Berilo iz knjige preroka Izaija (Iz 50,4-7)
Gospod Bog mi je dal jezik učencev, da bi znal krepiti omagujoče; zgodaj mi zbuja besedo, zgodaj mi zbuja uho, da prisluhnem kakor učenci. Gospod Bog mi je odprl uho in jaz se nisem upiral, nisem se umaknil nazaj. Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bíli, svoje lice tistim, ki so mi pulíli brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki. Gospod Bog mi pomaga, zato se nisem dal zmesti. Zato sem narédil svoj obraz kakor kremen, saj sem vedel, da ne bom osramočen.
Odpev:
»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo,
kremžijo ustnice, zmajujejo z glavo:
»Prepústil se je Gospodu, naj ga reši,
naj ga osvobodí, saj ima z njim veselje.«
Odpev:
»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
Tolpe psov so me obkrožíle,
drhal hudobnežev me je obkolíla.
Prebôdli so mi roke in noge,
vse svoje kosti lahko preštejem.
Odpev:
»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
Oni pa me gledajo, pasejo oči na meni.
Razdeljujejo si moja oblačila in za mojo suknjo žrebajo.
Ti pa, Gospod, ne bodi daleč!
Moja moč, hiti mi pomagat!
Odpev:
»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
Oznanjal bom tvoje ime svojim bratom,
sredi zbora te bom hvalil.
Tisti, ki se bojite Gospoda, hvalite ga,
ves Jakobov zarod, častite ga!
Odpev:
»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
Berilo iz pisma apostola Pavla Filipljanom (Flp 2,6-11)
Čeprav je bil Jezus Kristus v Božji podobi, se ni oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil, tako da je prevzel podobo hlapca in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal, tako da je postal pokoren vse do smrti, smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podélil ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.
Flp 2,8-9
Vrstica pred evangelijem
Kristus je za nas postal pokoren vse do smrti, smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil in mu podélil ime, ki je nad vsakim imenom.
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 26,14-27,66)
PROCESIJA Z ZELENJEM
(Mt 21,1 11)
Ko so se Jezus in učenci približali Jeruzalemu in prišli do Bétfage ob Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla privezano oslico in oslička pri njej. Odvežíta ju in ju pripeljíta k meni. Če vama kdo kaj poreče, recíta: ›Gospod ju potrebuje, in takoj ju bo vrnil.‹« To pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: ›Povejte síonski hčeri: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, jezdi na oslici in na osličku, mladiču vprežne živali.‹
Učenca sta šla in storila, kakor jima je Jezus naróčil. Pripeljala sta oslico in njenega mladiča, položila nanju vsak svoj plašč in Jezus je sédel gor. Zelo veliko ljudi iz množice je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih stlali po poti. Množice pa, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale: »Hozana Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!«
Ko je prišel v Jeruzalem, se je vse mesto vznemirilo in govorilo: »Kdo je to?« Množice pa so odgovarjale: »To je prerok, Jezus iz Nazareta v Galileji.«
SV. MAŠA
Tedaj je šel eden izmed dvanajstérih, po imenu Juda Iškarijót, k vélikim duhovnikom in rekel: »Kaj mi hočete dati in vam ga izdam?« Ti pa so mu plačali trideset srebrnikov. Odtlej je iskal priložnost, da bi ga izdal.
Prvi dan opresnikov so prišli k Jezusu učenci in mu rekli: »Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje?« Dejal jim je: »Pojdite v mesto k temu in temu in mu recíte: ›Učitelj pravi: Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal veliko noč s svojimi učenci.‹« In učenci so storili, kakor jim je Jezus naróčil, in pripravili velikonočno jagnje.
Ko se je zvečerilo, je sédel z dvanajsterimi k mizi. Ko so jedli, je rekel: »Resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se silno užalostili in mu začeli drug za drugim govoriti: »Sem morda jaz, Gospod?« On pa je odgovóril: »Tisti, ki je z menoj pomôčil roko v skledo, me bo izdal. Sin človekov sicer odhaja, kakor je pisano o njem, toda gorje tistemu človeku, ki bo izdal Sina človekovega! Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil.« Juda, ki ga je nameraval izdati, je spregovóril: »Učitelj, sem morda jaz?« Dejal mu je: »Ti si rekel!« Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, ga blagoslôvil, razlômil, dal učencem in rekel: »Vzemite, jejte, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščánje grehov. A povem vam: Odslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta.« In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori.
Tedaj jim je Jezus rekel: »Vi vsi se boste to noč pohujšali nad menoj, kajti pisano je: ›Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede.‹ Ko pa bom vstal, pojdem pred vami v Galilejo.« Peter mu je odgovóril: »Če se bodo vsi pohujšali nad teboj, se jaz ne bom nikdar pohujšal.« Jezus mu je rekel: »Resnično, povem ti: To noč, preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatájil.« Peter mu je dejal: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatájil.« Tako so govorili tudi vsi drugi učenci.
Tedaj je prišel Jezus z njimi na kraj, ki se imenuje Getsémani, in jim rekel: »Sédite tukaj, medtem ko pojdem tja, da bom molil.« S seboj je vzel Petra in oba Zebedêjeva sinova. Začel se je žalostiti in drgetati. Tedaj jim je rekel: »Moja duša je žalostna do smrti. Ostaníte tukaj in bedite z menoj!« In šel je malo naprej, padel na obraz in molil: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« Nato je šel k učencem in videl, da spijo. Rekel je Petru: »Tako torej, eno uro niste mogli ostati budni z menoj? Ostanite budni in molíte, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.« Spet drugič je šel in molil: »Moj Oče, če ta kelih ne more mimo, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja!« Ko se je vrnil, je spet videl, da spijo, kajti njihove oči so bile težke. Pustil jih je, spet odšel in tretjič molil z istimi besedami. Nato je prišel k učencem in jim rekel: »Še vedno spite in počivate? Glejte, približala se je ura in Sin človekov bo izdan v roke grešnikov. Vstaníte, pojdimo! Glejte, tisti, ki me je izdal, se je približal.«
Medtem ko je še govóril, je prišel Juda, eden izmed dvanajstérih, in z njim velika množica z méči in kôli. Poslali so jo véliki duhovniki in starešine ljudstva. Izdajalec jim je dal znamenje in rekel: »Tisti je, ki ga bom poljubil; njega primite!« In takoj je stopil k Jezusu in rekel: »Pozdravljen, učitelj!« in ga poljubil. Jezus pa mu je rekel: »Prijatelj, po kaj si prišel?« Tedaj so pristopíli, položili roke na Jezusa in ga prijeli.
