Božja beseda za soboto, 12. maja 2091

Tiste dni je prišel Pavel v Derbe in v Listro. Bil je tam neki učenec Timotej, sin verne judovske žene in poganskega očeta, na dobrem glasu pri bratih v Listri in Ikoniju. Tega je Pavel hotel imeti, da bi šel z njim. Vzel ga je torej in ga zaradi Judov, ki so bili v teh krajih, dal obrezati; vsi so namreč vedeli, da je bil njegov oče pogan.

Ko so potovali skozi mesta, so jim v spolnjevanje izročali naredbe, ki so jih sklenili apostoli in starešine v Jeruzalemu. Cerkve so se torej v veri utrjevale in vsak dan rastle po številu.

Prehodili so Frigijo in galaško deželo, ker jim je Sveti Duh zabranil oznanjati nauk v Aziji. Ko so prišli do Mizije, so skušali priti v Bitinijo, pa jim Jezusov Duh ni pustil. Šli so torej skozi Mizijo in so prišli v Troado.

Ponoči je Pavel videl prikazen: neki Makedonec je stal pred njim in ga prosil: »Pridi v Makedonijo in pomagaj nam!« Ko pa je videl prikazen, smo takoj iskali priložnosti, kako bi odšli v Makedonijo, prepričani, da nas je Bog poklical, da jim oznanimo evangelij.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Ako vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil prej ko vas. Ko bi bili vi od sveta, bi svet svoje ljubil. Ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz od sveta odbral, zato vas svet sovraži. Spominjajte se pa besede, ki sem vam jo rekel:

»Služabnik ni večji ko njegov gospod.« Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas; če so mojo besedo spolnjevali, bodo spolnjevali tudi vašo. Toda vse to vam bodo storili zaradi mojega imena, ker ne poznajo njega, ki me je poslal.

Preljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen iz Boga; in vsakdo, ki ljubi, je iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ne pozna, kajti Bog je ljubezen. V tem se je razodela Božja ljubezen do nas, da je Bog poslal na svet svojega edinorojenega Sina, da bi mi po njem živeli. V tem je ljubezen: ne, da smo mi ljubili Boga, temveč, da je on nas ljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe. Preljubi, če nas je Bog tako ljubil, smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega.

Boga ni nikoli nihče videl; če se med seboj ljubimo, je Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna. Iz tega spoznamo, da smo v njem in on v nas, ker nam je dal od svojega Duha. Videli smo in pričujemo, da je Oče poslal Sina svetu za odrešenika. Kdor koli prizna, da je Jezus Božji Sin, je Bog v njem in on v Bogu. In mi smo spoznali ter se prepričali o ljubezni, ki jo ima Bog do nas.

Tisti čas je Jezus govoril: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, ovce pusti in zbeži – in volk jih pograbi in razkropi –, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce. Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati; poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.