Božja beseda za torek, 10. novembra 2026

Berilo

Kristjani morajo pričevati za evangelij. Božja milost, ki prihaja iz odrešenja, uresničuje veliki Božji načrt za ljudi. Vsak sloj in generacija ima pri tem svoje naloge. Trudil se bom, da bom odprt za delovanje Božje milosti. Gospod, pomagaj mi, da bodo moje misli in dejanja bolj odsevale dobroto in naklonjenost, ki prihaja iz tvoje ljubeče skrbi do mene. ...

Evangelij ...

Jezusov učenec služi ponižno in brez godrnjanja ter računice - to je njegov poklic - kot služabnik pri svojem gospodarju. …

Berilo

Kristjani morajo pričevati za evangelij. Božja milost, ki prihaja iz odrešenja, uresničuje veliki Božji načrt za ljudi. Vsak sloj in generacija ima pri tem svoje naloge. Trudil se bom, da bom odprt za delovanje Božje milosti. Gospod, pomagaj mi, da bodo moje misli in dejanja bolj odsevale dobroto in naklonjenost, ki prihaja iz tvoje ljubeče skrbi do mene.

Evangelij

Jezusov učenec služi ponižno in brez godrnjanja ter računice - to je njegov poklic - kot služabnik pri svojem gospodarju. Brez sebičnega namena in pričakovanja se bom trudil služiti Gospodu in biti v pomoč ljudem kakor Jezus. On mi je vse dal in zaupal. Vzgajaj me, Gospod, v ponižnem služenju, da bom izpolnil Očetovo voljo in bom vesel v tvoji službi.

Kateheza Benedikta XVI. o sv. Leonu Velikem, ki jo je imel v sredo, 5. marca 2008.
Dragi bratje in sestre!
Ko nadaljujemo našo pot med cerkvenimi očeti, pravimi zvezdami, ki svetijo od daleč, se v našem današnjem srečanju bližamo osebnosti papeža, ki ga je Benedikt XIV. leta 1754 razglasil za cerkvenega učitelja; gre za sv. Leona Velikega. Kot kaže njegovo ime, ki mu ga je hitro podelilo izročilo, je bil res eden največjih papežev, ki so počastili rimski sedež in …

Več ...

Kateheza Benedikta XVI. o sv. Leonu Velikem, ki jo je imel v sredo, 5. marca 2008.
Dragi bratje in sestre!
Ko nadaljujemo našo pot med cerkvenimi očeti, pravimi zvezdami, ki svetijo od daleč, se v našem današnjem srečanju bližamo osebnosti papeža, ki ga je Benedikt XIV. leta 1754 razglasil za cerkvenega učitelja; gre za sv. Leona Velikega. Kot kaže njegovo ime, ki mu ga je hitro podelilo izročilo, je bil res eden največjih papežev, ki so počastili rimski sedež in veliko prispevali k utrditvi njegove avtoritete in ugleda. Je prvi rimski škof z imenom Leon, ki si ga je kasneje nadelo še dvanajst papežev; pa tudi prvi papež, katerega pridige so prišle do nas; z njimi se je obračal na ljudstvo, ki se ga je oklepalo med bogoslužjem. Kar sami od sebe pomislimo nanj tudi v kontekstu sedanjih sredinih splošnih avdienc, ki so v zadnjih desetletjih postale za rimskega škofa običajna oblika srečevanja z verniki in tolikimi obiskovalci z vsega sveta.

Leon je bil doma iz Toskane. Okrog leta 430 je postal diakon rimske Cerkve in si sčasoma pridobil v njej viden položaj. Ta izpostavljena vloga je nagnila Galo Placidijo, ki je tedaj vladala zahodnemu cesarstvu, da ga je poslala v Galijo reševat neki težak položaj. Poleti tistega leta pa je umrl papež Sikst III. – njegovo ime je povezano z veličastnimi mozaiki sv. Marije Velike – in za naslednika je bil izvoljen prav Leon, ki je to zvedel med opravljanjem svojega mirovnega poslanstva v Galiji. Novi papež se je vrnil v Rim in bil posvečen 29. septembra 440. Tako se je začel njegov pontifikat, ki je trajal več kot enaindvajset let in je bil nedvomno eden najpomembnejših v zgodovini Cerkve. Ko je 10. novembra 461 umrl, so ga pokopali blizu groba sv. Petra. Njegove relikvije še danes hranijo v enem od oltarjev vatikanske bazilike.

