Božja beseda za nedeljo, 10. decembra 2028

Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju te druge adventne nedelje odmeva povabilo Janeza Krstnika: »Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo!« (Mt 3,2). S temi istimi besedami bo tudi Jezus začel svoje poslanstvo v Galileji (prim. Mt 4,17) in takšno bo tudi oznanilo, ki ga bodo morali učenci ponesti med svojim prvim misijonskim izkustvom (prim. Mt 10,7).

Evangelist Matej želi prestaviti Janeza kot tistega, ki pripravlja pot Kristusu, ki prihaja,

Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju te druge adventne nedelje odmeva povabilo Janeza Krstnika: »Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo!« (Mt 3,2). S temi istimi besedami bo tudi Jezus začel svoje poslanstvo v Galileji (prim. Mt 4,17) in takšno bo tudi oznanilo, ki ga bodo morali učenci ponesti med svojim prvim misijonskim izkustvom (prim. Mt 10,7).

Evangelist Matej želi prestaviti Janeza kot tistega, ki pripravlja pot Kristusu, ki prihaja, učence pa kot tiste, ki pripravljajo pot kot nadaljevalci Jezusovega pridiganja. Gre namreč za isto veselo oznanilo, saj prihaja Božje kraljestvo, še več je blizu, je med nami! Ta beseda je zelo pomembna. Jezus pravi: »Nebeško kraljestvo je med vami.« To je osnovno sporočilo vsakega krščanskega poslanstva. Ko gre misijonar, kristjan oznanjat Jezusa, ne gre kot gorečnež, kot navijač, ampak kot oznanjevalec: »Nebeško kraljestvo je med vami.« S tem Kristusu pripravlja pot.

Toda, kaj je to nebeško kraljestvo? Mi takoj pomislimo na nekaj, kar se tiče onostranstva, torej večnega življenja. Gotovo, Božje kraljestvo se bo brez konca raztezalo tudi onkraj zemeljskega življenja, toda lepa novica, ki nam jo prinaša Jezus je, in o njej Janez vnaprej pove, da Božjega kraljestva ne smemo pričakovati v prihodnosti, saj se je približalo in je na neki način že navzoče, ker lahko že sedaj okušamo duhovno moč, saj je nebeško kraljestvo med vami, pravi Jezus. Bog prihaja utrditi svoje gospodovanje v naši zgodovini, v našem vsakodnevnem življenju. Tam, kjer je sprejeto z vero in ponižnostjo, začnejo kliti ljubezen, veselje in mir.

Pogoj za vstop in da postanemo del tega kraljestva je, da spremenimo svoje življenje, torej se spreobrnemo. Spreobrnemo se vsak dan, vsak dan korak naprej. Gre za to, da zapustimo udobne a zavajajoče poti, malike tega sveta, kot je uspeh za vsako ceno, oblast na račun najslabotnejših, žejo po bogastvu, užitek za vsako ceno in tako odpremo pot Gospodu, ki prihaja. Ne vzame nam naše svobode, temveč nam daje resnično srečo. Z Jezusovim rojstvom v Betlehemu Bog sam začne bivati med nami, da bi nas osvobodil sebičnosti, greha in pokvarjenosti, od teh drž, ki so ud hudiča: uspeh za vsako ceno, oblast na račun najslabotnejših, hlepenje po bogastvu, užitek za vsako ceno.

Božič je dan tudi velikega zunanjega veselja, predvsem pa je verski dogodek, zaradi katerega je potrebna duhovna priprava. V tem adventnem času se pustimo voditi Krstnikovemu pozivu: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! (v. 3). Gospodu pripravljamo pot in ravnamo svoje steze, ko si sprašujemo vest, ko preiskujemo svoje obnašanje, da odpravimo te grešne drže, kot sem jih prej omenil: uspeh za vsako ceno, oblast na račun najslabotnejših, hlepenje po bogastvu, užitek za vsako ceno, ki niso od Boga.

Naj nam Devica Marija pomaga pripraviti se na srečanje s to vedno večjo Ljubeznijo, ki jo prinaša Jezus, ki je v Božični noči postala majhna, majhna, kakor seme posejano v zemljo, Jezus je to seme, seme Božjega kraljestva.

 

Angel Gospodov, nedelja, 4. december 2022
Dragi bratje in sestre, dober dan in lepo nedeljo želim! Danes, na drugo adventno nedeljo, nam evangelij bogoslužja predstavi lik Janeza Krstnika. Besedilo pravi, da je »nosil obleko iz kamelje dlake in da se je hranil s kobilicami in z medom divjih čebel« (prim. Mt 3,4) ter da je vabil k spreobrnitvi. Tako je govoril: »Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo!« (v. 2). Pridigal je bližino. Skratka bil je strog in radikalen človek, ki bi se nam lahko na prvi pogled zdel trd in bi lahko vlival strah. Ob tem se lahko vprašamo: Zakaj ga potem Cerkev vsako leto predlaga za glavnega sopotnika skozi ta adventni čas? Kaj se skriva za njegovo strogostjo, za njegovo navidezno trdoto? Kakšna je Janezova skrivnost, katero je sporočilo, ki nam ga danes z Janezom daje Cerkev?

