Božja beseda za četrtek, 15. julija 3909

Ko je Mojzes slišal Božji glas iz grma, mu je rekel: »Glej, če pridem k Izraelovim sinovom in jim porečem: ›Bog vaših očetov me je poslal k vam,‹ pa me vprašajo: ›Kako mu je ime,‹ kaj naj jim odgovorim?« Tedaj je Bog rekel Mojzesu: »Jaz sem, ki sem.« In nato je rekel: »Tako reci Izraelovim sinovom: ›Jaz sem‹ me je poslal k vam!« Dalje je rekel Bog Mojzesu: »Tako reci Izraelovim sinovom: ›Jahve, Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov, me je poslal k vam. To je moje ime na veke, tako me bodo klicali od roda do roda.‹

Pojdi in zberi Izraelove starešine ter jim reci: ›Jahve, Bog naših očetov, Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, se mi je prikazal in rekel: Dobro sem pazil na vas in na to, kar se vam je godilo v Egiptu. Zato sem sklenil: popeljem vas iz egiptovske stiske v deželo Kanaancev, v deželo, v kateri teče mleko in med.‹ Če te bodo poslušali, pojdi ti in Izraelovi starešine k egiptovskemu faraonu in recite: ›Jahve, Bog Hebrejcev, se nam je prikazal. Zdaj torej naj gremo, prosimo, tri dni hodá v puščavo, da opravimo daritve Jahveju, svojemu Bogu.‹ Pa jaz vem, da vas egiptovski kralj ne bo pustil iti, razen prisiljen z močno roko. Zato bom stegnil svojo roko in udaril Egipt z vsemi čudeži, ki jih bom storil sredi njega; in potem vas bo odpustil.«

Odpev: »Bog se vedno spominja svoje zaveze.«

Slavite Gospoda, kličite njegovo ime,

oznanjajte med narodi njegova čudovita dela!

Spominjajte se njegovih čudovitih del,

njegovih znamenj in njegove razsodbe.

Odpev: »Bog se vedno spominja svoje zaveze.«

Na veke se spominja svoje zaveze,

obljube, ki jo je določil za tisoč rodov,

zaveze, ki jo je sklenil z Abrahamom,

prisege, ki jo je dal Izaku.

Odpev: »Bog se vedno spominja svoje zaveze.«

Bog je zelo pomnožil svoje ljudstvo,

da je postalo močnejše od svojih sovražnikov.

Sovražili so njegovo ljudstvo

in zvijačno ravnali z njegovimi služabniki.

Odpev: »Bog se vedno spominja svoje zaveze.«

Tedaj je poslal Mojzesa, svojega služabnika,

in Arona, ki ga je izvolil;

delala sta med njimi njegova znamenja,

njegova čudovita dela v egiptovski deželi.

Odpev: »Bog se vedno spominja svoje zaveze.«

Tisti čas je Jezus spregovoril: Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam. Zakaj moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.

Vzljubil sem modrost in skrbno iskal od svoje mladosti, jo skušal kot nevesto pripeljati na dom in sem vzljubil njeno lepoto. Njeno plemenitost slavi to, da živi z Bogom, in Gospod vesoljstva jo je vzljubil. Kajti posvečena je v Božje znanje in izbira njegova dela. Če je bogastvo zaželeno imetje v življenju, kaj je bogatejše kot modrost, ki vse uresničuje? Če pa razumnost vse izpolnjuje, kdo je na svetu večja umetnica kot ona? In če kdo ljubi pravičnost, njeni sadovi so kreposti; kajti ona uči zmernost in razumnost, pravičnost in srčnost, mimo tega ni nič koristnejšega ljudem v življenju. Ko pridem domov, se bom ob njej odpočil; kajti družba z njo ne povzroča grenkosti in sožitje z njo ne bridkosti, temveč veselje in radost. Ko sem to sam pri sebi premislil in v svojem srcu preudaril, da je nesmrtnost v sorodstvu z modrostjo in v njenem prijateljstvu plemenito razvedrilo in v delih njenih rok neizčrpen zaklad in v stalni družbi z njo razumnost in slava v udeležbi pri pogovorih z njo, sem hodil okrog in iskal, kako bi si jo pridobil.

Odpev: »Moje srce se veseli v Gospodu.«

Gospod, ti si moj delež in moje veselje,

ti vodiš mojo usodo.

Če imam tebe, sem srečnejši in bogatejši

kakor tisti, ki so mu odmerili najlepše posestvo.

Odpev: »Moje srce se veseli v Gospodu.«

Slavim te, Gospod, za to spoznanje;

še ponoči me vest opominja k ljubezni do tebe.

Gospod, tebe imam vedno v svojih mislih;

dokler boš ti ob meni, ne bom omahnil.

Odpev: »Moje srce se veseli v Gospodu.«

Zato se veseli moje srce in raduje moja duša.

Pokazal mi boš pot življenja,

polnost veselja pri sebi,

večne radosti na tvoji desnici.

Odpev: »Moje srce se veseli v Gospodu.«

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Vi ste sol zemlje; če se pa sol spridi, s čim se bo solila? Ni za nič drugega več, kakor da se proč vrže in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Ne more se skriti mesto, ki stoji na gori. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na svetilnik in sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih. Ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razvezovat, temveč dopolnit sem jih prišel. Kajti resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla ne ena črka ali ena pičica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil katero teh najmanjših zapovedi in bo ljudi tako učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo v nebeškem kraljestvu velik.