Božja beseda za petek, 12. maja 2502

Tiste dni je kralj Agripa z Bereníko prišel v Cezarejo, da bi pozdravil poglavarja Festa. Ko pa sta se tam mudila več dni, je Fest razložil kralju Pavlovo zadevo. Povedal je: »Feliks je pustil v ječi nekega moža, zaradi katerega so veliki duhovniki in judovske starešine, ko sem bil v Jeruzalemu, prišli s tožbo in prosili, naj ga obsodim. Odgovoril sem jim, da Rimljani nimajo navade, da bi kakega človeka izročali, dokler toženec nima pred seboj tožiteljev in ne dobi priložnosti, da se glede obdolžitve zagovarja.

Ko so se torej tukaj sešli, sem brez vsakega odlašanja naslednjega dne sedel na sodni stol in ukazal privesti moža. Tožitelji, ki so ga obstopili, niso mogli povedati nobene obdolžitve takih hudobij, ki sem jih pričakoval; pač pa so imeli z njim neke prepire o svojem praznoverju in o nekem Jezusu, ki je umrl, o katerem pa je Pavel trdil, da živi. Ker nisem vedel, kako naj sodim o takem prepiru, sem vprašal, ali bi ne hotel iti v Jeruzalem in v teh rečeh biti tam sojen. Pavel pa se je skliceval na to, da se mora ohraniti za cesarjevo razsodbo, in zato sem ga ukazal stražiti, dokler ga ne pošljem pred cesarja.«

Ko se je Jezus prikazal svojim učencem in z njimi jedel, reče Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj ko tile?« Odgovori mu: »Da, Gospod, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moja jagnjeta.« Zopet v drugo mu reče: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Odgovori mu: »Da, Gospod, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moje ovce.« V tretje mu reče: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Peter se užalosti, ker mu je v tretje rekel: »Ali me ljubiš?« in odgovori mu: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moje ovce. Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel. Ko pa se postaraš, boš raztegnil svoje roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, ker je hotel naznaniti, s kakšno smrtjo bo proslavil Boga. In ko mu je to povedal, mu je rekel: »Hodi za menoj!«

Preljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen iz Boga; in vsakdo, ki ljubi, je iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ne pozna, kajti Bog je ljubezen. V tem se je razodela Božja ljubezen do nas, da je Bog poslal na svet svojega edinorojenega Sina, da bi mi po njem živeli. V tem je ljubezen: ne, da smo mi ljubili Boga, temveč, da je on nas ljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe. Preljubi, če nas je Bog tako ljubil, smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega.

Boga ni nikoli nihče videl; če se med seboj ljubimo, je Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna. Iz tega spoznamo, da smo v njem in on v nas, ker nam je dal od svojega Duha. Videli smo in pričujemo, da je Oče poslal Sina svetu za odrešenika. Kdor koli prizna, da je Jezus Božji Sin, je Bog v njem in on v Bogu. In mi smo spoznali ter se prepričali o ljubezni, ki jo ima Bog do nas.

Tisti čas je Jezus govoril: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, ovce pusti in zbeži – in volk jih pograbi in razkropi –, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce. Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati; poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.