Božja beseda za četrtek, 15. avgusta 2047

15. avgusta obhaja Cerkev najpomembnejši Marijin praznik v liturgičnem letu: Marijino Vnebovzetje. »Na koncu svojega zemeljskega življenja, je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa, torej v slavo večnega življenja, v polno in popolno občestvo z Bogom. Častitljivi papež Pij XII. je 1. novembra 1950 slovesno razglasil to dogmo. Želim prebrati, čeprav je malo zapletena, formulacijo dogme: 'Na ta način je vzvišena Božja Mati, nedoumljivo združena z Jezusom Kristusom od vekomaj z eno samo odločitvijo vnaprejšnje izvolitve,

15. avgusta obhaja Cerkev najpomembnejši Marijin praznik v liturgičnem letu: Marijino Vnebovzetje. »Na koncu svojega zemeljskega življenja, je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa, torej v slavo večnega življenja, v polno in popolno občestvo z Bogom. Častitljivi papež Pij XII. je 1. novembra 1950 slovesno razglasil to dogmo. Želim prebrati, čeprav je malo zapletena, formulacijo dogme: 'Na ta način je vzvišena Božja Mati, nedoumljivo združena z Jezusom Kristusom od vekomaj z eno samo odločitvijo vnaprejšnje izvolitve, Brezmadežna ob svojem spočetju, čista Devica v svojem božjem materinstvu, velikodušna tovarišica svojega Božjega Odrešenika, ki je prispela do konca z zmago na grehom in njegovimi posledicami in kot krono vseh posebnih časti dosegla, da je bila obvarovana trohnenja v grobu in premagala smrt, kot njen Sin, bila vzeta z dušo in telesom  v slavo Nebes, kjer sije kot Kraljica na desnici svojega Sina, večnega nesmrtnega Kralja'. To je torej jedro naše vere v Vnebovzetje: mi verjamemo, da je Marija, kakor Kristus njen Sin, že premagala smrt in slavi zmago v nebeški slavi s polnostjo svojega bitja 'z dušo in telesom'.

Kristjani na Vzhodu in Zahodu praznujemo praznik Marijinega vnebovzetja na isti dan. Na Vzhodu je praznik imenovan Zaspanje Device Marije. Starodavni mozaik v baziliki Marije Velike v Rimu prikazuje ta motiv (Dormitio). Prizor upodablja apostole, zbrane okoli Marijine postelje. Na konec njenega zemeljskega življenja so jih pred tem opozorili angeli. V središču je Jezus, ki ima v naročju deklico. Ta deklica je Marija, ki jo bo Gospod ponesel v nebesa. V katoliški Cerkvi je bila dogma razglašena leta 1950. Vendar ima praznik svoje korenine že v prvih stoletjih življenja Cerkve.

Današnja Božja beseda, vzeta iz knjige Razodetja, govori o boju med ženo in zmajem, oz. med dobrim in zlim. Ta odlomek nas spominja na prve strani Svetega pisma, na dramatične dogodke, povezane z grehom Adama in Eve. Prve starše je zlo premagalo. Jezus, novi Adam, in Marija, nova Eva, pa sta sovražnika premagala dokončno: »In to je veselje današnjega dne!«

Marija je bila prva, ki je vzela v naročje Božjega Sina, Jezusa, ki je postal otrok. Zdaj je prva, ki je poleg Njega v nebeški slavi. Kar praznujemo danes, je velika skrivnost, predvsem skrivnost upanja in veselja za vse. V Mariji vidimo cilj, proti kateremu hodijo vsi, ki znajo lastno življenje združiti z Jezusovim. Ki znajo hoditi za Njim, kot je to storila Marija. Ta praznik nam torej govori o naši prihodnosti. Pravi nam, da bomo nekoč tudi mi poleg Jezusa v Božjem veselju. Hkrati nas vabi, naj bomo pogumni, naj verjamemo, da lahko moč Kristusovega vstajenja deluje tudi v nas in nas spreminja v može in žene, ki se vsak dan trudijo živeti kot vstali ter v temino zla, ki je na svetu, prinašajo luč dobrega.

Sveti Pavel nam v današnjem drugem berilu pomaga osvetliti to skrivnost, tako da začne z osrednjim dejstvom človeške zgodovine in naše vere: z dejstvom vstalega Kristusa, ki je 'prvenec tistih, ki so umrli'. Potopljeni v njegovo velikonočno skrivnost, smo postali deležni njegove zmage nad grehom in smrtjo. Tukaj je ta presenetljiva skrivnost in temeljna resničnost za vso človeško dogajanje. Sveti Pavel pravi, da smo bili vsi utelešeni v Adama, prvega in starega človeka, saj imamo vsi isto človeško dediščino, v kateri je trpljenje, smrt in greh. Toda k temu Pavel doda, da lahko mi vsi vidimo in živimo vsak dan nekaj novega: da nimamo samo te dediščine človeškega bitja, začenši z Adamom, ampak da smo utelešeni tudi v novega človeka, v vstalega Kristusa in tako je po Njem  življenje vstajenja že navzoče v nas. Torej to prvo, biološko utelešenje je utelešenje v smrt, ki poraja smrt. Drugo, novo življenje, ki nam je bilo podarjeno pri krstu, pa je utelešenje, ki daje življenje. Ponovno bom navedel besede svetega Pavla iz današnjega drugega berila: »kakor smo namreč utelešeni v Adama, prvega in starega človeka, tako smo bili utelešeni v Kristusa, novega človeka. Prvo utelešenje v Adama poraja smrt, drugo v Kristusa pa je utelešenje, ki daje življenje. Apostol namreč piše: 'Ker je namreč po enem človeku smrt, je po enem človeku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni, vendar vsak po vrsti: najprej kot prvina Kristus, potem pa tisti, ki so Kristusovi, ob njegovem prihodu. Nato bo dovršitev…'(1Kor 15, 21-24).

