me, o Bog, k tebi se zatekam!

Govorim Gospodu: »Ti si moj Gospod,

delež moje dediščine in mojega keliha,

ti vodiš mojo usodo.«

Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«

Slavim Gospoda, da mi svetuje,

in celo ponoči me opominja moje srce.

Vedno imam pred seboj Gospoda;

ker je na moji desni, ne omahnem.

Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«

Pokazal mi boš pot življenja,

polnost veselja pri sebi,

večne radosti na svoji desnici,

večne radosti na svoji desnici.

Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«

Tisti čas je nekdo pristopil k Jezusu in mu rekel: »Učenik, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« On mu je rekel: »Kaj me vprašuješ o dobrem? Eden je, ki je dober; če pa hočeš priti v življenje, izpolnjuj zapovedi!« Vprašal ga je: »Katere?« In Jezus je rekel: »Ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne kradi, ne pričaj po krivem, spoštuj očeta in mater in ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.« Mladenič mu je rekel: »Vse to sem izpolnjeval. Kaj mi je še treba?« Jezus mu je rekel: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj!« Ko je mladenič slišal to besedo, je odšel žalosten; imel je namreč veliko premoženje. Jezus pa je svojim učencem rekel: »Resnično, povem vam: Bogatin bo težko prišel v nebeško kraljestvo. In še vam povem: Lažje je velblodu iti skozi šivankino uho, kakor bogatinu priti v Božje kraljestvo.« Ko so učenci to slišali, so se silno čudili in govorili: »Kdo se torej more zveličati?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, pri Bogu pa je vse mogoče.«