In glej, eden od Jezusovih spremljevalcev je iztegnil roko, potegnil svoj meč, udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal uho. Tedaj mu je Jezus rekel: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani. Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov, toda kako naj se potem izpolnijo Pisma, da se mora tako zgoditi?« Tisto uro je Jezus rekel množicam: »Kakor nad razbojnika ste prišli z mêči in kôli, da bi me prijeli. Dan na dan sem sedél v templju in učil, pa me niste prijeli.« Vse to pa se je zgodilo, da so se izpolnila Pisma prerokov. Tedaj so ga vsi učenci zapustili in zbežali. Tisti pa, ki so Jezusa prijeli, so ga odvedli k vélikemu duhovniku Kajfu, kjer so se zbrali pismouki in starešine. Peter pa je šel od daleč za njim do palače vélikega duhovnika. Vstopil je in sédel med služabnike, da bi videl konec.
Véliki duhovniki in ves véliki zbor so iskali krivo pričevanje zoper Jezusa, da bi ga usmrtili, vendar ga niso našli, čeprav je pristopílo veliko krivih prič. Nazadnje sta pristopila dva in rekla: »Ta je dejal: ›Božji tempelj lahko podrem in ga v treh dneh spet zgradim.‹« Tedaj je véliki duhovnik vstal in mu rekel: »Ne boš nič odgovóril na to, kar ta dva pričata proti tebi?« Jezus pa je mólčal. Véliki duhovnik mu je tedaj rekel: »Rotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti Mesija, Božji Sin.« Jezus mu je dejal: »Ti sam si rekel. Toda povem vam: poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Vsemogočnega in priti na oblakih neba.« Tedaj je véliki duhovnik pretrgal svoja oblačila in rekel: »Bogokletje je izrekel! Kaj nam je še treba prič? Glejte, zdaj ste slišali bogokletje. Kaj se vam zdi?« Oni pa so odvrnili: »Smrt zasluži!« Nato so mu pljuvali v obraz in ga tolkli s pestmi. Drugi so ga udarjali in govorili: »Prerokuj nam, Mesija, kdo te je udaril.«
Peter pa je sedél zunaj na dvorišču. Neka dekla je stopila k njemu in rekla: »Tudi ti si bil z Jezusom Galilejcem.« On pa je vpričo vseh tajil in govóril: »Ne vem, kaj praviš.« Ko je hotel skozi vrata, ga je zagledala druga dekla in rekla tistim, ki so bili tam: »Ta je bil z Jezusom Nazaréčanom.« Spet je tajil, in sicer s prisego: »Ne poznam tega človeka!« Kmalu nato so tisti, ki so stali tam, stopili k Petru in mu rekli: »Zares, tudi ti si izmed njih, saj te tudi tvoja govorica izdaja.« Tedaj se je začel zaklinjati in prisegati: »Ne poznam tega človeka!« In takoj je petelin zapel. Peter se je spomnil besede, ki mu jo je rekel Jezus: ›Preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatájil.‹ In šel je ven in se bridko zjokal.
Ko se je zdanilo, so vsi véliki duhovniki in starešine ljudstva sklenili, da bodo Jezusa usmrtíli. Zvezanega so odpeljali in izročili upravitelju Pilatu. Ko je Juda, ki ga je izdal, videl, da so ga obsodili, se je skesal. Vélikim duhovnikom in starešinam je prinesel nazaj trideset srebrnikov in rekel: »Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri.« Oni pa so rekli: »Kaj nam mar? Ti glej!« Tedaj je vrgel srebrnike v tempelj, se oddáljil ter odšel in se obesil.
Véliki duhovniki so pobrali srebrnike in dejali: »Ne smemo jih dati v tempeljsko zakladnico, ker so cena krvi.« Posvetovali so se in zanje kupili lončarjevo njivo za pokopališče tujcev, zato se tista njiva do danes imenuje Njiva krvi. Tedaj se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Jeremiju: ›Pobrali so trideset srebrnikov, ceno ocenjenega, ki so ga ocenili Izraelovi sinovi, in so jih dali za lončarjevo njivo, kakor mi je naróčil Gospod.‹
Jezusa so postavili pred upravitelja in upravitelj ga je vprašal: »Si ti judovski kralj?« Jezus je odgovóril: »Ti praviš.« Ko so ga véliki duhovniki in starešine obtoževali, ni nič odgovóril. Tedaj mu je Pilat rekel: »Ne slišiš, koliko pričajo zoper tebe?« Toda niti na eno besedo mu ni odgovóril, tako da se je upravitelj zelo čudil.
