Božja beseda za ponedeljek, 10. novembra 2025

Sv. Leon Veliki, obvezni god

Ponedeljek 32. tedna med letom (leto I)

»Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred‹.« (Lk 17,6).

Nazaj Koledar Naprej

Berilo

Božji duh napolnjuje ves svet in nagiblje k dobrohotnosti

Berilo iz knjige modrosti (Mdr 1,1-7)

Ljubite pravičnost, ki sodite na zemlji, mislite dobro o Gospodu in ga iščite s preprostim srcem! Da se najti tem, ki ga ne skušajo, razodene se tistim, ki mu zaupajo. Napačne misli namreč ločijo od Boga, in skušana vsemogočnost zametuje nespametne. V zlobno dušo modrost ne prihaja in ne prebiva v telesu, ki je vdano grehu. Sveti duh strahovanja namreč beži pred hlimbo in se odtegne nespametnim mislim ter se umakne, če se približa krivica.

Modrost je ljudomil duh, preklinjevalca pa ne pusti brez kazni zaradi njegovih ustnic; ker je Bog priča njegove notranjosti, resničen opazovalec njegovega srca in poslušalec njegovega jezika. Da, Gospodov Duh napolnjuje vesoljni svet, tisti, ki vse obsega, pozna vse, kar kdo govori.

Psalm 139

Odpev: »Gospod, vôdi me po poti večnosti.«

Ps 139,1-3.4-6.7-8.9-10

Gospod, preiskuješ me in me poznaš;

ti prodreš v moje misli od daleč;

ko hodim in ko ležim, ti vidiš

in na vsa moja pota paziš.

Odpev: »Gospod, vôdi me po poti večnosti.«

Ko besede še ni na mojem jeziku,

Gospod, ti že vse veš;

zadaj in spredaj me obdajaš.

Prečudovito in nerazumljivo je to zame.

Odpev: »Gospod, vôdi me po poti večnosti.«

Kam naj grem pred tvojim duhom

in kam naj bežim pred tvojim obličjem?

če bi se povzpel v nebesa, si ondi,

če bi legel v podzemlje, si tam.

Odpev: »Gospod, vôdi me po poti večnosti.«

če bi vzel peruti zore,

če bi prebival na koncu morja,

tudi tja bi me vodila tvoja roka

in me držala tvoja desnica.

Odpev: »Gospod, vôdi me po poti večnosti.«

Evangelij

Aleluja

Aleluja. Gospod, tvoje zapovedi razveseljujejo srce, tvoj ukaz razsvetljuje oči. Aleluja.

Skesanemu je treba vedno odpustiti

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 17,1-6)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ni mogoče, da bi pohujšanje ne prišlo; toda gorjé temu, po komer pride! Bolje bi bilo zanj, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi bil vržen v morje, kakor da bi pohujšal katerega teh malih. Pazite nase! Ako se pregreši tvoj brat, ga posvári; in če se skesa, mu odpústi. In če sedemkrat na dan greši zoper tebe in se sedemkrat obrne do tebe in reče: ›Žal mi je,‹ mu odpústi.«

In apostoli so rekli Gospodu: »Pomnoži nam vero!« Gospod je pa rekel: »Če imate vero kakor gorčično zrno, bi lahko rekli tej murvi: ›Izruj se s korenino in se presadi v morje.‹ In poslušna bi vam bila.

Sv. Leon Veliki (leto I), obvezni god

Nazaj Koledar Naprej

Berilo

Po Kristusu imamo službo sprave

Berilo iz 2. pisma apostola Pavla Korinčanom (2 Kor 5,14-20)

Bratje in sestre, Kristusova ljubezen nas vnema, ker smo prišli do sodbe, da so vsi umrli, če je eden umrl za vse, in za vse je Kristus umrl, da bi tisti, ki živijo, ne živeli več sami sebi, ampak njemu, ki je zanje umrl in vstal. Zatorej odslej nikogar ne poznamo po mesu. In če smo po mesu poznali Kristusa, ga pa zdaj tako več ne poznamo. Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvar. Staro je prešlo, glejte, nastalo je novo. Vse pa je od Boga, ki nas je po Kristusu s seboj spravil in nam dal službo sprave; kajti Bog je hotel svet s seboj spraviti v Kristusu s tem, da jim njihovih grehov ni prisojal in da je ustanovil med nami nauk sprave.

