Božja beseda za soboto, 12. maja 2057

Tedaj je Cerkev po vsej Judeji in Galileji in Samariji imela mir. Krepila se je, živela v Gospodovem strahu in rastla po tolažbi Svetega Duha. Peter je vse obiskoval in tako je prišel tudi k svetim, ki so prebivali v Lidi. Tam je našel nekega moža Eneja, ki je že osem let ležal na postelji; bil je mrtvouden.

Peter mu je rekel: »Enej, Jezus Kristus te ozdravlja; vstani in si sam postelji.« In takoj je vstal. In videli so ga vsi, ki so prebivali v Lidi in na saronski zemlji, in so se spreobrnili h Gospodu.

V Jafi je živela neka učenka Tabita, kar pomeni Dorka – Gazela. Bila je polna dobrih del in je delila obilo miloščine. Tiste dni pa je zbolela in umrla. Umili so jo in jo položili v zgornjo sobo. Ker pa je Lida blizu Jafe in so učenci slišali, da je Peter tam, so poslali k njemu dva moža s prošnjo: »Ne odlašaj priti k nam!« Peter je vstal in šel z njima. Ko je prišel, so ga peljali v zgornjo sobo in stopile so k njemu vse vdove ter s solzami v očeh kazale plašče in oblačila, ki jim jih je naredila Dorka, ko je bila še med njimi. Peter je vse odpravil ven, pokleknil in molil. Nato se je obrnil proti truplu in rekel: »Tabita, vstani!« Ta je odprla oči in, ko je zagledala Petra, je sedla. Podal ji je roko in jo vzdignil; potem je poklical svete in vdove in jo predstavil živo. Razvedelo pa se je po vsej Jafi in mnogo jih je verovalo v Gospoda.

Tisti čas so mnogi izmed Jezusovih učencev rekli: »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?« Ker je pa Jezus sam pri sebi vedel, da njegovi učenci nad tem godrnjajo, jim je rekel: »To vam je v spotiko? Če boste pa videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil poprej? Duh je, ki oživlja, meso ne koristi nič. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. So pa nekateri med vami, ki ne verujejo.« Jezus je namreč vedel od začetka, kateri so, ki ne verujejo, in kdo ga bo izdal. In je dejal: »Zaradi tega sem vam rekel, da ne more nihče priti k meni, ako mu ni dano od mojega Očeta.«

Odslej je mnogo njegovih učencev odstopilo in niso več hodili z njim. Jezus je torej rekel dvanajsterim: »Ali hočete oditi tudi vi?« Odgovoril mu je Simon Peter: »Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Kristus, Božji Sin.«

Preljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen iz Boga; in vsakdo, ki ljubi, je iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ne pozna, kajti Bog je ljubezen. V tem se je razodela Božja ljubezen do nas, da je Bog poslal na svet svojega edinorojenega Sina, da bi mi po njem živeli. V tem je ljubezen: ne, da smo mi ljubili Boga, temveč, da je on nas ljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe. Preljubi, če nas je Bog tako ljubil, smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega.

Boga ni nikoli nihče videl; če se med seboj ljubimo, je Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna. Iz tega spoznamo, da smo v njem in on v nas, ker nam je dal od svojega Duha. Videli smo in pričujemo, da je Oče poslal Sina svetu za odrešenika. Kdor koli prizna, da je Jezus Božji Sin, je Bog v njem in on v Bogu. In mi smo spoznali ter se prepričali o ljubezni, ki jo ima Bog do nas.

Tisti čas je Jezus govoril: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, ovce pusti in zbeži – in volk jih pograbi in razkropi –, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce. Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati; poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.