Ob prazniku pa je imel upravitelj navado, da izpusti ljudstvu enega jetnika, ki so ga hoteli. Takrat so imeli zloglasnega jetnika, ki mu je bilo ime Barába. Ko so se torej zbrali, jim je Pilat rekel: »Koga hočete, da vam izpustim: Barába ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?« Vedel je namreč, da so ga izdali iz nevoščljivosti. Ko pa je sedél na sodnem stolu, mu je njegova žena poslala sporočilo: »Nič ne imej s tem pravičnim, kajti nocoj sem v sanjah veliko trpela zaradi njega.« Véliki duhovniki in starešine so pregovorili množico, naj zahtevajo Barába, Jezusa pa dajo umoriti. Upravitelj jim je odgovóril: »Koga od teh dveh hočete, da vam izpustim?« »Barába,« so rekli. »Kaj naj torej storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?« jim je rekel Pilat. Vsi so dejali: »Križan naj bo!« Rekel jim je: »Kaj je vendar hudega storil?« Oni pa so še bolj kričali: »Križan naj bo!« Ko je Pilat videl, da nič ne pomaga, ampak da hrup čedalje bolj narašča, je vzel vodo, si vpričo množice umil roke in rekel: »Nedolžen sem pri krvi tega človeka. Vi glejte!« Vse ljudstvo je odvrnilo: »Njegova kri naj pride na nas in na naše otroke!« Tedaj jim je izpustil Barába, Jezusa pa dal bičati in ga je izróčil, da bi bil križan.
Upraviteljevi vojaki so tedaj vzeli Jezusa s seboj v sodno hišo in zbrali okrog njega vso četo. Slekli so ga in ga ogrnili s škrlatnim plaščem. Iz trnja so spletli krono in mu jo dali na glavo in trstiko v njegovo desnico. Poklekováli so pred njim, ga zasmehováli in govorili: »Pozdravljen, judovski kralj!« In pljuvali so vanj, mu vzeli trstiko in ga z njo tepli po glavi. Ko so ga nehali zasmehovati, so mu slekli plašč, ga oblekli v njegova oblačila in odvedli, da bi ga križali.
Ko so šli ven, so naleteli na moža iz Ciréne, ki mu je bilo ime Simon. Prisilili so ga, da je nesel njegov križ. Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Gólgota, kar pomeni ›kraj lobanje‹, so mu dali piti vina, pomešanega z žolčem. In pokusil je, a ni hotel piti. Ko so ga križali, so si z žrebom razdelili njegova oblačila. Sedeli so in ga tam stražíli. Nad njegovo glavo so dali napis o njegovi krivdi: ›To je Jezus, judovski kralj.‹ Takrat sta bila skupaj z njim križana dva razbojnika, eden na desni in eden na levi.
Mimoidoči so ga sramotili, zmajevali z glavami in govorili: »Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa!« Podobno so ga zasmehovali tudi véliki duhovniki s pismouki in starešinami ter govorili: »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj. Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga ima rad, saj je rekel: ›Božji Sin sem.‹« Enako sta ga sramotila tudi razbojnika, ki sta bila z njim križana.
Ob šesti uri pa se je po vsej zemlji stemnilo do devete ure. Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?« to je: ›Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?‹
Ko so nekateri, ki so tam stali, to slišali, so govorili: »Ta kliče Elija.« Brž je stekel eden izmed njih, vzel gobo, jo napójil s kisom, nataknil na trstiko in mu dal piti. Drugi pa so govorili: »Pústi, poglejmo, če ga pride Elija rešit!« Jezus pa je spet zakričal z močnim glasom in izdihnil.
(Pokleknemo in ostanemo nekaj trenutkov v sveti tihoti.)
In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile. Grobovi so se odprli in veliko teles svetih, ki so zaspali, je vstalo. Po njegovem vstajenju so šli iz grobóv in prišli v sveto mesto ter se prikazali mnogim. Ko so stotnik in ti, ki so z njim stražili Jezusa, začutili potres in videli, kar se je zgodilo, so se silno prestrašili in govorili: »Resnično, ta je bil Božji Sin!«
Bilo pa je tam mnogo žená, ki so gledale od daleč. Od Galileje so spremljale Jezusa in mu stregle. Med njimi so bile Marija Magdalena in Marija, mati Jakobova in Jožefova, ter mati Zebedêjevih sinov. Ko se je zvečerilo, je prišel bogat mož iz Arimatìje, Jožef po imenu, ki je bil tudi sam Jezusov učenec. Stopil je k Pilatu in prôsil za Jezusovo telo. Tedaj je Pilat ukazal, naj mu ga izročijo. Jožef je telo vzel, ga zavil v kos čistega platna in polóžil v svoj novi grob, ki ga je bil vsekal v skalo. K vhodu v grob je zaválil velik kamen in odšel. Bili pa sta tam Marija Magdalena in ona druga Marija in sta sedeli nasproti grobu.
Drugi dan, to je po dnevu pripravljanja na praznik, so se véliki duhovniki in farizeji zbrali pri Pilatu in mu rekli: »Gospod, spomnili smo se, da je tisti slepar, ko je bil še živ, rekel: ›Po treh dneh bom vstal.‹ Ukaži torej, naj grob zastražijo do tretjega dne, da morda ne pridejo njegovi učenci, ga ukradejo in ljudstvu porečejo:›Vstal je od mrtvih.‹ In zadnja prevara bo hujša od prve.« Pilat jim je rekel: »Saj imate stražo. Pojdite in zastražíte, kakor veste!« In oni so odšli, kamen zapečatili in grob zavarovali s stražo.

Papežev molitveni namen za maj 2026
DA BI VSI IMELI DOVOLJ HRANE
Molimo za to, da bi vsi ljudje, od velikih pridelovalcev do zadnjih uporabnikov, imeli dovolj kakovostne hrane in da hrane ne bi zavrgli.
Svetnik za vsak dan
Sv. Ezekijel
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Poslušajte kot podkast.
Homilija, 13. april 2014
Veliki teden se začenja s praznično procesijo z oljčnimi vejicami. Vse ljudstvo sprejema Jezusa. Otroci, mladi pojejo in hvalijo Jezusa. Toda ta teden se nadaljuje v skrivnost Jezusove smrti in vstajenja. Slišali smo Gospodovo trpljenje in dobro nam bo delo, če si postavimo vprašanje.