Namesto Kristusa smo poslani, kakor da Bog opominja po nas. Prósimo v imenu Kristusa: Spravite se z Bogom!

Psalm 109

Odpev: »Ti si duhovnik vekomaj.«

Gospod je rekel mojemu Gospodu:

»Sedi na mojo desnico,

dokler ne položim tvojih sovražnikov

za podnožje tvojih nog!«

Odpev: »Ti si duhovnik vekomaj.«

Žezlo tvoje mogočnosti

raztegne Gospod s Siona:

»Gospoduj, gospoduj

sredi svojih sovražnikov!«

Odpev: »Ti si duhovnik vekomaj.«

Tvoje je gospostvo

ob dnevu tvojega rojstva v svetem sijaju;

rodil sem te kakor roso

pred zgodnjo danico.«

Odpev: »Ti si duhovnik vekomaj.«

Gospod je prisegel

in se ne bo kesal:

»Ti si duhovnik vekomaj

po Melkizedekovem redu.«

Odpev: »Ti si duhovnik vekomaj.«

Evangelij

2 Kor 5,19

Aleluja

Aleluja. Bog je svet spravil s seboj v Kristusu in nam zaupal besedo sprave. Aleluja.

Ti si Peter - skala

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 16,13-19)

Ko je Jezus prišel v kraje Cezareje Filipove, je svoje učence vpraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Odgovorili so: »Nekateri: da je Janez Krstnik, drugi, da je Elija, zopet drugi, da Jeremija ali kdo izmed prerokov.« Jezus jim je dejal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Spregovoril je Simon Peter in rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.«

Jezus mu je odgovoril: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih.

Pa tudi jaz tebi povem: Ti si Peter – skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva. Kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.«

Avdio posnetek dnevne Božje besede

Poslušajte kot podkast.

Svetnik za vsak dan
Sv. Leon Veliki
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Poslušajte kot podkast.

Luč Besede rodi življenje

Berilo

Pisatelj Knjige modrosti vabi voditelje, naj sprejmejo modrost s preprostim srcem. Sadovi modrosti so pravičnost, življenje, odprtost za Božje navdihe. Neumneži ne verujejo modrosti in skušajo Boga. Odprl se bom temu daru in po njem uravnal svoje življenje. Gospod, hvala za modrost, da se ti morem odpreti in te slišati ter spolniti, kar želiš.

Evangelij

Hudobije in pohujšanje povzročajo duhovne rane in zakrivajo Jezusovo ljubezen. Jezus svari učence, da ne bi oni pohujšali malih. Ob Jezusu se bom učil občutljivosti do bližnjih, zlati do najbolj šibkih. Gospod, pomagaj mi, da ne bom v breme in pohujšanje drugim, ampak jim bom pomagal k boljšemu življenju.

Primož Krečič

Misli Benedikta XVI.

...

Kateheza Benedikta XVI. o sv. Leonu Velikem, ki jo je imel v sredo, 5. marca 2008.
Dragi bratje in sestre!
Ko nadaljujemo našo pot med cerkvenimi očeti, pravimi zvezdami, ki svetijo od daleč, se v našem današnjem srečanju bližamo osebnosti papeža, ki ga je Benedikt XIV. leta 1754 razglasil za cerkvenega učitelja; gre za sv. Leona Velikega. Kot kaže njegovo ime, ki mu ga je hitro podelilo izročilo, je bil res eden največjih papežev, ki so počastili rimski sedež in …

Kateheza Benedikta XVI. o sv. Leonu Velikem, ki jo je imel v sredo, 5. marca 2008.
Dragi bratje in sestre!
Ko nadaljujemo našo pot med cerkvenimi očeti, pravimi zvezdami, ki svetijo od daleč, se v našem današnjem srečanju bližamo osebnosti papeža, ki ga je Benedikt XIV. leta 1754 razglasil za cerkvenega učitelja; gre za sv. Leona Velikega. Kot kaže njegovo ime, ki mu ga je hitro podelilo izročilo, je bil res eden največjih papežev, ki so počastili rimski sedež in veliko prispevali k utrditvi njegove avtoritete in ugleda. Je prvi rimski škof z imenom Leon, ki si ga je kasneje nadelo še dvanajst papežev; pa tudi prvi papež, katerega pridige so prišle do nas; z njimi se je obračal na ljudstvo, ki se ga je oklepalo med bogoslužjem. Kar sami od sebe pomislimo nanj tudi v kontekstu sedanjih sredinih splošnih avdienc, ki so v zadnjih desetletjih postale za rimskega škofa običajna oblika srečevanja z verniki in tolikimi obiskovalci z vsega sveta.

