Božja beseda za soboto, 11. aprila 4764

Tiste dni je število učencev naraščalo in Helenisti so začeli godrnjati zoper Hebrejce, češ da so pri vsakdanji strežbi zanemarjali njihove vdove. Dvanajsteri so sklicali zbor učencev in rekli: »Ne bilo bi prav, da bi mi opuščali Božjo besedo in oskrbovali mize. Izberite si torej, bratje, izmed sebe sedem mož, ki so na dobrem glasu, polni Duha in modrosti; nje bomo postavili za to opravilo, mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju nauka.«

Ta beseda je ugajala vsemu zboru in izvolili so Štefana, moža polnega vere in Svetega Duha, Filipa, Prohorja, Nikanorja, Timona, Parmena in Nikolaja, spreobrnjenca iz Antiohije; postavili so jih pred apostole in ti so molili ter položili nanje roke. Božja beseda se je širila in število učencev v Jeruzalemu je silno naraščalo; tudi veliko število duhovnikov je bilo veri poslušnih.

Odpev: »Tvoje usmiljenje, Gospod, bodi nad nami.«

Radujte se, pravični, v Gospodu:

poštenim se spodobi, da ga hvalijo.

Slavite Gospoda s citrami,

igrajte mu na harfo z deseterimi strunami.

Odpev: »Tvoje usmiljenje, Gospod, bodi nad nami.«

Gospodova beseda je prava

in vse njegovo delo zanesljivo.

Ljubi, kar je prav in pravično,

zemlja je polna Gospodove dobrote.

Odpev: »Tvoje usmiljenje, Gospod, bodi nad nami.«

Gospodove oči so uprte na nje, ki se ga bojijo,

na nje, ki upajo v njegovo milost,

da otme njih duše smrti

in jih ob lakoti preživlja.

Odpev: »Tvoje usmiljenje, Gospod, bodi nad nami.«

Ko se je zvečerilo, so šli Jezusovi učenci k morju, stopili v čoln in se peljali na drugo stran morja, proti Kafarnáumu. Že se je bilo stemnilo in Jezus še ni prišel k njim, morje pa se je vzdigovalo, ker je pihal močan veter. Ko so prevozili nekako petindvajset ali trideset tečajev, so ugledali, da gre Jezus po morju in se bliža čolnu ter so se prestrašili. On jim je pa rekel: »Jaz sem, ne bojte se!« Radostno so ga torej vzeli v čoln in takoj je bil čoln pri kraju, kamor so pluli.

Tiste dni je Pavel iz Mileta poslal v Efez poklicat cerkvene starešine. Ko so prišli k njemu, jim je rekel: »Pazite nase in na vso čredo, v kateri vas je Sveti Duh postavil za škofe, da vodite Božjo Cerkev, ki jo je pridobil z lastno krvjo. Vem, da bodo po mojem odhodu prišli k vam grabežljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi. Izmed vas samih bodo vstali možje, ki bodo oznanjali krive nauke, da bi potegnili učence za seboj.

Zato bodite čuječi in pomnite, da tri leta nisem nehal noč in dan s solzami opominjati vsakega izmed vas. Zdaj vas prepuščam Bogu in nauku njegove milosti, ki vas more dvigniti in vam dati delež med vsemi svetimi.« Ko je to izgovoril, je pokleknil in molil z njimi vsemi.

Odpev: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«

Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka;

na zelenih pašnikih mi daje ležišča.

K vodam počitka me vodi,

mojo dušo poživlja.

Odpev: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«

Vodi me po pravih potih zaradi svojega imena.

Tudi če bi hodil v temni dolini,

ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj;

tvoja gorjača in tvoja palica sta mi v tolažbo.

Odpev: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«

Pogrinjaš mi mizo

vpričo mojih nasprotnikov;

z oljem mi glavo maziliš,

moj kelih je zvrhan.

Odpev: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«

Dobrotljivost in milost mi sledita

vse dni mojega življenja

in v Gospodovi hiši bom prebival

vse dni življenja.

Odpev: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«

Tisti čas je hodil Jezus po vseh mestih in vaseh: učil je v njih shodnicah, oznanjal blagovest kraljestva in ozdravljal vse bolezni in vse slabosti. Ko pa je videl množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« In poklical je svojih dvanajst učencev ter jim dal oblast, izganjati nečiste duhove in ozdravljati vsakršne bolezni in vsakršne slabosti.