Božja beseda za torek, 11. aprila 2502

Tisti čas je Štefan rekel ljudstvu, starešinam in pismoukom: »Trdovratni in neobrezani na srcih in ušesih, vi se vedno upirate Svetemu Duhu; kakor vaši očetje, tako tudi vi! Katerega izmed prerokov vaši očetje niso preganjali? Celo morili so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in tega ste zdaj izdali in umorili, vi, ki ste prejeli postavo po uredbi angelov in se je niste držali.«

Ko so to slišali, so se togotili v svojih srcih in z zobmi škripali zoper njega. On, ki je bil poln Svetega Duha, pa je uprl pogled v nebo, videl Božje veličastvo in Jezusa, stoječega na Božji desnici, in je rekel: »Glejte, vidim nebesa odprta in Sina človekovega, stoječega na Božji desnici.« Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nanj; in vrgli so ga iz mesta ter ga kamenjali. Priče pa so odložile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki se je imenoval Savel. In kamnali so Štefana, ko je molil: »Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!« Pokleknil je in z močnim glasom zaklical: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« In ko je to rekel, je zaspal. Savel pa je odobraval njegov umor.

Tisti čas so ljudje rekli Jezusu: »Katero znamenje boš dal, da bomo uvideli in ti verovali? Kaj boš naredil? Naši očetje so jedli v puščavi mano, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam dal kruha iz nebes Mojzes, ampak moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.«

Rekli so mu: »Gospod, daj nam vselej tega kruha!« Jezus jim je rekel: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen, in kdor vame veruje, ne bo nikoli žejen.«

Tiste dni je Pavel iz Mileta poslal v Efez poklicat cerkvene starešine. Ko so prišli k njemu, jim je rekel: »Pazite nase in na vso čredo, v kateri vas je Sveti Duh postavil za škofe, da vodite Božjo Cerkev, ki jo je pridobil z lastno krvjo. Vem, da bodo po mojem odhodu prišli k vam grabežljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi. Izmed vas samih bodo vstali možje, ki bodo oznanjali krive nauke, da bi potegnili učence za seboj.

Zato bodite čuječi in pomnite, da tri leta nisem nehal noč in dan s solzami opominjati vsakega izmed vas. Zdaj vas prepuščam Bogu in nauku njegove milosti, ki vas more dvigniti in vam dati delež med vsemi svetimi.« Ko je to izgovoril, je pokleknil in molil z njimi vsemi.

Tisti čas je hodil Jezus po vseh mestih in vaseh: učil je v njih shodnicah, oznanjal blagovest kraljestva in ozdravljal vse bolezni in vse slabosti. Ko pa je videl množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« In poklical je svojih dvanajst učencev ter jim dal oblast, izganjati nečiste duhove in ozdravljati vsakršne bolezni in vsakršne slabosti.