»Kdo sem jaz? Kdo sem jaz pred mojim Gospodom?« Kdo sem jaz pred Jezusom, ki v prazničnem vzdušju vstopa v Jeruzalem? Sem sposoben izraziti svoje veselje, ga hvaliti? Ali pa se
…
Homilija, 13. april 2014
Veliki teden se začenja s praznično procesijo z oljčnimi vejicami. Vse ljudstvo sprejema Jezusa. Otroci, mladi pojejo in hvalijo Jezusa. Toda ta teden se nadaljuje v skrivnost Jezusove smrti in vstajenja. Slišali smo Gospodovo trpljenje in dobro nam bo delo, če si postavimo vprašanje.
»Kdo sem jaz? Kdo sem jaz pred mojim Gospodom?« Kdo sem jaz pred Jezusom, ki v prazničnem vzdušju vstopa v Jeruzalem? Sem sposoben izraziti svoje veselje, ga hvaliti? Ali pa se do njega distanciram?
Kdo sem jaz pred Jezusom, ki trpi? Toliko imen smo slišali, toliko imen. O skupini voditeljev, o nekaterih duhovnikih, nekaterih farizejih, nekaterih učiteljih postave, ki so se odločili, da ga umorijo. Čakali so na priložnost, da bi ga prejeli. Sem kot kdo od njih? Slišali smo tudi drugo ime: Juda. 30 kovancev. Sem kot Juda?
Še druga imena smo slišali. Učenci niso ničesar razumeli in ko je Gospod trpel, so pospali. Je moje življenje zaspano? Sem kot učenci, ki niso razumeli, kaj pomeni izdati Gospoda? Ali kot tisti drugi učenec, ki je hotel vse razrešiti z mečem? Sem kot oni?
Sem kot Juda, ki se hlini, da ima rad Učitelja in ga poljubi, da bi ga izročil, izdal? Sem izdajalec? Sem kot tisti voditelji, ki so na hitro sklicali sodni zbor in so iskali krive priče, sem kot oni? In ko to počnem, če to počnem, verjamem, da s tem rešujem ljudstvo? Sem kot Pilat, ko si pred težko situacijo 'umijem roke' in ne sprejmem svojega dela odgovornosti ter tako pustim obsoditi ali obsodim osebe?
Sem kot tista množica, ki ni prav vedela ali je na verskem srečanju, na sojenju ali pa v cirkusu in je izbrala Barabo? Za njih je eno in isto, pa še bolj zabavno je bilo ponižati Jezusa. Sem kot vojaki, ki udarjajo Gospoda, pljuvajo vanj, ga žalijo, se zabavajo s tem, da ga Gospoda ponižujejo?
Sem kot Cirinejec, ki se je vračal utrujen z dela, a je z dobro voljo pomagal Jezusu nositi križ?
Sem kot tisti, ki so hodili mimo pod križem in se Jezusu posmehovali: »Toda.. tako pogumen! Naj stopi s križa in mi bomo verovali Vanj!« Zasmehovanje Jezusa...
Sem kot tiste pogumne žene in kot Jezusova mama, ki so bile tam in v tišini trpele? Sem kot Jožef, njegov skrivni učenec, ki je z ljubeznijo nesel Jezusovo truplo in ga pokopal? Sem kot Mariji, ki sta ostali pred vhodom v grob ter jokali in molili?
Sem kot voditelji, ki so naslednji dan šli do Pilata in mu rekli: »Poglej, ta je govoril, da bo vstal; samo, da ne pride do še ene prevare« in so zaprli življenje, zaprli so grob v obrambi nauka, da bi življenje ne prišlo ven?
Kje je moje srce? Kateri od teh oseb sem podoben? Naj nas ves teden spremlja to vprašanje.
Homilija, 9. april 2017
Ta slovesnost ima nekako dvojen okus, sladek in grenek, vesel in boleč, kajti z njo obhajamo Gospoda, ki vstopa v Jeruzalem in mu njegovi učenci vzklikajo kot kralju; istočasno pa je slovesno oznanjena evangeljska pripoved o njegovem trpljenju. Zaradi tega naše srce čuti boleče nasprotje in nekako v majhni meri občuti to, kar je čutil Jezus v svojem srcu tisti dan, ko se je veselil s svojimi prijatelji in jokal nad Jeruzalemom.
Pred procesijo oznanjen evangelij (prim. Mt 21,1-11) opisuje Jezusa, ki se spušča z Oljske gore na hrbtu oslička, na katerega se ni še nihče povzpel; poudari navdušenje učencev, ki spremljajo Učitelja z veselimi vzkliki; in daje verjetno podobo, kako je le-to okužilo mladeniče in mladenke iz mesta, da so se s svojim vpitjem pridružili sprevodu. Jezus sam prepozna v tem veselem sprejemu neustavljivo moč, kakršno Bog hoče, in pohujšanim farizejem odgovori: »Povem vam, če bodo ti molčali, bodo kamni vpili« (Lk 19,40).
Toda ta Jezus, ki je, kakor je v Pismih, ravno na ta način vstopil v sveto mesto, ni nikakršen sanjač, ki širi blodnje, prerok 'new age-a', prodajalec dima. Nekaj povsem drugega je, je točno določen Mesija, s konkretno podobo služabnika, služabnika Boga in človeka, ki gre v trpljenje. Je veliki Trpin človeških bolečin.
Medtem ko se tudi mi veselimo našega Kralja, mislimo na trpljenje, ki ga bo ta teden moral pretrpeti. Mislimo na obrekovanja, hude žalitve, na pasti, na izdajo, zapuščenost, na krivično sodbo, udarce, bičanje, na trnovo krono…, in na koncu na križev pot vse do križanja.
On je to zelo jasno rekel svojim učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,24). Nikoli ni obljubil časti in uspehov. Evangeliji o tem jasno govorijo. Vedno je svoje prijatelje opozarjal, da je bila njegova pot ta, in da bo končna zmaga šla preko trpljenja in križa. Isto velja tudi za nas. Da bi zvesto hodili za Jezusom, prosimo za milost, da bi to storili, ne z besedami, ampak dejansko, in da bi imeli potrpežljivost pri prenašanju svojega križa, da ga ne bi zavrnili, ga vrgli proč, ampak gledajoč Njega, ga sprejeli in nosili. Dan za dnem.