Časi, v katerih je živel papež Leon, so bili zelo težki; vrstili so se barbarski vpadi, na Zahodu je vedno bolj slabela cesarska oblast, kar je skupaj z dolgotrajno družbeno krizo naložilo rimskemu škofu – kar se je še očitneje pokazalo stoletje in pol kasneje med papeževanjem Gregorija Velikega –, da si privzame odločilno vlogo tudi na civilnem in političnem področju. To je seveda samo še povečalo pomen in uglej rimskega sedeža. Znamenit ostaja predvsem en prizor iz Leonovega življenja. Sega v leto 452, ko je papež v Mantovi skupaj z rimskim odposlanstvom srečal Atila, hunskega vojvoda in ga prepričal, naj ne nadaljuje z osvajalno vojno, v kateri je opustošil severovzhodne italijanske pokrajine. Tako je rešil preostanek polotoka. Ta pomembni dogodek se je hitro zapisal v spomin in ostaja vzorčno znamenje papeževega prizadevanja za mir. Ni pa bil tako ugoden izid neke druge papeževe pobude tri leta kasneje; je pa znamenje presenetljivega poguma: pomladi leta 455 Leonu ni uspelo, da bi preprečil Genserikovim Vandalom, ki so prišli do vrat Rima, da ne bi napadli mesta brez obrambe; dva tedna so ga plenili. Vendar pa je papeževa poteza – ki je neoborožen in obdan s svojo duhovščino šel naproti osvajalcu, da bi od njega izprosil, naj se ustavi – dosegla vsaj to, da mesta niso požgali in da so napadalci prizanesli bazilikam sv. Petra, sv. Pavla in sv. Janeza, kamor se je zatekel del preplašenega prebivalstva.

Dejavnost papeža Leona nam je dobro znana po zaslugi njegovih prelepih govorov – ohranjenih je skoraj sto, in to v sijajni in jasni latinščini – in po zaslugi njegovih pisem, okoli sto petdeset. V teh besedilih se kaže papež v vsej svoji veličini, ko služi resnici v ljubezni in se vztrajno ukvarja z besedo, ki ga kaže kot teologa in obenem pastirja. Leon Veliki, ki je nenehno skrbel za svoje vernike in rimsko ljudstvo, pa tudi za občestvo med raznimi Cerkvami in za njihove potrebe, je bil neutruden podpornik rimskega primata, saj se je izkazoval kot pristen dedič apostola Petra; tega so se zavedali tudi številni škofje, večinoma z Vzhoda, ki so se zbrali na koncilu v Kalcedonu.

Ta koncil, ki je bil leta 451 in se je na njem zbralo okrog tristo petdeset škofov, je bil najpomembnejši shod v zgodovini Cerkve do tedaj. Kalcedon predstavlja zanesljiv kristološki pogled na kristologijo treh predhodnih ekumenskih koncilov: nicejskega leta 325, carigrajskega leta 381 in efeškega leta 431. Že v 6. stoletju so te štiri koncile, ki povzemajo vero stare Cerkve, primerjali s štirimi evangeliji; to trdi tudi Gregorij Veliki v znamenitem pismu (I,24), kjer izjavlja, da “sprejema in časti štiri koncile kot štiri knjige svetega evangelija,” ker se na njih – tako še razlaga Gregorij, “kot na kvadratnem kamnu dviga zgradba svete vere.” Kalcedonski koncil je – s tem, ko je zavrnil krivoverstvo Evtiha, ki je zanikal pravo človeško naravo Božjega Sina – potrdil združenje dveh narav, človeške in božje, v eno osebi, in to brez pomešanja in brez ločenosti.

