Božja beseda za ponedeljek, 14. junija 2038

Nabót iz Jezraela je imel vinograd poleg palače Ahaba, kralja v Samariji. Ahab je rekel Nabótu: »Daj mi svoj vinograd, da mi bo za zelnik, ker je tik moje hiše! Dam ti zanj boljši vinograd. Če pa ti je bolj všeč, ti ga plačam v denarju.« Nabót pa je odgovoril Ahábu: »Gospod me varuj tega, da bi ti dal dediščino svojih očetov!« In Ahab je prišel v svojo palačo zlovoljen in srdit zaradi odgovora, ki mu ga je dal Nabot. Legel je na posteljo, obrnil obraz v stran in ni hotel jesti.

Prišla pa je k njemu njegova žena Jezabela in ga vprašala: »Zakaj si tako zlovoljen in nočeš jesti?« Odgovoril ji je: »Govoril sem z Nabotom, pa mi je odgovoril: ›Ne dam ti svojega vinograda.‹« Njegova žena Jezabela mu je rekla: »Saj vendar ti kraljuješ nad Izraelom! Vstani, jej in bodi dobre volje! Jaz ti bom dala Nabotov vinograd.«

Napisala je v Ahabovem imenu pisma, jih zapečatila z njegovim pečatom in pisma poslala starešinam in plemenitim, ki so prebivali z Nabotom v njegovem mestu. V pismih pa je napisala: »Razglasite post in posadite Nabota ljudstvu na čelo! Njemu nasproti pa posadite dva ničvredna moža, da bosta pričala zoper njega: ›Preklinjal si Boga in kralja!‹ potem ga odpeljite ven in posujte s kamenjem, da bo umrl!« Možje Nabotovega mesta, starešine in plemeniti, ki so prebivali v njegovem mestu, so storili, kakor jim je bila naročila Jezabela in kakor je bilo zapisano v pismih, ki jim jih je poslala. Razglasili so post in posadili Nabota ljudstvu na čelo. Nato sta prišla dva ničvredna moža in sedla njemu nasproti. Pred ljudstvom sta ta dva pričala zoper Nabota: »Nabot je preklinjal Boga in kralja!« In odpeljali so ga iz mesta in posuli s kamenjem, da je umrl.

Jezabeli pa so poslali sporočilo: »Nabot je s kamenjem posut in mrtev.« Ko je Jezabela slišala, da je Nabot s kamenjem posut in mrtev, je rekla Ahabu: »Vstani, vzemi v last vinograd Nabota iz Jezraela, ki ti ga za denar ni hotel dati! Kajti Nabot ni več živ, ampak je mrtev.« Ko je Ahab slišal, da je Nabot mrtev, je vstal in šel v Nabotov vinograd, da bi ga vzel v last.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Oko za oko in zob za zob.‹ Jaz pa vam pravim, da se hudobnežu ne upirajte; marveč, ako te kdo bije po desnem licu, mu nastavi še drugo; in kdor hoče s teboj začeti pravdo in ti vzeti suknjo, mu pusti še plašč; in kdor te prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Kdor te prosi, mu daj; in kdor si hoče od tebe sposoditi, se ne obračaj od njega.«

Bratje in sestre, ko je nastopíla polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinóvljenje. Ker pa ste sinôvi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: »Aba, Oče!« Potemtakem nisi več suženj, temveč sin, če pa si sin, si tudi dedič po Bogu.

Tisti čas so pastirji pohiteli v Bêtlehem in našli Marijo, Jožefa in dete, položêno v jasli. Ko so to videli, so pripovedovali, kar jim je bilo rečeno o tem otroku. In vsi, ki so jih poslušali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo povedano. Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet v telesu.