In ta Jezus, ki sprejme, da mu pojejo hozano, čeprav dobro ve, da ga čaka: »Križaj ga!«, od nas ne zahteva, da ga zremo samo na slikah ali fotografijah, ali na video posnetkih, ki krožijo po spletu. Ne! Navzoč je v številnih naših bratih in sestrah, ki danes prenašajo trpljenje kakor On: trpijo zaradi suženjskega dela, trpijo zaradi družinskih dram, trpijo zaradi bolezni… Trpijo zaradi vojn, terorizma, zaradi koristi primejo za orožje in pobijajo. Možje in žene, ki so prevarani, oskrunjeni v svojem dostojanstvu, izločeni… Jezus je v njih, v vsakemu od njih. In s tem iznakaženim obličjem, s tem zdelanim glasom prosi, nas prosi, da ga pogledamo, prepoznamo, ljubimo.
Drugega Jezusa ni. Isti je, ki je vstopil v Jeruzalem med mahanjem palmovih in oljčnih vej. Isti je, ki je bil prebit na križ in je umrl med razbojnikoma. Nimamo drugega Gospoda kot Njega, Jezusa, ponižnega Kralja pravičnosti, usmiljenja in miru.
Homilija, nedelja, 5. april 2020
Jezus »se je izničil, podobo hlapca je vzel nase« (Flp 2,7). Pustimo, da nas te besede vpeljejo v svete dneve, v katerih Božja beseda kot z refrenom kaže Jezusa kot služabnika: na veliki četrtek je služabnik, ki učencem umiva noge; na veliki petek je prikazan kot trpeči in zmagoviti služabnik (prim. Iz 52,13); in že jutri Izaija prerokuje o njem: »Glej, moj služabnik, ki ga podpiram« (Iz 42,1). Bog nas je odrešil s tem, da nam služi. Navadno mislimo, da mi služimo Bogu. Ne. On je tisti, ki nam služi zastonj, ker nas je prvi ljubil. Težko je ljubiti, ne da bi bili ljubljeni. In še težje je služiti, če ne pustimo, da nam služi Bog.
Toda – se pojavi vprašanje - kako pa nam je Gospod služil? Tako, da je za nas dal življenje. Dragi smo mu in drago smo ga stali. Sv. Angela Folinjska je pričevala, da je slišala od Jezusa te besede: »Nisem te ljubil za šalo.« Njegova ljubezen ga je privedla do tega, da se je žrtvoval za nas, da je nase naložil vse naše zlo. Ob tem obstanemo zaprepadeni: Bog nas je rešil tako, da je pustil, da se naše zlo razbesni nad njim. Ne da bi trenil, samo s ponižnostjo, potrpljenjem in pokorščino služabnika, izključno le z močjo ljubezni. In Oče je podprl Jezusovo služenje: ni odvrnil zla, ki se je zgrnilo nanj, ampak je podprl njegovo trpljenje, da bi bilo naše zlo premagano samo z dobrim, da bi ga do dna prežela samo ljubezen. Vse do dna.
Gospod je v svojem služenju nam šel tako daleč, da je izkusil nekaj, kar je za tistega, ki ljubi, najbolj boleče: izdajstvo in zapuščenost.
Izdajstvo. Jezus je prenesel izdajstvo učenca, ki ga je prodal, in učenca, ki ga je zatajil. Izdali so ga ljudje, ki so mu klicali »hozana«, potem pa kričali: »Križaj ga!« (Mt 27,22). Izdala ga je verska institucija, ki ga je krivično obsodila, in politična institucija, ki si je umila roke. Pomislimo na male ali velike izdaje, ki smo jih doživeli v življenju. Grozno je, ko odkrijemo, da je bilo zaupanje, na katero smo se zanesli, izigrano. V globini srca se porodi takšno razočaranje, da je videti, kakor da življenje izgubi smisel. To se nam zgodi, ker smo rojeni, da bi bili ljubljeni in da bi ljubili; in nekaj najbolj bolečega je, če nas izda tisti, ki nam je obljubil, da nam bo zvest in blizu. Niti predstavljati si ne moremo, kako je bilo to boleče za Boga, ki je ljubezen.
Poglejmo v globino. Če smo iskreni sami s seboj, bomo videli svoje nezvestobe. Koliko pretvarjanja, hinavščine in dvoličnosti! Koliko izdanih dobrih namenov! Koliko neizpolnjenih obljub! Koliko izpuhtelih dobrih namenov! Gospod pozna naše srce bolje kakor mi, ve, kako šibki smo in nestanovitni, kolikokrat pademo, kako naporno nam je vstati in kako težko se nam zacelijo neke rane. In kaj je storil, da bi nam prišel naproti, da bi nam služil? To, kar je rekel po preroku: »Jaz jih bom ozdravil njihove nezvestobe, z vsem srcem jih bom ljubil« (Oz 14,5). Ozdravil nas je tako, da je nase naložil naše nezvestobe, nam odvzel naša izdajstva. Tako nam ni treba obupovati v strahu, da ne bi zmogli, ampak lahko dvignemo pogled h Križanemu, prejmemo njegov objem in rečemo: »Glej, tam je moja nezvestoba, ti, Jezus, si jo vzel. Odpri mi roke, služi mi s svojo ljubeznijo, še naprej me podpiraj … Potem grem lahko naprej!«
Zapuščenost. V današnjem evangeliju na križu Jezus reče en stavek, samo en stavek: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46). To je močan stavek. Jezus je trpel, ker so ga zapustili njegovi, ki so zbežali. Ostal pa mu je Oče. Zdaj, v breznu samote, ga prvič kliče s splošnim imenom »Bog«. In zakriči mu »z močnim glasom« svoj srce parajoči »zakaj«. »Zakaj si me tudi ti zapustil?« V resnici so to besede enega od psalmov (prim. Ps 22,2). Povedo nam, da je Jezus v molitvi prenašal celo najbolj skrajno razočaranje. Ostaja pa dejstvo, da ga je izkusil. Izkusil je največjo zapuščenost, o kateri poročajo evangeliji, ko navajajo njegove izvirne besede.