To vero v Jezusa Kristusa, pravega Boga in pravega človeka je papež potrdil v pomembnem doktrinalnem tekstu, ki ga je poslal carigrajskemu škofu, v tako imenovanem Pismu Flavijanu (Tomus ad Flavianum). Prebrali so ga v Kalcedonu in tam navzoči škofje so ga sprejeli z glasnim odobravanjem, o katerem je ohranjen zapis v koncilskih dokumentih: “Po Leonu je spregovoril Peter.” Tako so enoglasno vzklikali koncilski očetje. Zlasti iz tega posega, pa tudi iz drugih v času tedanjega kristološkega spora je jasno razvidno, kako se je papež s posebno gotovostjo zavedal odgovornosti Petrovega naslednika, katerega vloga v Cerkvi je enkratna, ker “je enemu samemu apostolu zaupano, kar je posredovano vsem apostolom,” kakor trdi Leon v enem svojih govorov za praznik sv. Petra in Pavla (83,2). In to odgovornost je kot papež znal izvajati tako na Zahodu kot na Vzhodu, ko je posegal v različne razmere z modrostjo, odločnostjo in jasnostjo prek svojih spisov in po svojih odposlancih. Tako je kazal, kako je bilo izvajanje rimskega primata pomembno tedaj pa tudi danes, da učinkovito služi občestvenosti, ki je značilna za edino Kristusovo Cerkev.

Zavedajoč se zgodovinskega trenutka, v katerem je živel, in prehoda od poganskega do krščanskega Rima, prehoda, ki se je godil v času globoke krize, je Leon Veliki znal biti blizu ljudem in vernikom s svojim pastoralnim delom in oznanjevanjem. Organiziral je dobrodelno dejavnost v Rimu, ki so ga preizkušali pomanjkanje, priliv beguncev, krivice in revščina. Nasprotoval je poganskemu praznoverju in delovanju manihejskih skupin. Bogoslužje je povezal z vsakdanjim življenjem kristjanov, na primer tako, da je povezal postno prakso z dobrodelnostjo in miloščino, zlasti na kvatre, ki v poteku leta zaznamujejo menjavanje letnih časov. Še posebej pa je Leon Veliki učil svoje vernike – in njegove besede veljajo še danes nam –, da krščansko bogoslužje ni spomin na pretekle dogodke, ampak podanašnjenje nevidnih resničnosti, ki delujejo v življenju slehernega. To poudarja v enem od govorov (64,1-2) o veliki noči, ki jo je treba obhajati vsak čas leta “ne le kot nekaj iz preteklosti, ampak raje kot sedanji dogodek.” Vse to se vključuje v natančen načrt, ponavlja sveti papež. Kakor je Stvarnik z dihom razumnega življenja priklical v življenje človeka, zgnetenega iz blata zemlje, tako je po izvirnem grehu poslal svojega Sina v svet, da z novim življenjem milosti človeku povrne izgubljeno dostojanstvo in razruši oblast hudiča.

To je kristološka skrivnost, ki ji je s svojim pismom kalcedonskemu koncilu sv. Leon Veliki dal učinkovito in bistveno podporo, ko je enkrat za vselej potrdil – prek tega koncila –, kar je rekel Peter v Cezareji Filipovi. S Petrom in kot Peter je izpovedal: “Ti si Kristus, Sin živega Boga.” In ker je Bog in človek obenem, “ni tuj človeškemu rodu, je pa tuj grehu” (Prim. Govor 64). V moči te kristološke vere je bil velik nosilec miru in ljubezni. Tako nam kaže pot: v veri se učimo dobrote. Učimo se torej s sv. Leonom Velikim verovati v Kristusa, pravega Boga in pravega človeka, in udejanjati to vero vsak dan v prizadevanju za mir in v ljubezni do bližnjega.

Manj ...