Berilo

Bog odpravi človeka iz raja, da bi obdeloval zemljo

Berilo iz 1. Mojzesove knjige (1 Mz 3,9-24)

Potem ko je Adam jedel od drevesa, ga je Bog poklical in mu rekel: »Kje si?« Odgovoril je: »Tvoj glas sem slišal v vrtu; zbal sem se, ker sem nag, in sem se skril.« Pa je Bog rekel: »Kdo ti je povedal, da si nag? Ali si mar jedel od drevesa, od katerega sem ti prepovedal jesti?« Adam je odgovoril: »Žena, ki si mi jo dal za družico, ta mi je dala od drevesa in sem jedel.«

Tedaj je Gospod Bog rekel ženi: »Zakaj si to storila?« Žena je odgovorila: »Kača me je zapeljala in sem jedla.« Tedaj je Gospod Bog rekel kači: »Ker si to storila, bodi prekleta med vso živadjo in med vsemi živalmi polja. Po svojem trebuhu se boš plazila in prst jedla vse dni svojega življenja. Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo in med tvojim zarodom in njenim zarodom; ta ti bo glavo strl, ti ga boš pa ranila na peti.«

Ženi pa je rekel: »Prav mnogo ti bom dal težav pri tvoji nosečnosti; v bolečinah boš rodila otroke; in vendar boš po svojem možu hrepenela, on pa bo tebi gospodoval.«

In Adamu je rekel: »Ker si poslušal glas svoje žene in jedel od drevesa, o katerem sem ti dal tole povelje: ›Ne jej od njega!‹ bodi prekleta zemlja zaradi tebe! V trudu se boš živil od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila, in vendar boš moral jesti poljsko zelišče. V potu svojega obraza boš užival kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, ker si vzet iz nje; zakaj prah si in v prah se povrneš.«

Adam je imenoval svojo ženo Evo, ker je postala mati vseh živih. Gospod Bog je naredil Adamu in njegovi ženi suknji iz kož in ju oblekel. Potem je rekel Gospod Bog: »Glej, človek je postal kakor eden izmed nas, ker pozna dobro in hudo. Da zdaj le ne stegne svoje roke ter ne vzame tudi od drevesa življenja, da bi jedel in živel vekomaj!«

Zato ga je Gospod Bog odpravil iz édenskega vrta, da bi obdeloval zemljo, iz katere je bil vzet. Ko je torej izgnal Adama, je postavil vzhodno od édenskega vrta kerube in plamen bliskajočega se meča, da bi stražili pot k drevesu življenja.

Psalm 90

Ps 90,2.3-4.5-6.12-13

Evangelij

Jezus nasiti množico ljudi

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 8,1-10)

Tiste dni, ko je bilo spet mnogo ljudstva in niso imeli kaj jesti, je Jezus spet poklical učence in jim rekel: »Ljudstvo se mi smili; že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti. Če jih odpustim lačne domov, bodo na potu omagali, kajti nekateri izmed njih so prišli od daleč.« Učenci so mu odgovorili: »Kako jih bo mogel kdo nasititi s kruhom tukaj v puščavi?« Vprašal jih je: »Koliko hlebov imate?« Ti so rekli: »Sedem. Velel je množici sesti po tleh; in vzel je sedmere hlebe, se zahvalil, jih razlomil in dajal učencem, da bi jih delili; in razdelili so jih med množico.

Imeli so tudi nekaj ribic. Blagoslovil jih je in velel položiti prednje tudi te. Najedli so se do sitega in pobrali ostanke koščkov – sedem košar. Bilo jih je pa kakih štiri tisoč; in jih je odpustil. Nato je s svojimi učenci takoj stopil v čoln in prišel v dalmanutske kraje (na zahodni strani Genezareškega jezera).

Berilo

Ljubezen nikoli ne mine

Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 12,31; 13,1-13)

Bratje in sestre, hrepenite po večjih darovih; hočem pa vam pokazati še odličnejšo pot. Ko bi človeške in angelske jezike govoril, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel preroštvo in bi poznal vse skrivnosti ter imel vso vednost in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal v živež vse svoje imetje in ko bi dal svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.

Ljubezen je potrpežljiva, je dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje; ni prešerna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega; se ne veseli krivice, veseli se pa resnice, vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenaša.

Ljubezen nikoli ne mine: če so preroštva, bodo prenehala; če jeziki, bodo umolknili; če vednost, bo prešla.

Kajti nepopolno spoznavamo in nepopolno prerokujemo. Ko pa pride, kar je popolno, bo minilo, kar je nepopolnega. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sodil kakor otrok; ko sem pa postal mož, sem opustil, kar je bilo otroškega.

Zdaj namreč gledamo v zrcalu, nejasno, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan. Zdaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to troje; največja med temi pa je ljubezen.

Psalm 31

Ps 31,3-4.6-8.17.21

Evangelij

Mali umevajo Božje razodetje

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 11,25-30)

Tisti čas je Jezus spregovóril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.

Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«