Zakaj vse to? Še enkrat: za nas, da nam služi. Kajti kadar se čutimo stisnjene v kot, ko se znajdemo v slepi ulici brez luči in izhoda, ko se zdi, da celo Bog ne odgovarja, se spomnimo, da nismo sami. Jezus je izkusil popolno zapuščenost, nekaj, kar mu je bilo povsem tuje, da bi bil v vsem solidaren z nami. To je storil zame, zate, za vse nas, to je storil, da nam pove: »Ne boj se, nisi sam. Izkusil sem vse tvoje razočaranje, da bom vedno ob tebi.« Glejte, do kod nam je služil Jezus, da je stopil v prepad našega najgrozovitejšega trpljenja, vse do izdajstva in zapuščenosti. Danes, v drami pandemije, vpričo tolikih gotovosti, ki se razkrajajo, vpričo tolikih pričakovanj, ki se izjalovijo, v občutju zapuščenosti, ki stiska srce, Jezus govori slehernemu: »Korajža velja: odpri srce za mojo ljubezen. Občutil boš tolažbo Boga, ki te podpira.«
Dragi bratje in sestre, kaj lahko naredimo vpričo Boga, ki nam je šel tako daleč v služenju, da je izkusil izdajstvo in zapuščenost? Lahko ne izdamo njega, za katerega smo bili ustvarjeni, lahko ne zapustimo tega, kar šteje. Na svetu smo, da bi ljubili njega in bližnje. Vse ostalo mine, to pa ostane. Drama, ki jo preživljamo v tem času, nas sili, da vzamemo zares to, kar je resno, da se ne izgubljamo v malovrednih stvareh; da ponovno odkrijemo, da nam življenje ne služi, če ne služimo. Kajti življenje se meri po ljubezni. V teh svetih dneh smo doma pred Križanim – glejte, glejte Križanega, ki je mera Božje ljubezni do nas. Pred Bogom, ki nam služi tako, da da za nas življenje, prosimo za milost, ko gledamo Križanega, da bi živeli za služenje. Skušajmo priti v stik s tistim, ki trpi, ki je sam in v pomanjkanju. Ne mislimo samo na tisto, kar nam manjka, ampak mislimo na dobro, ki ga lahko naredimo.
Glej, moj služabnik, ki ga podpiram. Oče, ki je podpiral Jezusa v trpljenju, opogumlja tudi nas pri služenju. Gotovo, ljubiti, moliti, odpuščati, skrbeti za druge tako v družini kot v družbi, vse to lahko stane. Lahko je videti kot križev pot. Toda pot služenja je zmagovita pot, ki nas je rešila in ki nam rešuje življenje. To bi rad povedal posebej mladim, na ta dan, ki je že 35 let posvečen prav njim. Dragi prijatelji, poglejte na resnične junake, ki v teh dneh prihajajo na dan: niso tisti, ki imajo popularnost, denar in uspeh, ampak tisti, ki dajejo sebe, da služijo drugim. Počutite se poklicani, da zastavite življenje. Ne bojte se ga zapraviti za Boga in za bližnje, zaslužili si ga boste. Kajti življenje je dar, ki ga prejmemo, ko se dajemo. In ker je največje veselje reči »da« ljubezni, in to brez »če« in »ampak«. Kakor je to storil Jezus za nas.
Sv. Justin, mučenec pravi: »Kristus je vedel kdaj govoriti in kdaj molčati«, »saj je Beseda, ki je prinesla na svet nov nauk«, pa dodaja sv. Efrem Sirski. Sv. Ambrož pa pravi, da »modri ve, kdaj je primerneje molčati in kdaj je treba govoriti.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Tisti, ki je poslušal Besedo, je bil napolnjen z močjo in sposobnostjo pridigati« in »slediti Kristusu z ušesi, ki neprestano poslušajo, kaj pravi«, pa dodaja sv. Teodoret iz Kira.
…
Sv. Justin, mučenec pravi: »Kristus je vedel kdaj govoriti in kdaj molčati«, »saj je Beseda, ki je prinesla na svet nov nauk«, pa dodaja sv. Efrem Sirski. Sv. Ambrož pa pravi, da »modri ve, kdaj je primerneje molčati in kdaj je treba govoriti.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Tisti, ki je poslušal Besedo, je bil napolnjen z močjo in sposobnostjo pridigati« in »slediti Kristusu z ušesi, ki neprestano poslušajo, kaj pravi«, pa dodaja sv. Teodoret iz Kira. Sv. Atanazij pravi: »Netrpeča Beseda je trpela v telesu podvrženem trpljenju, ko je nastavil hrbet tistim, ki so ga bičali.« Sv. Bazilij iz Cezareje dodaja: »Kakšen je bil učitelj, takšen naj bo tudi služabnik, dostojanstven in miren med ponižanjem in žalitvami.« Sv. Ciril Jeruzalemski pa pravi, da je »Kristus pripravil pogumen zgled za svoje učence.« Sv. Atanazij dodaja: »Svoje učence poučuje, na kakšen način prenašati trpljenje.«
Sveti Janez Krizostom pravi: »Dogodki ob zmagovitem vhodu v Jeruzalem, bi se lahko zgodili tudi že prej, pa se niso, ker je sedaj pravi trenutek. Ob tem si hitro sledijo številni čudeži in se začnejo izpolnjevati mnoge prerokbe«. Sveti Hilarij iz Poitiersa o Jezusovem naročilu dvema učencema pravi: »To, da je Jezus poslal dva učenca ven iz Jeruzalema ima globlji duhovni pomen«. Jezus ju namreč po Hilarijevem mnenju pošilja osvoboditi pogane, ki so zaprti in v to prisiljeni zaradi zmote. Neznani avtor razloži pomen polaganja plaščev: »Plašči položeni na oslico in oslička so božanski nauki ter duhovna milost. Kakor namreč plašč pokrije sram zaradi nagote, tako slabosti mesa pokrije milost«. Severij iz Antiohije pa pravi: »Kralj je krotak. Palmovi listi pa so znamenje zmage«.
