Božja beseda za četrtek, 11. aprila 4639

Tiste dni je Gospodov angel rekel Filipu: »Vstani in pojdi proti jugu na pot, ki drži iz Jeruzalema v Gazo; ta je samotna.« Vstal je in šel. In glej, neki Etiopljan, dvornik, mogočen služabnik etiopske kraljice kandake, ki je bil nad vsemi njenimi zakladi in je bil prišel v Jeruzalem molit, se je vračal in na vozu sede bral preroka Izaija. Duh pa je rekel Filipu: »Stopi tja in pridruži se temu vozu.«

Filip je tedaj prihitel, slišal, da bere Izaija, in rekel: »Ali razumeš, kar bereš?« Ta je odgovoril: »Kako bi neki mogel, če me nihče ne pouči?« Povabil je torej Filipa, naj stopi na voz in prisede. Mesto v pismu, ki ga je bral, pa je bilo tole: »Kakor ovca je bil peljan v klanje; in kakor je jagnje pred tistim, ki ga striže, brez glasu, tako ni odprl svojih ust. Ker se je ponižal, je bila odpravljena sodba proti njemu; kdo bi opisal njegov rod? Zakaj vzeto je z zemlje njegovo življenje.«

Dvornik se je obrnil k Filipu in rekel: »Prosim te, o kom prerok to govori, o sebi ali o kom drugem?« Filip je spregovoril, začel s tem mestom v pismu in mu oznanil blagovest o Jezusu.

Ko sta tako nadaljevala pot, sta prišla do neke vode in dvornik je rekel: »Glej, voda; kaj brani, da bi jaz ne bil krščen?« Filip je rekel: »Če veruješ z vsem srcem, se sme zgoditi.« In odgovoril je: »Verujem, da je Jezus Kristus Božji Sin.«

Ukazal je voz ustaviti in stopila sta v vodo oba, Filip in dvornik, in ga je krstil. Ko sta pa stopila iz vode, je Gospodov Duh vzel Filipa in dvornik ga ni več videl; in šel je veselo svojo pot. Filip se je pa znašel v Azotu in je dalje gredoč oznanjal blagovest vsem mestom, dokler ni prišel v Cezarejo.

Tisti čas je Jezus govoril množicam: »Nihče ne more priti k meni, če ga Oče, ki me je poslal, ne pritegne; jaz pa ga bom obudil poslednji dan. Pisano je v prerokih: ›In vsi se bodo dali Bogu poučiti.‹ Vsak, kdor od Očeta sliši in se da poučiti, pride k meni. Ne, kakor da bi bil kdo videl Očeta; le tisti je videl Očeta, ki je od Boga. Resnično, resnično, povem vam: Kdor vame veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so umrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da kdor od njega jé, ne umrje. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh, ki ga bom jaz dal, pa je moje meso za življenje sveta.«

Tiste dni je Pavel iz Mileta poslal v Efez poklicat cerkvene starešine. Ko so prišli k njemu, jim je rekel: »Pazite nase in na vso čredo, v kateri vas je Sveti Duh postavil za škofe, da vodite Božjo Cerkev, ki jo je pridobil z lastno krvjo. Vem, da bodo po mojem odhodu prišli k vam grabežljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi. Izmed vas samih bodo vstali možje, ki bodo oznanjali krive nauke, da bi potegnili učence za seboj.

Zato bodite čuječi in pomnite, da tri leta nisem nehal noč in dan s solzami opominjati vsakega izmed vas. Zdaj vas prepuščam Bogu in nauku njegove milosti, ki vas more dvigniti in vam dati delež med vsemi svetimi.« Ko je to izgovoril, je pokleknil in molil z njimi vsemi.

Tisti čas je hodil Jezus po vseh mestih in vaseh: učil je v njih shodnicah, oznanjal blagovest kraljestva in ozdravljal vse bolezni in vse slabosti. Ko pa je videl množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« In poklical je svojih dvanajst učencev ter jim dal oblast, izganjati nečiste duhove in ozdravljati vsakršne bolezni in vsakršne slabosti.