Sedaj to, kar sveti Pavel trdi za vse ljudi, Cerkev po svojem nezmotljivem učiteljstvu pravi za Marijo v točno določenem načinu in smislu: Božja Mati je bila tako močno vključena v Kristusovo skrivnost, da je bila tudi vsa deležna vstajenja svojega Sina ob koncu svojega zemeljskega življenja.. Ona že živi to, kar mi pričakujemo ob koncu časov, ko bo uničen še 'zadnji sovražnik' - smrt, ona že živi to, kar mi izpovedujemo v Veroizpovedi: 'Pričakujem vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku'.«

Pridiga, Castel Gandofo, 15. avgust 2011
V kontemplaciji Device Marije nam je podeljena posebna milost. Božja Mati osvetljuje našo vsakdanjost z vsemi težavami in upanjem, zato nam pomaga videti tudi globine našega življenja. Njena duhovna pot in njen cilj lahko in celo morata postati tudi naša pot in naš cilj. O tem nas uči tudi današnja Božja beseda. Najprej je tu podoba skrinje. Skrinja v Stari zavezi predstavlja simbol Božje prisotnosti sredi njegovega ljudstva. Ta simbol je nato odstopil mesto resničnosti. Nova zaveza pravi, da je resnična skrinja zaveze živa oseba: Devica Marija. Marija, ki je pod srcem nosila učlovečenega Božjega Sina, Jezusa, našega Gospoda in Odrešenika. V starozavezni skrinji sta bili hranjeni dve kamniti plošči s postavo in zapovedmi, ki ju je Bog dal Mojzesu. Izražali sta voljo Boga, da ohrani zavezo s svojim ljudstvom. Marija je skrinja zaveze, ker je vase sprejela Jezusa; vase je sprejela živo Besedo, celotno vsebino Božje volje, Božje resnice; vase je sprejela Njega, ki je nova in večna zaveza.

Marija, živa skrinja zaveze, je torej tako povezana s Sinom, da si z njim v polnosti deli tudi nebeško slavo. V današnjem prvem berilu smo brali: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1). Cerkev danes obhaja praznik, ki priča o neizmerni Božji ljubezni. Bog je Marijo izbral za resnično skrinjo zaveze, kot tisto, ki je človeštvu podarila Odrešenika. Sedaj nas vabi, da tudi mi na svoj skromen način postanemo skrinja, v kateri je prisotna Božja Beseda, ki je preoblikovana in poživljena z Njegovo prisotnostjo. Tako bi vsakdo v sočloveku lahko prepoznal Božjo bližino in ljudje bi živeli v občestvu z Bogom.

V današnjem evangeliju vidimo Marijo, ki je zapustila svoj dom v Nazaretu in se v naglici odpravila k Elizabeti, v mesto na Judovem. Pomembne se mi zdijo besede 'v naglici'. Božje zadeve si zaslužijo naglico. Pravzaprav so edine zadeve na svetu, ki si zaslužijo naglico, prav Božje zadeve, ki so resnično nujne za naše življenje. Marija v Zaharijevo hišo k Elizabeti ne pride sama, ampak pod srcem nosi Boga. Njena sorodnica jo je pričakovala, vendar evangelist nakaže tudi Izraelovo pričakovanje na prihod Odrešenika. Elizabeti je Sveti Duh odprl oči, da je v tistem trenutku v Mariji prepoznala resnično skrinjo zaveze in Božjo Mater. Prav tako je bil Sveti Duh tisti, ki je odprl srce Janeza Krstnika. Evangelist Luka na tem mestu uporabi besedo »skirtan«. Isto besedo je v enem izmed grških prevodov mogoče najti tudi pri opisu plesa kralja Davida pred skrinjo zaveze. Janez Krstnik pod srcem svoje matere tako kot David pleše pred Skrinjo zaveze, Marijo. Marija Božje prisotnosti ni obdržala le zase, ampak jo je ponudila tudi drugim. Zato se srce Janeza Krstnika lahko radosti. Marija pa tako postane resnično povod našega veselja.

Govorimo o Mariji, toda na neki način govorimo tudi o nas samih, o vsakem izmed nas: tudi nam je namenjena tista neizmerna ljubezen, ki jo je Bog na popolnoma edinstven in neponovljiv način pridržal za Marijo. Ko na današnji praznik gledamo Marijo, nas ona odpira za upanje in za veselja polno prihodnost. Marija nam kaže tudi pot: njenega Sina sprejmimo v veri; nikoli ne izgubimo prijateljstva z Njim, ampak se pustimo razsvetljevati in voditi Njegovi besedi; hodimo za Njim vsak dan, tudi v trenutkih, ko naši križi postanejo težki.