Homilija 16. marec 2008
Leto za letom evangeljski odlomek cvetne nedelje pripoveduje o Jezusovem vhodu v Jeruzalem. Skupaj s svojimi učenci ter naraščajočo množico romarjev se je povzpel iz Galilejske ravnine v Sveto mesto. Kakor stopnice pri tem vzponu so nam evangelisti posredovali tri Jezusova naznanila trpljenja ter s tem istočasno pokazali, kako se med tem romanjem dogaja tudi notranje vzpenjanje. Jezus je na poti k templju, k kraju, kjer je Bog, kakor pravi 5. Mojzesova knjiga, želel, da bo
…
Leto za letom evangeljski odlomek cvetne nedelje pripoveduje o Jezusovem vhodu v Jeruzalem. Skupaj s svojimi učenci ter naraščajočo množico romarjev se je povzpel iz Galilejske ravnine v Sveto mesto. Kakor stopnice pri tem vzponu so nam evangelisti posredovali tri Jezusova naznanila trpljenja ter s tem istočasno pokazali, kako se med tem romanjem dogaja tudi notranje vzpenjanje. Jezus je na poti k templju, k kraju, kjer je Bog, kakor pravi 5. Mojzesova knjiga, želel, da bo
Homilija 16. marec 2008
Leto za letom evangeljski odlomek cvetne nedelje pripoveduje o Jezusovem vhodu v Jeruzalem. Skupaj s svojimi učenci ter naraščajočo množico romarjev se je povzpel iz Galilejske ravnine v Sveto mesto. Kakor stopnice pri tem vzponu so nam evangelisti posredovali tri Jezusova naznanila trpljenja ter s tem istočasno pokazali, kako se med tem romanjem dogaja tudi notranje vzpenjanje. Jezus je na poti k templju, k kraju, kjer je Bog, kakor pravi 5. Mojzesova knjiga, želel, da bo tam prebivalo njegovo ime (prim. 5Mz 12,11; 14,23). Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo, si je dal ime, s katerim ga je mogoče klicati, še več, se ga je mogoče dotikati. Vsak kraj je zanj premajhen, a kljub temu in ravno za to, si on sam izbere kraj in ime, da je lahko tam On osebno kot pravi Bog, češčen kot Bog med nami. Iz pripovedi o dvanajstletnem Jezusu vemo, da je imel rad tempelj kot hišo svojega Očeta, kot domačo hišo. Sedaj je ponovno prišel v ta tempelj, toda njegova pot gre naprej, saj je zadnji cilj njegovega vzpona križ. To je vzpon, ki ga pismo Hebrejcem opisuje kot vzpon do šotora, ki ni narejen s človeškimi rokami, vse do Božjega obličja. Vzpon do Božjega obličja gre preko križa. To je vzpon do »ljubezni do konca« (prim. Jn 13,1), ki je resnična gora Boga, dokončen kraj stika med Bogom in človekom.
Leto za letom evangeljski odlomek cvetne nedelje pripoveduje o Jezusovem vhodu v Jeruzalem. Skupaj s svojimi učenci ter naraščajočo množico romarjev se je povzpel iz Galilejske ravnine v Sveto mesto. Kakor stopnice pri tem vzponu so nam evangelisti posredovali tri Jezusova naznanila trpljenja ter s tem istočasno pokazali, kako se med tem romanjem dogaja tudi notranje vzpenjanje. Jezus je na poti k templju, k kraju, kjer je Bog, kakor pravi 5. Mojzesova knjiga, želel, da bo tam prebivalo njegovo ime (prim. 5Mz 12,11; 14,23). Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo, si je dal ime, s katerim ga je mogoče klicati, še več, se ga je mogoče dotikati. Vsak kraj je zanj premajhen, a kljub temu in ravno za to, si on sam izbere kraj in ime, da je lahko tam On osebno kot pravi Bog, češčen kot Bog med nami. Iz pripovedi o dvanajstletnem Jezusu vemo, da je imel rad tempelj kot hišo svojega Očeta, kot domačo hišo. Sedaj je ponovno prišel v ta tempelj, toda njegova pot gre naprej, saj je zadnji cilj njegovega vzpona križ. To je vzpon, ki ga pismo Hebrejcem opisuje kot vzpon do šotora, ki ni narejen s človeškimi rokami, vse do Božjega obličja. Vzpon do Božjega obličja gre preko križa. To je vzpon do »ljubezni do konca« (prim. Jn 13,1), ki je resnična gora Boga, dokončen kraj stika med Bogom in človekom.
