Božja beseda za ponedeljek, 13. maja 2030

Tiste dni so apostoli in bratje, ki so bili v Judeji, slišali, da so tudi pogani sprejeli Božjo besedo. Ko je Peter prišel v Jeruzalem, so se z njim prepirali tisti, ki so bili iz obreze. Govorili so: »Šel si k neobrezanim in si jedel z njimi!«

Peter pa jim je začel po vrsti razlagati: »Molil sem v mestu Jafi in videl v zamaknjenju prikazen, kako je prihajala nekakšna posoda kakor velik prt, ki se je na štirih vogalih spuščal z neba in prišel do mene. Pogledal sem vanjo in jo opazoval; in videl sem četveronoge živali z zemlje, zveri in laznino in ptice neba. Slišal sem tudi glas, ki mi je govoril: ›Vstani, Peter, zakolji in jej!‹ Rekel pa sem: ›Nikar, Gospod, zakaj kar je omadeževano in nečisto, mi še nikoli ni prišlo v usta.‹

Oglasil pa se je v drugo z neba glas: ›Kar je Bog očistil, tega ti ne imej za omadeževano!‹ To se je zgodilo trikrat in vse je bilo zopet vzeto v nebo. In glejte, prav tedaj so se pred hišo, kjer sem bil, ustavili trije možje, poslani k meni iz Cezareje. In Duh mi je rekel, naj brez pomišljanja grem z njimi.

Z menoj je šlo tudi teh šest bratov in prišli smo v stotnikovo hišo. Povedal nam je, kako je v svoji hiši videl angela, ki je vstopil in mu rekel: ›Pošlji v Jafo in pokliči Simona, s priimkom Peter, ki ti bo govoril besede, po katerih se boš zveličal ti in vsa tvoja hiša.‹ Ko pa sem začel govoriti, je prišel nanje Sveti Duh, kakor na nas v začetku.

In spomnil sem se Gospodove besede, kako je govoril: ›Janez je krščeval z vodo, vi pa boste krščeni s Svetim Duhom.‹ Če je torej Bog dal isti dar njim kakor nam, ki smo sprejeli vero v Gospoda Jezusa Kristusa, kdo sem bil jaz, da bi bil mogel Bogu braniti?« Ko so to slišali, so se pomirili in so poveličevali Boga: »Torej tudi poganom je Bog dal spreobrnjenje, da bodo živeli.«

Odpev: »Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu.«

Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu,
kdaj pridem in se prikažem pred tvojim obličjem?
Kako sem v množici hodil k Božji hiši
med radostnim petjem v prazničnem zboru.

Odpev: »Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu.«

Pošlji svojo luč in svojo zvestobo:
ti dve naj me vodita
in me pripeljeta na tvojo sveto goro,
v tvoje šotore.

Odpev: »Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu.«

In pristopil bom k Božjemu oltarju,
k Bogu, ki je moje veselje in moja radost,
in te bom hvalil s citrami,
o Bog, moj Bog!

Odpev: »Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu.«

Tisti čas je rekel Jezus: »Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne pride v ovčji hlev skozi vrata, ampak prileze drugod, ta je tat in ropar, kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovac. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in on pokliče svoje ovce po imenu in jih vodi ven. Kadar izpusti svoje ovce, gre pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujim pa ne pojdejo, ampak bodo zbežale od njega, ker ne poznajo glasu tujih.«

To priliko jim je povedal Jezus; oni pa niso razumeli, kaj pomeni, kar jim je govoril. Jezus jim je torej zopet spregovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata k ovcam. Vsi, kolikor jih je prišlo pred mano, so tatovi in roparji, ovce pa jih niso poslušale. Jaz sem vrata: kdor vstopi skozi mene, bo rešen in bo hodil noter in hodil ven in bo našel pašo. Tat ne pride, razen da krade in kolje in pogublja; jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.«

Tisti čas je Jezus rekel: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce. Najemnik pa, ki ni pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi te moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.«