V resnici je Krstnik bolj kot trd človek, človek, ki je alergičen na dvoličnost. Dobro prisluhnite temu: alergičen na dvoličnost. Na primer, ko so se mu približali farizeji in saduceji, znani po svoji hinavščini, je bil njegov »alergičen odziv« zelo močan. Nekateri med njimi so šli k njemu zaradi radovednosti ali zaradi koristolovstva, kajti Janez je postal zelo priljubljen. Ti farizeji in saduceji torej so mislili, da je z njimi vse v redu in so se pred Krstnikovim neusmiljenim pozivom opravičevali: »Abrahama imamo za očeta« (v. 9). Tako zaradi dvoličnosti in domišljavosti niso pograbili priložnosti za milost, ugodnost za začetek novega življenja. Zaprti so bili v domišljavost, da so pravični. Zato jim je Janez rekel: »Obrodite vendar vreden sad spreobrnjenja« (v. 8). Gre za krik ljubezni, kakor tisti očeta, ko vidi sina uničevati si življenje: »Ne zapravi si svojega življenja«. Dejansko je bratje in sestre, hinavščina največja nevarnost, saj lahko uniči tudi najbolj svete resničnosti. Hinavščina je huda nevarnost. Zaradi tega je Krstnik, in zatem Jezus, trd s hinavci. Lahko preberemo na primer 23. Matejevo poglavje, kjer Jezus zelo trdo govori hinavcem tistega časa. In zakaj to počne Krstnik in zatem Jezus? Da bi jih zdramil. Medtem pa so tisti, ki so se čutili grešnike »prihajali k Janezu, priznavali svoje grehe in se mu dajali krstiti« (prim. v. 5). Tako je, da za sprejem Boga ni pomembno, če si v redu, ampak ponižnost. To je pot za sprejetje Boga, ne to, da smo v redu, da smo močni, ampak ponižnost. Grešnik sem, a ne kar tako abstraktno, ampak v tem, tem in tem. Vsakdo med nami, mora spovedati samega sebe svojih grehov, svojih pomanjkljivosti, svoje hinavščine. Potrebno se je spustiti s podstavka in se potopiti v vodo kesanja.

Dragi bratje in sestre, Janez nam da s svojimi »alergičnimi odzivi« misliti. Nismo morda tudi mi kdaj pa kdaj kakor tisti farizeji? Morda gledamo na druge od zgoraj navzdol, misleč, da smo boljši od njih, da obvladujemo svoje življenje, da vsak dan ne potrebujemo Boga, Cerkve, bratov. In ne pozabimo, da samo v enem primeru je dovoljeno drugega gledati od zgoraj navzdol, ko ga je potrebno dvigniti, samo v tem primeru. Drugi primeri gledati od zgoraj navzdol niso dovoljeni. Advent je čas milosti, da odvržemo svoje maske, vsakdo ima svoje maske in se postavimo v vrsto s ponižnimi, da se tako osvobodimo domišljavosti, s katero verjamemo, da smo samozadostni, da gremo in se spovemo svojih grehov, ter prejmemo Božje odpuščanje in prosimo odpuščanje tistega, ki smo ga razžalili. Tako se začne novo življenje. In samo ena pot je, pot ponižnosti: očistiti se občutka večvrednosti, formalizma in hinavščine, videti v drugih brate in sestre, grešnike, kot smo mi, in v Jezusu Zveličarja, ki prihaja zaradi nas, ne zaradi drugih, za nas, takšne kot smo, z našo revščino, bedo in pomanjkljivostmi, predvsem z našo potrebo, da nas dvigne, nam odpusti in nas reši.

In zapomnimo si še nekaj. Z Jezusom vedno obstaja možnost, da začnemo znova. Nikoli ni prepozno! Vedno je možnost začeti znova. Bodite pogumni. On je blizu nas v tem času spreobrnjenja. Vsakdo bi si lahko mislil: »V sebi imam to stanje, ta problem, ki se ga sramujem. Toda Jezus je ob tebi. Začni, vedno je možnost narediti naslednji korak. Čaka na nas in se nas nikoli ne naveliča. Nikoli se ne utrudi, tudi če smo nadležni. Prisluhnimo Janezovemu pozivu, naj se vrnemo k Bogu in ne pustimo, da ta advent milosti gre mimo kot dnevi na koledarju, kajti to je čas milosti za nas, zdaj, tukaj!

Marija, ponižna Gospodova služabnica, naj nam pomaga srečati Njega, Jezusa in naše brate na poti ponižnosti, ki je edina, po kateri se gre naprej.