Med vhodom v Jeruzalem je ljudstvo pozdravljalo Jezusa kot Davidovega sina z besedami romarskega psalma 118 (117): »Hozána Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« (Mt 21,9). Zatem je prišel v tempelj. Toda tam, kjer naj bi bil kraj srečanja Boga in človeka, je našel prodajalce živali in menjalce denarja, ki so svojim kupčevanjem zasedli ta kraj molitve. To bi lahko počeli kje drugje, saj je bil ta prostor, ki so ga zasedli namenjen za nekaj drugega. Bil je dvorišče za pogane. Izraelov Bog, je bil namreč edini Bog vseh ljudstev. Četudi pogani niso vstopali, če tako rečemo, v Razodetje, pa so se lahko na dvorišču vere v molitvi približali edinemu Bogu. Izraelov Bog, Bog vseh ljudi, je namreč vedno pričakoval njihovo molitev, njihovo iskanje, njihovo klicanje svojega imena. Namesto tega pa je bil sedaj ta kraj, kraj prekupčevanja in korupcije. »Slo po čim večjem imetju, ki je toliko kot malikovanje«, pravi o tem Pismo Kološanom (Kol 3,5). S tem malikovanjem se je Jezus srečal na tem kraju ter izrekel besede preroka Izaija: »Moja hiša naj se imenuje hiša molitve« (prim. Iz 56,7) ter preroka Jeremija: »Vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo« (prim. Jer 7,11). Proti redu, ki so ga napačno razlagali, je Jezus s svojim preroškim dejanjem branil tisti pravi red, ki se nahaja v knjigi Postave in Prerokih.
Ob vsem tem je prav, da se zamislimo tudi mi kristjani. Je naša vera tako čista in odprta, da lahko ob njej 'pogani', torej osebe, ki iščejo ter se sprašujejo, zaslutijo luč edinega Boga ter se tako pridružijo na dvorišču vere naši molitvi in tako s svojimi vprašanji postanejo morda tudi oni Njegovi častilci.
Homilija, 17. april 2011
Benedikt XVI. je v homiliji, ki je sledila petju Gospodovega pasijona po Mateju, spregovoril o Jezusovem in našem vzponu na goro proti svetišču, ko ga spremljamo na poti do višave. »Jezus se je napotil za velikonočne praznike kot romar v Jeruzalem. Jezus je na poti proti templju v Sveto mesto, v tisti kraj, ki je Izraelu na poseben način zagotavljal, da je Bog blizu svojemu ljudstvu. Je na poti proti skupnemu praznovanju velike noči, spominu osvoboditve iz Egipta in znamenju upanja dokončne osvoboditve. Jezus ve, da ga čaka nova velika noč in da bo on namesto zaklanih jagnjet daroval samega sebe na križu. Ve, da se bo v skrivnostnem daru kruha in vina, daroval svojim za vedno ter odprl vrata na novo pot osvoboditve in občestva z živim Bogom. Saj je na poti do višave križa, do trenutka ljubezni, ki se bo darovala. Zadnji cilj njegovega romanja pa je višava Boga samega, v katero želi povzdigniti človeško bitje.
Benedikt XVI. je v homiliji, ki je sledila petju Gospodovega pasijona po Mateju, spregovoril o Jezusovem in našem vzponu na goro proti svetišču, ko ga spremljamo na poti do višave. »Jezus se je napotil za velikonočne praznike kot romar v Jeruzalem. Jezus je na poti proti templju v Sveto mesto, v tisti kraj, ki je Izraelu na poseben način zagotavljal, da je Bog blizu svojemu ljudstvu. Je na poti proti skupnemu praznovanju velike noči, spominu osvoboditve iz Egipta in znamenju upanja dokončne osvoboditve. Jezus ve, da ga čaka nova velika noč in da bo on namesto zaklanih jagnjet daroval samega sebe na križu. Ve, da se bo v skrivnostnem daru kruha in vina, daroval svojim za vedno ter odprl vrata na novo pot osvoboditve in občestva z živim Bogom. Saj je na poti do višave križa, do trenutka ljubezni, ki se bo darovala. Zadnji cilj njegovega romanja pa je višava Boga samega, v katero želi povzdigniti človeško bitje.
Naša današnja procesija je podoba nečesa globljega, saj smo tudi mi z Jezusom na romanju proti višavi. Na tem romanju se večkrat sprašujemo če bomo zmogli, saj nas teža greha in omejenosti vleče navzdol. Cerkveni očetje so rekli, da človek stoji med dvema težnostnima poljema. Sila težnosti vleče človeka navzdol, v sebičnost, v laž in v zlo. Ta sila nas poniža ter nas oddalji od Božje bližine. Od zgoraj pa je sila težnosti Božje ljubezni. Biti ljubljeni od Boga ter naš odgovor ljubezni nas potegneta v višave. Človek se nahaja med tema dvema težnostnima silama, zato je vse odvisno od bega pred silo težnosti zla, da se lahko svobodno pustimo pritegniti težnostni sili Boga, ki nas napravlja resnične, nas povzdigne ter nam podarja resnično svobodo. Po bogoslužju Božje besede, na začetku evharistične molitve med katero Gospod stopi med nas, nas Cerkev povabi: 'Sursum corda – kvišku srca!'... To srce mora biti povzdignjeno. Vendar znova, mi sami smo preslabotni, da bi povzdignili naše srce do Božjih višav. Tega nikakor ne zmoremo. Ravno napuh, ki nam pravi, da bomo zmogli sami, nas vleče navzdol ter nas oddaljuje od Boga. Bog sam nas mora potegniti k sebi v višave, ravno zaradi tega je to Kristus povzdignil na križ. On se je spustil v skrajno dno človeškega bivanja, da bi nas potegnil v višave k sebi, k živemu Bogu. On se je ponižal, kakor pravi današnje drugo berilo. Samo tako je lahko premagal naš napuh. Božja ponižnost je skrajni izraz njegove ljubezni. Ravno ta ponižna ljubezen nas potegne v višave.
Mi smo z Gospodom na romanju v višave. Iščemo čistost srca in nedolžnost rok, iščemo resnico, iščemo Božje obličje. Razkrijmo Gospodu našo željo, da bi postali pravični ter ga prosimo: 'Ti nas potegni v višave! Očisti nas! Stori, da bodo tudi za nas veljale besede psalma, ki smo ga peli med procesijo, da bomo pripadali tistemu rodu, ki išče Boga, 'ki išče tvoje obličje, obličje Jakobovega Boga' (Ps 24,6). Amen.«
Avdio posnetek dnevne Božje besede
Misli papeža Frančiška
Komentar cerkvenih očetov
Misli Benedikta XVI.