Božja beseda za soboto, 11. julija 4764

Dragi bratje in sestre!
Danes bi rad spregovoril o sv. Benediktu, ustanovitelju zahodnega meništva in tudi zavetniku mojega papeževanja. Začenjam z besedo sv. Gregorija Velikega, ki piše o sv. Benediktu: »Božji mož, ki je na tem svetu zasvetil s toliko čudeži, nič manj ne sije v zgovornosti, s katero je vselej znal razložiti svoj nauk« (Pogovori II, 36). Te besede je veliki papež zapisal leta 592; sveti menih je umrl komaj 50 let pred tem in je

Dragi bratje in sestre!
Danes bi rad spregovoril o sv. Benediktu, ustanovitelju zahodnega meništva in tudi zavetniku mojega papeževanja. Začenjam z besedo sv. Gregorija Velikega, ki piše o sv. Benediktu: »Božji mož, ki je na tem svetu zasvetil s toliko čudeži, nič manj ne sije v zgovornosti, s katero je vselej znal razložiti svoj nauk« (Pogovori II, 36). Te besede je veliki papež zapisal leta 592; sveti menih je umrl komaj 50 let pred tem in je bil še živo v spominu ljudi, še zlasti v cvetočem meniškem redu, ki ga je ustanovil. Sv. Benedikt iz Nursije je z življenjem in delom temeljno vplival na razvoj evropske kulture in civilizacije. Najpomembnejši vir za njegov življenjepis je druga knjiga Pogovorov sv. Gregorija Velikega. Ne gre za življenjepis v klasičnem pomenu besede. Glede na pojmovanje tistega časa hoče s pomočjo zgleda konkretnega človeka – v tem primeru sv. Benedikta – pokazati vzpon na vrhove kontemplacije, ki jih lahko izvede tisti, ki se prepusti Bogu. Torej nam nudi zgled človeškega življenja kot vzpon proti vrhu popolnosti. Sv. Gregorij v tej knjigi Pogovorov pripoveduje tudi o mnogih čudežih, ki jih je naredil svetnik, a tudi tukaj noče preprosto pripovedovati nekaj nenavadnega, ampak pokazati, kako Bog z opominjanjem, pomočjo, pa tudi s kaznovanjem posega v konkretne situacije človekovega življenja. Pokazati hoče, da Bog ni neka oddaljena predpostavka, postavljena na začetek sveta, ampak je navzoč v življenju človeka, vsakega človeka.

To stališče »biografa« lahko razložimo tudi v luči splošnih okoliščin tistega časa; na prelomu iz 5. v 6. stoletje je svet pretresala strašna kriza vrednot in ustanov, ki jo je povzročil padec rimskega cesarstva, vdor novih ljudstev in razpuščenost nravi. S predstavitvijo sv. Benedikta kot »svetle zvezde2 je Gregorij hotel v tej strašni situaciji, prav tu, v mestu Rimu, pokazati izhod iz »temne noči zgodovine« (prim. Giovanni Paolo II, Insegnamenti, II/1, 1979, str. 1158). Dejansko se svetnikovo delovanje in še posebej njegovo Vodilo razodevata kot nosilca pristnega duhovnega kvasa, ki je v teku stoletij daleč preko meja njegove domovine in njegovega časa spremenil obraz Evrope, ko je po padcu politične edinosti, ki jo je ustvarilo rimsko cesarstvo, izoblikoval novo duhovno in kulturno edinost, edinost krščanske vere, ki si jo delijo ljudstva na tej celini. Točno tako se je rodila resničnost, ki jo imenujemo »Evropa«.

Rojstvo sv. Benedikta postavljamo okoli leta 480.  Po besedah sv. Gregorija izhaja iz nursijske pokrajine, »ex provincia Nursiae«. Njegovi premožni starši so ga poslali na šolanje v Rim, a se ni za dolgo ustalil v večnem mestu. Povsem verjetna je Gregorijeva razlaga, da mlademu Benediktu ni ustrezal življenjski slog mnogih njegovih sošolcev, ki so živeli razpuščeno, in ni hotel zapasti v njihove zablode. Hotel je ugajati samo Bogu, »soli Deo placere desiderans« (Pogovori II, predg. 1). Tako je še pred koncem svojega študija Benedikt zapustil Rim in se umaknil v samoto gora vzhodno od Rima. Po začetnem bivanju v vasici Effide (danes Affile), kjer se je za nekaj časa pridružil »redovni skupnosti« menihov, je postal samotar v bližnjem Subiacu. Tam je živel tri leta povsem sam v neki votlini, ki od visokega srednjega veka dalje predstavlja »srce« benediktinskega samostana z imenom »Sacro Speco«, »Sveta jama«. Subiaško obdobje, obdobje samote z Bogom, je bilo za Benedikta čas zorenja. Tu je moral prenašati in premagati tri temeljne skušnjave vsakega človeka: skušnjavo samopotrjevanja in želje, da bi se postavili v središče, skušnjavo čutnosti in slednjič skušnjavo jeze in maščevanja. Benedikt je bil namreč prepričan, da bo mogel šele, ko bo premagal te skušnjave, drugim povedati besedo, ki bo koristna v njihovih potrebah. Tako se je njegova duša umirila in je bil sposoben v polnosti nadzirati vzgibe lastnega jaza, da je tako postal graditelj miru okrog sebe. Šele tedaj se je odločil ustanoviti svoje prve samostane v dolini reke Anio, blizu Subiaca.

Leta 529 je Benedikt zapustil Subiaco in se naselil v Montecassinu. Nekateri so to selitev razlagali kot beg pred spletkami nekega zavistnega klerika iz tistih krajev. Ta poskus odgovora pa se je izkazal kot ne preveč prepričljiv, saj njegova nenadna smrt ni napeljala Benedikta k vrnitvi (Pogovori II,8). V resnici se mu je porodila ta odločitev, ker je vstopil v novo stopnjo notranjega zorenja in meniškega izkustva. Po Gregoriju Velikem odhod iz zakotne doline Ania proti Monte Cassinu – vzpetini, ki gospoduje nad širno okoli ležečo ravnino in se vidi od daleč – nosi simboličen pomen: meniško življenje v skritosti ima razlog za obstoj, samostan pa ima tudi javni namen v življenju Cerkve in družbe, vero kot življenjsko silo mora narediti vidno. Ko je Benedikt 21. marca 547 končal svoje zemeljsko življenje, je s svojim Vodilom in z benediktinsko družino, ki jo je ustanovil, zapustil dediščino, ki je v preteklih stoletjih rodila in še danes rojeva bogate sadove po vsem svetu.

Celotna druga knjiga Gregorijevih Pogovorov nam osvetljuje, kako je bilo Benediktovo življenja potopljeno v ozračje molitve, ki je nosilni temelj njegovega življenja. Brez molitve ni izkustva Boga. Benediktova duhovnost pa ni neka ponotranjenost brez stika z resničnostjo. V nemiru in zmedi svojega časa je živel pod božjim pogledom in prav s tem ni nikoli izgubil izpred oči dolžnosti vsakdanjega življenja ter človeka z njegovimi dejanskimi potrebami. Ko je gledal Boga, je razumel, kaj je človek in njegovo poslanstvo. V Svojem Vodilu označi meniško življenje kot »šolo za služenje Gospodu« (predg. 45) in zahteva od svojih menihov, naj »ničesar ne postavijo pred božje delo