Leon je bil doma iz Toskane. Okrog leta 430 je postal diakon rimske Cerkve in si sčasoma pridobil v njej viden položaj. Ta izpostavljena vloga je nagnila Galo Placidijo, ki je tedaj vladala zahodnemu cesarstvu, da ga je poslala v Galijo reševat neki težak položaj. Poleti tistega leta pa je umrl papež Sikst III. – njegovo ime je povezano z veličastnimi mozaiki sv. Marije Velike – in za naslednika je bil izvoljen prav Leon, ki je to zvedel med opravljanjem svojega mirovnega poslanstva v Galiji. Novi papež se je vrnil v Rim in bil posvečen 29. septembra 440. Tako se je začel njegov pontifikat, ki je trajal več kot enaindvajset let in je bil nedvomno eden najpomembnejših v zgodovini Cerkve. Ko je 10. novembra 461 umrl, so ga pokopali blizu groba sv. Petra. Njegove relikvije še danes hranijo v enem od oltarjev vatikanske bazilike.

Časi, v katerih je živel papež Leon, so bili zelo težki; vrstili so se barbarski vpadi, na Zahodu je vedno bolj slabela cesarska oblast, kar je skupaj z dolgotrajno družbeno krizo naložilo rimskemu škofu – kar se je še očitneje pokazalo stoletje in pol kasneje med papeževanjem Gregorija Velikega –, da si privzame odločilno vlogo tudi na civilnem in političnem področju. To je seveda samo še povečalo pomen in uglej rimskega sedeža. Znamenit ostaja predvsem en prizor iz Leonovega življenja. Sega v leto 452, ko je papež v Mantovi skupaj z rimskim odposlanstvom srečal Atila, hunskega vojvoda in ga prepričal, naj ne nadaljuje z osvajalno vojno, v kateri je opustošil severovzhodne italijanske pokrajine. Tako je rešil preostanek polotoka. Ta pomembni dogodek se je hitro zapisal v spomin in ostaja vzorčno znamenje papeževega prizadevanja za mir. Ni pa bil tako ugoden izid neke druge papeževe pobude tri leta kasneje; je pa znamenje presenetljivega poguma: pomladi leta 455 Leonu ni uspelo, da bi preprečil Genserikovim Vandalom, ki so prišli do vrat Rima, da ne bi napadli mesta brez obrambe; dva tedna so ga plenili. Vendar pa je papeževa poteza – ki je neoborožen in obdan s svojo duhovščino šel naproti osvajalcu, da bi od njega izprosil, naj se ustavi – dosegla vsaj to, da mesta niso požgali in da so napadalci prizanesli bazilikam sv. Petra, sv. Pavla in sv. Janeza, kamor se je zatekel del preplašenega prebivalstva.

Dejavnost papeža Leona nam je dobro znana po zaslugi njegovih prelepih govorov – ohranjenih je skoraj sto, in to v sijajni in jasni latinščini – in po zaslugi njegovih pisem, okoli sto petdeset. V teh besedilih se kaže papež v vsej svoji veličini, ko služi resnici v ljubezni in se vztrajno ukvarja z besedo, ki ga kaže kot teologa in obenem pastirja. Leon Veliki, ki je nenehno skrbel za svoje vernike in rimsko ljudstvo, pa tudi za občestvo med raznimi Cerkvami in za njihove potrebe, je bil neutruden podpornik rimskega primata, saj se je izkazoval kot pristen dedič apostola Petra; tega so se zavedali tudi številni škofje, večinoma z Vzhoda, ki so se zbrali na koncilu v Kalcedonu.

