Božja beseda za ponedeljek, 12. maja 2042

Odpluli smo iz Troade in smo se odpeljali naravnost na Samotrakijo, prihodnjega dne pa v Neapolo, od tam pa v Filipe, ki so prvo mesto makedonske pokrajine, naselbina. V tem mestu smo se mudili nekaj dni. Sobotni dan smo šli izven mestnih vrat k reki, kjer smo mislili, da je molivnica; sedli smo in govorili ženam, ki so se tam zbrale. Poslušala je tudi neka bogaboječa žena Lidija iz mesta Tiatire, ki je kupčevala s škrlatom; njej je Gospod odprl srce, da je pazila na Pavlove besede. Ko je bila s svojo hišo krščena, nas je povabila: »Ako ste me spoznali za verno Gospodu, pridite v mojo hišo in ostanite tu.« In primorala nas je.

Odpev: »Gospod ljubi svoje ljudstvo.«

Pojte Gospodu novo pesem,

njegova hvala naj se razlega v zboru svetih!

Izrael naj se veseli svojega stvarnika,

Sionski sinovi svojega kralja.

Odpev: »Gospod ljubi svoje ljudstvo.«

Hvalijo naj njegovo ime z rajalnim plesom,

Z bobnom in citrami naj mu igrajo!

Gospod ljubi svoje ljudstvo,

ponižne venča z zmago.

Odpev: »Gospod ljubi svoje ljudstvo.«

Sveti naj se radujejo v njegovi slavi,

naj se veselijo v svojih domovih;

Božji hvalospevi naj bodo v njihovih grlih:

to je v slavo vsem njegovim svetim.

Odpev: »Gospod ljubi svoje ljudstvo.«

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Kadar pride Tolažnik, ki ga bom jaz poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni. Pa tudi vi boste pričevali, ker ste od začetka pri meni. To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Izobčevali vas bodo iz shodnic; pride celo ura, ko bo vsak, ki vas umori, mislil, da služi Bogu. To bodo delali, ker niso spoznali ne Očeta ne mene. To sem vam pa rekel, da se boste spominjali, da sem vam jaz povedal, ko pride ura za to.

Preljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen iz Boga; in vsakdo, ki ljubi, je iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ne pozna, kajti Bog je ljubezen. V tem se je razodela Božja ljubezen do nas, da je Bog poslal na svet svojega edinorojenega Sina, da bi mi po njem živeli. V tem je ljubezen: ne, da smo mi ljubili Boga, temveč, da je on nas ljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe. Preljubi, če nas je Bog tako ljubil, smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega.

Boga ni nikoli nihče videl; če se med seboj ljubimo, je Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna. Iz tega spoznamo, da smo v njem in on v nas, ker nam je dal od svojega Duha. Videli smo in pričujemo, da je Oče poslal Sina svetu za odrešenika. Kdor koli prizna, da je Jezus Božji Sin, je Bog v njem in on v Bogu. In mi smo spoznali ter se prepričali o ljubezni, ki jo ima Bog do nas.

Odpev: »Gospod, v tvoje roke izročam svojo dušo.«

Bodi mi zavetna skala, o Bog,

utrjen grad, da me rešiš!

Ti si moja skala in moj grad,

zaradi svojega imena me boš peljal in ravnal.

Odpev: »Gospod, v tvoje roke izročam svojo dušo.«

V tvoje roke izročam svojega duha,

rešil me boš, Gospod, zvesti Bog.

Jaz zaupam v Gospoda.

Radoval in veselil se bom tvojega usmiljenja.

Odpev: »Gospod, v tvoje roke izročam svojo dušo.«

Razjasni svoj obraz nad svojim služabnikom,

reši me v svoji milosrčnosti!

Varuješ me z varstvom svojega obličja

pred zaroto mojih nasprotnikov.

Odpev: »Gospod, v tvoje roke izročam svojo dušo.«

Tisti čas je Jezus govoril: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, ovce pusti in zbeži – in volk jih pograbi in razkropi –, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce. Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati; poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.