Danes, na drugo adventno nedeljo nam liturgija predstavlja strogo podobo Predhodnika, ki ga evangelist Matej takole predstavi: »Tiste dni se je pojavil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal z besedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo! (Mt 3,1-2).« Njegovo poslanstvo je bilo pripraviti in izravnati pot pred Mesijem, tako da je pozival Izraelsko ljudstvo k obžalovanju lastnih grehov in popravi vseh krivic. S trdimi besedami je Janez Krstnik naznanjal skorajšnjo sodbo: »Sekira je že nastavljena drevesom na

Danes, na drugo adventno nedeljo nam liturgija predstavlja strogo podobo Predhodnika, ki ga evangelist Matej takole predstavi: »Tiste dni se je pojavil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal z besedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo! (Mt 3,1-2).« Njegovo poslanstvo je bilo pripraviti in izravnati pot pred Mesijem, tako da je pozival Izraelsko ljudstvo k obžalovanju lastnih grehov in popravi vseh krivic. S trdimi besedami je Janez Krstnik naznanjal skorajšnjo sodbo: »Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj (Mt 3,10).« Svaril je predvsem pred hinavščino tistih, ki so se čutili varne (gotove) iz preprostega dejstva, ker pripadajo izvoljenemu ljudstvu: pred Bogom – je govoril – se nihče ne more hvaliti z naslovi, temveč mora »Obroditi sad, vreden spreobrnjenja (Mt 3,8).Jezusov Predhodnik, postavljen med Staro in Novo zavezo, je kakor zvezda danica, ki sveti pred vzhodom Sonca, Kristusa, Njega, nad katerim bo – po neki drugi Izaijevi prerokbi – »počival Gospodov duh: duh modrosti in razumnosti, duh svéta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega« (Iz 11,2).

Medtem ko se nadaljuje pot adventa in se pripravljamo na obhajanje Kristusovega rojstva, odmeva v naših skupnostih klic Janeza Krstnika k spreobrnjenju. Je nujen klic, da odpremo srce in sprejmemo Božjega Sina, ki prihaja med nas, da razodene Božjo sodbo. Oče – piše evangelist Janez – ne sodi nikogar, ampak je izročil Sinu oblast sodbe, ker je Sin človekov (prim. Jn 5,22.27). Danes, sedaj se odloča o naši bodoči usodi, z konkretnim obnašanjem v tem življenju odločamo o naši večni usodi. Ob zatonu naših dni na zemlji, v trenutku smrti, bomo ovrednoteni na podlagi naše podobnosti z Otrokom, ki se bo rodil v ubogi votlini v Betlehemu, saj je On merilo, ki ga je dal Bog človeštvu. Nebeški Oče, ki je z rojstvom svojega Edinorojenega Sina razodel svojo usmiljeno ljubezen, nas vabi naj hodimo za Njim tako, da naredimo iz našega bivanja dar ljubezni, kakor je to On storil. In sadovi ljubezni so tisti “vredni sadovi spreobrnjenja”, o katerih govori sveti Janez Krstnik, ko se z ostrimi besedami obrača na farizeje in saduceje, ki so pomešani med ljudstvom prišli krstit

V adventnem času smo poklicani tudi mi, da poslušamo Božji glas, ki odmeva v puščavi sveta po Svetem pismu, še posebej, kadar je le-to oznanjeno z močjo Svetega Duha. Vera postane močnejša, če se pusti razsvetliti z Božjo Besedo, saj, »kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje« (Rim 15,4). Zgled poslušanja je Devica Marija: »Ko zremo življenje  Božje Matere, ki je bilo popolnoma oblikovano po Besedi, odkrijemo, da smo tudi mi poklicani, naj vstopimo v skrivnost vere, po kateri pride Kristus prebivat v naše življenje. Vsak kristjan, ki veruje, kot nas spominja sv. Ambrož, v nekem smislu spočne in rodi Božjo Besedo« (Pos. apost. spod. Verbum Domini 28).

Dragi prijatelji, »naše zveličanje temelji na enem prihodu« je zapisal Romano Guardini. »Zveličar je prišel po svobodi Boga... Tako je odločitev vere v tem, da sprejmemo Njega, ki se nam je približal.« »Odrešenik«, dodaja italijansko nemški teolog, »prihaja k vsakemu človeku: v njegovo veselje in stisko, v njegova jasna spoznanja, v njegovo zmedenost in skušnjave, v vse to, kar predstavlja njegovo naravo in njegovo življenje.«

Devico Marijo, v katere telesu je bival Sin Najvišjega in bomo 8. decembra obhajali praznik Brezmadežnega spočetja, prosimo, naj nas podpira na tej duhovni poti, da bomo z vero in ljubeznijo sprejeli Zveličarjev prihod.