Ta koncil, ki je bil leta 451 in se je na njem zbralo okrog tristo petdeset škofov, je bil najpomembnejši shod v zgodovini Cerkve do tedaj. Kalcedon predstavlja zanesljiv kristološki pogled na kristologijo treh predhodnih ekumenskih koncilov: nicejskega leta 325, carigrajskega leta 381 in efeškega leta 431. Že v 6. stoletju so te štiri koncile, ki povzemajo vero stare Cerkve, primerjali s štirimi evangeliji; to trdi tudi Gregorij Veliki v znamenitem pismu (I,24), kjer izjavlja, da “sprejema in časti štiri koncile kot štiri knjige svetega evangelija,” ker se na njih – tako še razlaga Gregorij, “kot na kvadratnem kamnu dviga zgradba svete vere.” Kalcedonski koncil je – s tem, ko je zavrnil krivoverstvo Evtiha, ki je zanikal pravo človeško naravo Božjega Sina – potrdil združenje dveh narav, človeške in božje, v eno osebi, in to brez pomešanja in brez ločenosti.

To vero v Jezusa Kristusa, pravega Boga in pravega človeka je papež potrdil v pomembnem doktrinalnem tekstu, ki ga je poslal carigrajskemu škofu, v tako imenovanem Pismu Flavijanu (Tomus ad Flavianum). Prebrali so ga v Kalcedonu in tam navzoči škofje so ga sprejeli z glasnim odobravanjem, o katerem je ohranjen zapis v koncilskih dokumentih: “Po Leonu je spregovoril Peter.” Tako so enoglasno vzklikali koncilski očetje. Zlasti iz tega posega, pa tudi iz drugih v času tedanjega kristološkega spora je jasno razvidno, kako se je papež s posebno gotovostjo zavedal odgovornosti Petrovega naslednika, katerega vloga v Cerkvi je enkratna, ker “je enemu samemu apostolu zaupano, kar je posredovano vsem apostolom,” kakor trdi Leon v enem svojih govorov za praznik sv. Petra in Pavla (83,2). In to odgovornost je kot papež znal izvajati tako na Zahodu kot na Vzhodu, ko je posegal v različne razmere z modrostjo, odločnostjo in jasnostjo prek svojih spisov in po svojih odposlancih. Tako je kazal, kako je bilo izvajanje rimskega primata pomembno tedaj pa tudi danes, da učinkovito služi občestvenosti, ki je značilna za edino Kristusovo Cerkev.

Zavedajoč se zgodovinskega trenutka, v katerem je živel, in prehoda od poganskega do krščanskega Rima, prehoda, ki se je godil v času globoke krize, je Leon Veliki znal biti blizu ljudem in vernikom s svojim pastoralnim delom in oznanjevanjem. Organiziral je dobrodelno dejavnost v Rimu, ki so ga preizkušali pomanjkanje, priliv beguncev, krivice in revščina. Nasprotoval je poganskemu praznoverju in delovanju manihejskih skupin. Bogoslužje je povezal z vsakdanjim življenjem kristjanov, na primer tako, da je povezal postno prakso z dobrodelnostjo in miloščino, zlasti na kvatre, ki v poteku leta zaznamujejo menjavanje letnih časov. Še posebej pa je Leon Veliki učil svoje vernike – in njegove besede veljajo še danes nam –, da krščansko bogoslužje ni spomin na pretekle dogodke, ampak podanašnjenje nevidnih resničnosti, ki delujejo v življenju slehernega. To poudarja v enem od govorov (64,1-2) o veliki noči, ki jo je treba obhajati vsak čas leta “ne le kot nekaj iz preteklosti, ampak raje kot sedanji dogodek.” Vse to se vključuje v natančen načrt, ponavlja sveti papež. Kakor je Stvarnik z dihom razumnega življenja priklical v življenje človeka, zgnetenega iz blata zemlje, tako je po izvirnem grehu poslal svojega Sina v svet, da z novim življenjem milosti človeku povrne izgubljeno dostojanstvo in razruši oblast hudiča.

To je kristološka skrivnost, ki ji je s svojim pismom kalcedonskemu koncilu sv. Leon Veliki dal učinkovito in bistveno podporo, ko je enkrat za vselej potrdil – prek tega koncila –, kar je rekel Peter v Cezareji Filipovi. S Petrom in kot Peter je izpovedal: “Ti si Kristus, Sin živega Boga.” In ker je Bog in človek obenem, “ni tuj človeškemu rodu, je pa tuj grehu” (Prim. Govor 64). V moči te kristološke vere je bil velik nosilec miru in ljubezni. Tako nam kaže pot: v veri se učimo dobrote. Učimo se torej s sv. Leonom Velikim verovati v Kristusa, pravega Boga in pravega človeka, in udejanjati to vero vsak dan v prizadevanju za mir in v ljubezni do bližnjega.